Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 24. 5. 2011 na skupni seji sveta delavcev, sindikatov družb, predstavnikov družb ter regijskih vodij sprejela sklep o znižanju plač zaposlenih, pri čemer je bil odstotek znižanja premo sorazmeren z višino plače in je veljal za vse zaposlene, katerih plača ne dosega oziroma presega 800,00 EUR bruto. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka tožnici brez njenega pisnega soglasja v vtoževanem obdobju mesečno izplačevala nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka za uveljavitev navedenega ukrepa ni sklenila nobenega sporazuma ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki bi predvidel znižanje tožničinega plačila za delo v spornem obdobju in je v obračunu tožničine plače ta ukrep realizirala pod postavko "... - poslovni ukrep". Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo znižanje tožničine plače v spornem obdobju nezakonito.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od septembra 2011 do vključno aprila 2015 obračunati razliko v plači v skupnem znesku 3.495,62 EUR bruto, in sicer za: - september 2011 v bruto znesku 98,95 EUR, - oktober 2011 v bruto znesku 103,18 EUR, - november 2011 v bruto znesku 107,77 EUR, - december 2011 v bruto znesku 107,77 EUR, - januar 2012 v bruto znesku 71,14 EUR, - februar 2012 v bruto znesku 106,73 EUR, - marec 2012 v bruto znesku 107,77 EUR, - april 2012 v bruto znesku 107,77 EUR, - maj 2012 v bruto znesku 107,77 EUR, - junij 2012 v bruto znesku 106,73 EUR, - julij 2012 v bruto znesku 108,24 EUR, - avgust 2012 v bruto znesku 108,23 EUR, - september 2012 v bruto znesku 110,50 EUR, - oktober 2012 v bruto znesku 84,86 EUR, - november 2012 v bruto znesku 89,66 EUR, - december 2012 v bruto znesku 108,23 EUR, - januar 2013 v bruto znesku 89,90 EUR, - februar 2013 v bruto znesku 89,91 EUR, - marec 2013 v bruto znesku 103,21 EUR, - april 2013 v bruto znesku 108,24 EUR, - maj 2013 v bruto znesku 114,52 EUR, - junij 2013 v bruto znesku 104,75 EUR, - julij 2013 v bruto znesku 108,60 EUR, - avgust 2013 v bruto znesku 108,60 EUR, - september 2013 v bruto znesku 108,60 EUR, - oktober 2013 v bruto znesku 108,60 EUR, - november 2013 v bruto znesku 108,61 EUR, - december 2013 v bruto znesku 107,34 EUR, - januar 2014 v bruto znesku 103,11 EUR, - februar 2014 v bruto znesku 103,11 EUR, - marec 2014 v bruto znesku 103,11 EUR, - april 2014 v bruto znesku 103,11 EUR in - maj 2014 v bruto znesku 187,01 EUR, od navedenih zneskov odvesti akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, pripadajoči neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 9. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Kar tožnica iz tega naslova zahteva več (razlika do vtoževanih 3.531,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude), se zavrne.

Zavrne se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov razlik pred vsakim 9. dnem v mesecu." - v IV. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 720,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od septembra 2011 do vključno aprila 2015 obračunati razliko v plači v skupnem znesku 3.531,28 EUR bruto, in sicer za posamezne mesece v bruto zneskih, razvidnih iz izreka, od navedenih zneskov odvesti akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, pripadajoči neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 9. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov razlik pred vsakim 9. dnem v mesecu, je zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče je zavrglo tožbo z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od davkov in prispevkov (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala izplačilo premalo izplačane plače za mesece maj, junij, julij in avgust 2011 v neto zneskih, obračunanih iz bruto zneskov, navedenih v izreku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, in od navedenih bruto zneskov razlike premalo izplačane plače tudi obračunati in plačati vse davke in prispevke (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.012,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži v plačilo priglašene stroške postopka na prvi in drugi stopnji oziroma razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, kdaj naj bi se pravdni stranki dogovorili za višjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače V. tarifnega razreda, kdo naj bi v imenu tožene stranke s tožnico sklenil tak dogovor, kakšna naj bi bila vsebina delovnih nalog delovnega mesta "poslovodja" in delovnega mesta "poslovodja II". Samo dejstvo, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju obračunavala plačo, ki je bila višja od pogodbeno dogovorjene, še ne dokazuje, da je tožnica opravljala naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Ker sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče v zvezi z dogovorom in opravljanjem zahtevnejšega dela nekritično sledilo tožničini izpovedi. Opozarja, da tožnica ni pojasnila, s katerim predstavnikom tožene stranke in kdaj naj bi tak dogovor sklenila. Nasprotno sta A.A. in B.B. pojasnila, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen ustni dogovor o višji plači in da se obseg tožničinih delovnih nalog ni razlikoval od delovnih nalog preostalih zaposlenih delavk. Sodišče je v zvezi s tem sprejelo napačno dokazno oceno. Sodba pa tudi v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem C.C., ki bi pojasnila način poslovanja pri toženi stranki in tožničine delovne naloge in z zaslišanjem D.D., ki bi pojasnila način obračunavanja tožničine plače, predvsem prikaz negativnega poslovnega ukrepa na plačilni listi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je tožnici v vtoževanem obdobju obračunavala plačo, ki je bila višja od pogodbeno dogovorjene plače. Posledično negativni poslovni ukrep in sklep o ugotavljanju dela plače iz naslova poslovne uspešnosti nista v ničemer posegla v vsakokratno obračunano plačo tožnice. Negativni poslovni ukrep ni bil sprejet nezakonito, saj je bil sprejet v soglasju s predstavniki sveta delavcev in predstavniki reprezentativnega sindikata pri toženi stranki in je po svoji naravi predstavljal podjetniško kolektivno pogodbo. Tožnica uveljavitvi ukrepa ni nikoli nasprotovala, zato je ustno soglasje pravdnih strank nadomestilo potrebo po sklepanju pisnega aneksa v zvezi s tem. Enako velja za sklep o ugotavljanju delovne uspešnosti zaposlenih v maloprodaji. Obračunavanje dela plače iz naslova delovne uspešnosti je določal že 11. člen pogodbe o zaposlitvi, zato toženi stranki ni bilo treba skleniti še dodatnega aneksa k obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča v delu, v katerem je toženi stranki naložilo, da v korist tožnice od priznanih bruto zneskov plač odvede akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost. Meni, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja pristojnosti delovnega sodišča tožbo v tem delu zavreči. Sklicuje se na odločitvi VSRS opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 226/2017. Sodišče bi moralo upoštevati njeno 3. pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2018, saj je v tej vlogi podala svoja pravna naziranja. Predvsem pa bi moralo upoštevati podani ugovor zastaranja, ki ga je mogoče v skladu z določbo 286. člena ZPP podati do prvega naroka za glavno obravnavo. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja, ki je sestavni del enakega varstva pravic po 22. členu URS in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega ji sodišče pred posredovanjem te vloge ni postavilo roka za vlaganje pripravljalne vloge niti je ni opozorilo na posledice prekluzije v primeru nepravočasne vložitve vloge. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da so zastarane vse zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Spregledalo je, da je tožnica z modifikacijo tožbenega zahtevka v bistvenem delu spremenila istovetnost tožbenega zahtevka na način, da je poleg razlike v vsakokratnih obračunanih plačah vtoževala tudi razlike v vsakokratnih obračunanih dodatkih za delovno dobo in za delo v popoldanskem času oziroma za opravljanje dela v deljenem delovnem času. V tožbi pa tožnica dodatkov k plači ni vtoževala. Zato bi moralo sodišče odločiti, da je že v celoti zastaran del vtoževane terjatev, ki se nanaša na obračun in izplačilo razlike v vtoževanih dodatkih v plači za obdobje pred februarjem 2013. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka v delu, v katerem je sodišče tožnici priznalo povračilo predpravdnih stroškov v višini 300 točk, saj ti ne predstavljajo potrebnih stroškov za pravdo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri upoštevanju ugovora zastaranja glede modificiranega tožbenega zahtevka in odločitvi o stroških.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje na več mestih v zvezi z obrazložitvijo sodbe očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Za presojo obstoja očitane kršitve je bistveno, da sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge za odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku, med katerimi ni nasprotij, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je v 4. točki obrazložitve sodbe navedlo tudi jasne razloge, zakaj ni upoštevalo tretje pripravljalne vloge, ki jo je tožena stranka sodišču prve stopnje predložila dne 4. 7. 2018, med katerimi ni nasprotij, zato tudi ti razlogi omogočajo pritožbeni preizkus.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja prič D.D. in C.C.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je način obračunavanja tožničine plače ugotovilo že na podlagi izvedbe ostalih dokazov, predvsem predloženih obračunov tožničine plače, zato zaslišanje D.D., ki bi pojasnila način obračunavanja tožničine plače, ni bilo potrebno. Tudi sicer ob dejstvu, ki med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju izplačevala nižjo plačo zaradi sprejetega poslovnega ukrepa, razlogi za prikaz negativnega poslovnega ukrepa na tožničini plačilni listi, ne vplivajo na presojo o nezakonitosti teh odtegljajev. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zaslišanje C.C., ker njeno zaslišanje ni bilo predlagano za ugotovitev pravno relevantnih okoliščin v tem sporu. Okoliščine v zvezi s tožničinimi dejanskimi delovnimi nalogami in njenim delom, o čemer bi izpovedala C.C., namreč ne vplivajo na pravilnost odločitve o nezakonitem zniževanju tožničine plače v spornem obdobju, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da njena vloga z dne 4. 7. 2017 ni bila prepozna, zato z navedbami v njej ni bila prekludirana, kot naj bi to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje (v 4. točki obrazložitve), saj ji sodišče v zvezi s posredovanjem te vloge ni postavilo roka za vlaganje niti je ni opozorilo na posledice prekluzije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje pravdni stranki z dopisom z dne 5. 2. 2018 pozvalo, da v roku 8 dni od prejema vabila na narok podata dodatne navedbe oziroma pravna naziranja in ju pri tem opozorilo na določbo 286.a člena ZPP, zato ne drži, da tožena stranka ni bila opozorjena na rok za podajanje dodatnih navedb in na posledice zamude. Sodišče prve stopnje je dne 24. 4. 2018 izvedlo poravnalni narok, prvi narok za glavno obravnavo pa je zaradi seznanitve z obširnimi navedbami tožene stranke v predloženi drugi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 23. 4. 2018, prestavilo in tožeči stranki dodelilo rok 30 dni za odgovor na navedbe in predlagane dokaze tožene stranke v tej pripravljalni vlogi. Tožnica je svojo pripravljalno vlogo sodišču prve stopnje posredovala dne 25. 5. 2018, tožena stranka pa tretjo pripravljalno vlogo kot odgovor na tožničino vlogo šele 4. 7. 2018, kar je le nekaj dni pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 10. 7. 2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, to je v skladu z določbo 286.a členom ZPP, ko tretje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 4. 7. 2018 ni upoštevalo, saj je ugotovilo, da sodišču ni bila predložena pravočasno in bi bila zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja o navedbah v tej vlogi potrebna preložitev naroka. Tožena stranka pa tudi ni izkazala, da te vloge brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno. V petem odstavku 286.a člena ZPP je (med drugim) določeno, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku 286.a člena ZPP, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Tožena stranka pa v pritožbi ničesar od navedenega ne zatrjuje niti dokazuje. Pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do pravnih naziranj, predvsem do ugovora zastaranja, ki ga je podala v tej vlogi, so neutemeljene, saj prekluzija v zvezi z nepravočasno predložitvijo vloge velja za celotno pripravljalno vlogo, torej za vse navedbe tožene stranke v njej. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavljala vračilo odtegljajev od plače v obdobju od maja 2011 do maja 2014. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v obdobju od 1. 10. 2006 do 3. 1. 2016 za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za opravljanje dela na delovnem mestu "poslovodja". Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka v letu 2011 sprejela poslovni ukrep, na podlagi katerega je zaposlenim, med njimi tudi tožnici, v obdobju od maja 2011 do maja 2014 izplačevala nižjo plačo. Sporno je bilo, ali je imela tožena stranka za vtoževane odtegljaje v tem obdobju zakonito podlago. Tožnica je namreč navajala, da so bili odtegljaji od plače nedopustni, tožena stranka pa je ugovarjala, da je za odtegljaje od plače obstajala zakonita podlaga, saj je šlo za poslovni ukrep, ki je veljal za vse zaposlene in za odtegljaje zaradi negativne delovne uspešnosti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki sta veljala v spornem obdobju. ZDR in ZDR-1 v 136. členu enako določata, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja izplačila, so neveljavna (prvi odstavek). Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila (drugi odstavek ).

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 24. 5. 2011 na skupni seji sveta delavcev, sindikatov družb E. d. d., F. d. o. o., G. d. o. o., predstavnikov družb H. d. o. o. in I. d. o. o. ter regijskih vodij sprejela sklep o znižanju plač zaposlenih, pri čemer je bil odstotek znižanja premo sorazmeren z višino plače in je veljal za vse zaposlene, katerih plača ne dosega oziroma presega 800,00 EUR bruto. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka tožnici brez njenega pisnega soglasja v vtoževanem obdobju mesečno izplačevala nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka za uveljavitev navedenega ukrepa ni sklenila nobenega sporazuma ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki bi predvidel znižanje tožničinega plačila za delo v spornem obdobju in je v obračunu tožničine plače ta ukrep realizirala pod postavko "... - poslovni ukrep". Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo znižanje tožničine plače v spornem obdobju nezakonito. Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da za znižanje plače ni imela pisnega soglasja, ne izpodbija, meni pa, da je za to imela pravno podlago, ker so bili pri sprejemanju ukrepa prisotni predstavniki sveta delavcev in reprezentativnega sindikata pri toženi stranki, kar ni pravilno. Tudi ne glede na to, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec ne sme enostransko znižati plače, ampak mora v zvezi s tem doseči soglasje delavca in spremembo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je tožnici v obdobju od maja 2011 do maja 2014 enostransko znižala plače brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo njeno ravnanje nezakonito.

12. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o nedopustnem znižanju tožničine plače v spornem obdobju ne vpliva dejstvo, da je tožnica v tem obdobju dejansko prejemala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da tožničin zahtevek ni utemeljen tudi iz razloga, ker je v vtoževanem obdobju prejemala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene izhodiščne plače V. tarifnega razreda po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije in da zato zaradi sprejetega poslovnega ukrepa ni bila prikrajšana pri obračunu in izplačilu vsakokratne mesečne plače. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici, da je dejansko opravljala zahtevnejše delovne naloge od nalog delovnega mesta "poslovodja", in da je bila na podlagi ustnega dogovora med strankama upravičena do višjega plačila ter zakaj je tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov, predvsem iz predloženih obračunov plače tožnice, iz katerih izhaja, da ji je tožena stranka v tem obdobju obračunavala plačo za delovno mesto "poslovodja II", zaključilo, da je med strankama obstajal ustni dogovor o višini plače. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju ustnega dogovora med strankama o višini plače, saj tudi v kolikor ustni dogovor med strankama o višini plače v postopku ne bi bil dokazan, je dokazano, da je tožnica prejemala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene, kar pa ne predstavlja dopustne podlage za znižanje tožničine plače v spornem obdobju. Pritožbeno sodišče opozarja na 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker se tožena stranka na omenjene okoliščine glede pridržanja pravice zahtevati plačani znesek nazaj ali plačila zaradi izognitve sili v postopku na prvi stopnji niti ni sklicevala, od tožnice niti ne more uveljaviti vračila preveč izplačane plače. 13. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede neupravičeno odtegnjenih zneskov negativne delovne uspešnosti od tožničine plače v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici za mesece marec 2012, april 2012, julij 2012, avgust 2012, september 2012, december 2012 in maj 2013 dodatno znižala plačo zaradi negativne delovne uspešnosti, za kar pa ni imela pravne podlage. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje strinja. Tožena stranka je sprejela sklep o ugotavljanju dela plače iz naslova delovne uspešnosti v maloprodaji z dne 17. 9. 2009, iz katerega izhaja, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, ugotovljene individualno, pri čemer se ta meri z vnaprej individualno določenim obsegom prodaje. Delovna uspešnost pa se ugotavlja v razponu od -10 % do +15 % osnovne plače, po navedeni lestvici. V sklepu je bilo določeno, da se z njim uskladijo pogodbe o zaposlitvi v obliki aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki ga podpišeta delavec in vodja gospodarske družbe. Glede na to, da tožena stranka ni izpolnila zaveze po tem sklepu, torej s tožnico ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki bi bil usklajen s sprejetim sklepom, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za odtegljaje od plače ni imela pravne podlage in je bilo zato takšno znižanje plače tožnici v navedenih mesecih nezakonito. Pritožbene navedbe, da sklenitev posebnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni bila potrebna, so neutemeljene in v nasprotju z obveznostjo tožene stranke v sprejetem sklepu z dne 17. 9. 2009. 14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da so zastarane vse zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje o ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti ni odločilo, ker ga tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala. V odgovoru na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah je namreč tožena stranka izrecno uveljavljala le zastaranje tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na uveljavljanje obračuna in izplačila razlike v plači za obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe in zastaranje glede modificiranega tožbenega zahtevka, kar je sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi upoštevalo (slednje sicer napačno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti pa tožena stranka prvič uveljavlja šele v pritožbi in ne navaja razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni podala že pred sodiščem prve stopnje, zato te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

15. Delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka podala glede modificiranega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2018 zgolj modificirala višino tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači na način, da je pri tem upoštevala plačilo dodatka do minimalne plače in znižanje plače zaradi negativne delovne uspešnosti, zato so pritožbene navedbe, da je šlo za vsebinsko drugačne zahtevke, neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji utemeljeno ugovarjala zastaranje glede tistih zneskov, ki so predstavljali povišanje prvotno vtoževanih mesečnih zneskov iz naslova prikrajšanja pri plači. Vložitev tožbe namreč pretrga zastaranje le v obsegu prvotno postavljenega, ne pa tudi v obsegu povečanega dela tožbenega zahtevka. V skladu s stališči sodne prakse je zastaranje glede zvišanega dela zahtevka le izjemoma pretrgano že z vložitvijo tožbe, npr. če je povečanje tožbenega zahtevka potrebno zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa ali zaradi dejstev, ki bi izhajala iz izvedenskega mnenja in tožniku pred podajo mnenja niso mogla biti znana. Ker v obravnavnem primeru ne gre za tak primer, pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je utemeljen ugovor zastaranja v obsegu povečanega tožbenega zahtevka, to je v delu zvišanih terjatev, ki so zapadle v plačilo do 15. 2. 2013 (upoštevaje pri tem 5 letni rok za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja iz 206. člena ZDR oziroma 202. člena ZDR-1). Tako je tožnica upravičena do razlik v plači za mesece marec 2012 v bruto znesku 107,77 EUR (namesto 118,75 EUR), april 2012 v bruto znesku 107,77 EUR (namesto 125,63 EUR), julij 2012 v bruto znesku 108,24 EUR (namesto 110,51 EUR) in avgust 2012 v bruto znesku 108,23 EUR (namesto 110,50 EUR).

16. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženi stranki naložilo, da v korist tožnice od priznanih bruto zneskov plač odvede akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost. Zadeva, na katero se sklicuje pritožba (odločitev VSRS, opr. št. VIII Ips 226/2017), ni primerljiva, ker se je spor nanašal na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja delavca pri pravici do tedenskega počitka in ne za plačilo razlike v plači, kot v obravnavanem primeru. Tudi sicer pa navedeni zapis o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov predstavlja le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko dolžnost z obračunom davkov in prispevkov.

17. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno priznalo tudi stroške za sestavo in vložitev predpravdnega zahtevka po 1. točki tarifne številke 38 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). Tožnica namreč ni upravičena do plačila stroškov predpravdnega postopka, saj ne gre za potrebne stroške postopka, ker predpravdni postopek v individualnih delovnih sporih, v katerih gre za uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja, ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. To pa pomeni, da ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka. Potrebni stroški tožnice, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, tako znašajo 1.670 točk (namesto 1.970 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 766,53 EUR. Z upoštevanjem materialnih stroškov v višini 13,63 EUR, stroškov kilometrine pooblaščenca na relaciji Žalec - Celje - Žalec v višini 14,80 EUR, ter 22 % DDV, znašajo stroški postopka tožnice 969,85 EUR. Ker se je končni uspeh pravdnih strank po spremembi odločitve spremenil le minimalno, pritožbeno sodišče ni poseglo v ugotovljeni uspeh pravdnih strank v postopku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na uspeh v sporu mora tožena stranka tožnici povrniti njene stroške postopka v obsegu 89 %, in sicer v znesku 863,17 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrebni stroški tožene stranke znašajo 1.296,37 EUR, česar pritožba ne izpodbija. Glede na uspeh v sporu je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 11 % stroškov postopka v znesku 142,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 720,57 EUR (namesto 1.012,49 EUR).

18. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. in IV. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP). Tožnica pa sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).