Jedro

Carinsko posredovanje ni del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov "postopka preverjanja" v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo in sklepom št. 38331-28/2019/15 z dne 2. 9. 2020 je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) ugodila zahtevku A. A. za rešitev spora tako, da je družbi B., d. o. o. (v nadaljevanju: tožeča stranka) naložila obveznost, da mora v roku 15 dni od vročitve odločbe naslovniku pošiljke povrniti zaračunane stroške „Obračuna dajatev II (31 – 50 EUR) e-poslovanje“ v višini 9,00 EUR z DDV, ki so nastali pri carinjenju poštne pošiljke št. RA 497498216 SI, kot so bili obračunani na računu št. E2500-S1-19653867 z dne 15. 11. 2019 (1. točka izreka). Zahtevek naslovnika pošiljke, da mu je tožeča stranka dolžna vrniti obračunan DDV v višini 3,67 EUR, kot je bil obračunan na računu št. E2500-S1-19653867 z dne 15. 11. 2019, pa je Agencija zavrgla (2. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Agencija na podlagi 62. člena v zvezi z drugim odstavkom 39. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju: ZPSto-2) reševala spor med tožečo stranko ter naslovnikom pošiljke, ki je nastal pri obračunu uvoznih dajatev v postopku carinjenja blaga (knjige), ki ga je naslovnik pošiljke prejel iz ZDA. Spor se nanaša na plačilo stroškov preverjanja (pregleda) pošiljke, ki jih tožeča stranka kot izvajalka poštnih storitev zaračuna prejemniku pred dostavo pošiljke. Plačilo, ki ni predpisano kot obvezno z nobenim zakonom ali podzakonskim aktom in torej nima podlage v danem javnem pooblastilu, ni prihodek carinskih organov oziroma države, temveč je prihodek tožeče stranke v zvezi z izvajanjem poštnih storitev povsem komercialne narave.

3. Tožeči stranki je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju: ZICZEU) podelila dovoljenje za nastopanje v vlogi carinskega deklaranta v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami. Na tej podlagi je tožeča stranka pooblaščena, da v primeru carinjenja pošiljk malih vrednosti (to je do vrednosti 150,00 EUR) nastopa v vlogo deklaranta v carinskem postopku in izvaja naloge in postopke v zvezi s carinjenjem pošiljk, skladno s pridobljenimi pooblastili in dovoljenji FURS. Kot carinski deklarant v carinskem postopku je tožeča stranka odgovorna za prijavo pravilnih podatkov o blagu v poštni pošiljki. Če podatki niso razvidni iz pošiljke, mora tožeča stranka izvesti postopke preverjanja, ki imajo za posledico določene stroške. V ta namen je tožeča stranka izdala Splošne pogoje izvajanja storitev carinskega posredovanja (julij 2014) in Cenik storitev carinskega posredovanja, ki velja od 1. 4. 2017. Prejemnik blaga mora carinskemu organu za izvedbo carinskih formalnosti zagotoviti vse dokumente in podatke, potrebne za carinjenje blaga. Kadar pošiljki niso priloženi vsi podatki, tožeča stranka od prejemnika zahteva pojasnila, stroške, ki pri tem nastanejo, pa tožeča stranka naslovniku pošiljke zaračuna v skladu s sprejetim cenikom kot stroške za izvedene storitve carinskega posredovanja.

4. V obravnavanem primeru je tožeča stranka naslovniku pošiljke zaračunala nadomestilo za izvedbo postopka preverjanja kot storitev „carinskega posredovanja“, in sicer kot strošek „Obračuna dajatev II (31 – 50 EUR) e-poslovanje“ v višini 9,00 EUR z DDV. Pošiljka je bila namreč zaradi ugotavljanja dejanske vrednosti blaga dana v postopek preverjanja, postopek pa se je zaključil z obračunom carinske dajatve v višini 3,67 EUR ter z DDV-jem v enaki višini. Po mnenju Agencije je tožeča stranka prekoračila javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena ZICZEU, ko je poleg izdaje potrdila o dolgovanem znesku opravila še druga dejanja (preverjanje vsebine pošiljke, obveščanje strank in skladiščenje blaga) in jih zaračunala po ceniku, ki ga je sama sprejela. Pri teh dejanjih gre namreč po njenem mnenju za tržne oziroma komercialne storitve, katerih upravičenost je treba presojati po pravilih civilnega (obligacijskega) prava.

5. Opravljena dejanja, ki presegajo javno pooblastilo, se štejejo za pogodbene storitve, teh pa naslovnik pošiljke pri tožeči stranki ni naročil, kar pomeni, da je bil znesek za izvedbo postopka preverjanja naslovniku pošiljke naložen v plačilo neupravičeno. Pravne podlage za naložitev tega zneska v plačilo naslovniku pošiljke ni po mnenju Agencije mogoče najti niti v 20. členu Konvencije Svetovne poštne zveze iz leta 2016. Tudi v nacionalni zakonodaji tožeča stranka nima neposrednega pooblastila za izvedbo dejanj preverjanj, prav tako pa tudi nima pooblastila, da bi s svojim splošnim aktom lahko avtonomno predpisala stroške dejanj v postopkih carinskega preverjanja. Podlage za takšno ravnanje ji ne daje niti Dovoljenje Ministrstva za finance, Carinske uprave RS, št. 4240-1557/2014-4/4/1100-001 z dne 24. 4. 2014, ki je bilo naknadno spremenjeno z Odločbo FURS št. 4244-139/2018-1 z dne 12. 4. 2018, niti Navodilo FURS za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju Pošte Slovenije v vlogi deklaranta v poštnem prometu št. 2/2017. 6. Ker je glede na obrazloženo tožeča stranka naslovniku pošiljke strošek preverjanja v skupni višini 9,00 EUR (7,377 EUR ter DDV) zaračunala neutemeljeno, je Agencija tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila, naj zaračunane stroške preverjanja, nastale pri carinjenju poštne pošiljke, naslovniku pošiljke vrne.

7. Glede odločitve o zavrženju zahtevka za povrnitev obračunanega DDV v višini 3,67 EUR pa Agencija pojasnjuje, da gre pri tem zahtevku za obračun DDV, za obravnavo ugovorov s tem v zvezi pa je pristojen finančni organ (FURS) in ne Agencija. Zaradi nepristojnosti je zato Agencija vlogo naslovnika pošiljke v tem delu zavrgla.

8. V tožbi tožeča stranka navaja, da je Agencija z izdajo izpodbijane odločbe prekoračila svojo pristojnost in protipravno posegla v pristojnost drugih (to je carinskih) organov. Meni, da je zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja neločljivo povezano z opravljanjem carinskih nalog in da bi bilo brez možnosti zaračunavanja tovrstnih pregledov izvajanje postopkov carinskega posredovanja dejansko povsem onemogočeno. Pravna ureditev, ki bi ji nalagala obveznost brez plačila izvajati določene postopke, bi bila po njenem mnenju neskladna z ustavo, saj bi posegla v njeno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). V primeru, če bi bilo sodišče mnenja, da ustavno skladna razlaga pravne ureditve ni mogoča, sodišču predlaga, da začne pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti pravne ureditve, ki ji nalaga izvajanje oblastnih nalog v njeno škodo, to je brez možnosti povračila stroškov za opravljene storitve.

9. Po mnenju tožeče stranke se obravnavana zadeva v celoti nanaša na postopek carinjenja, ki ga urejajo carinski predpisi in ne gre za odločanje o pravicah in obveznostih tožeče stranke v smislu določb ZPSto-2. Pregled poštnih pošiljk predstavlja namreč eno od dejanj v postopku carinjenja, za izvedbo katerega ima tožeča stranka dovoljenje FURS. Carinske storitve po njenem mnenju ne pomenijo izvajanja poštnih storitev, razlaga carinskih predpisov pa tudi ni pristojnosti Agencije.

10. Tožeča stranka navaja, da je kot deklarant dolžna oceniti pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije in drugih spremnih dokumentov. Kadar oceni, da so ti podatki pomanjkljivi oziroma, če meni, da obstaja dvom o njihovi verodostojnosti, je dolžna sprejeti ukrepe za pridobitev ustreznih podatkov. Ker se v obravnavanem primeru podatki, navedeni v carinski izjavi CN 22, niso ujemali z dejanskim stanjem, vrednost blaga pa je presegala 22,00 EUR, je morala opraviti postopek carinskega posredovanja (ki je zajemal pregled blaga, spremembo podatkov in obračun DDV). S tem so v postopku nastali določeni stroški, ki jih je tožeča stranka imela pravico terjati od naslovnika pošiljke, ki je z naročilom in prevzemom pošiljke konkludentno pristal na storitev posredovanja in na obveznost plačila nastalih stroškov. Storitev carinskega posredovanja je zato Agencija napačno štela za pogodbeno storitev brez soglasja volj pogodbenih strank.

11. Glede na obrazloženo tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se zahteva za rešitev spora predlagatelja zavrže oziroma zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov sodnega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, da podeljeno javno pooblastilo tožeči stranki ne daje podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja. Navaja, da je treba ločiti med stroški izvajalca poštnih storitev, ki so v pristojnosti nadzora Agencije, ter carinskimi dajatvami in DDV-jem, za presojo katerih je pristojna FURS. Tožeča stranka stroškov carinskega posredovanja ni zaračunavala v okviru izvajanja javnega pooblastila, temveč v okviru komercialne (pogodbene) storitve na podlagi lastnega komercialnega cenika. Storitve zato ni mogoče šteti za del izvajanja upravnih nalog v okviru carinskega postopka, saj gre za ravnanje pravne osebe zasebnega prava, ki ne sodi v okvir javnega pooblastila iz 27. člena ZICZEU. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Na tožbo je odgovoril tudi A. A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), ki se strinja s stališči tožene stranke in navaja, da v postopku ni mogoče govoriti o kakršnemkoli soglasju volj za opravo storitev, ki naj bi jih zanj opravila tožeča stranka. Meni, da ne obstaja pravna podlaga, ki bi tožečo stranko pooblaščala za izvajanje carinskih storitev. Obstoječa ureditev carinjenja je po njegovem mnenju v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave RS), enakostjo pred zakonom (14. člen Ustave RS), s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ter z ustavnimi določili, ki urejajo podelitev pooblastila za opravljanje nalog državne uprave (121. člen Ustave RS).

14. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča in tožena stranka vztrajata pri svojih navedbah.

K točki 1 izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali sme tožeča stranka kot nosilka javnega pooblastila stroške, ki ji nastanejo v zvezi z izvajanjem postopka preverjanja vsebine ter vrednosti poštne pošiljke v postopku carinjenja (t.i. „stroški storitve preverjanja“, nastali pri „carinskem posredovanju“), naložiti v plačilo naslovniku pošiljke. Prav tako je bistveno vprašanje, ali je Agencija po določbah ZPSto-2 pristojna z odločbo tožeči stranki naložiti vračilo teh stroškov, ki jih je naslovnik pošiljke tožeči stranki plačal na njeno zahtevo.

17. Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor med izvajalcem in uporabnikom poštne storitve, zaradi česar je pri presoji vprašanja pristojnosti Agencije za odločanje v upravnem postopku ključna razlaga določbe 62. člena ZPSto-2, ki določa, da rešuje Agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki teh storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti (kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost).

18. V tako določen okvir pristojnosti Agencije, ki ji je z zakonom zaupano reševanje sporov v zvezi z vsemi odločitvami in dejanji izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem teh storitev, sodi po presoji sodišča tudi posredovanje poštne pošiljke naslovniku v primeru, ko je pošiljka predmet carinjenja. Iz njene pristojnosti pa so po stališču Vrhovnega sodišča RS,1 izključeni spori, ki se tičejo dejanj carinjenja,2 ki jih izvajalec poštnih storitev opravlja na podlagi podeljenega javnega pooblastila. V teh primerih gre namreč za vprašanje pravic in obveznosti, ki jih določajo carinski predpisi in ne zakonodaja, ki ureja poštne storitve.

19. Javno pooblastilo, ki je dano tožeči stranki kot izvajalki poštnih storitev za izvedbo dejanj v postopku carinjenja, pomeni posebno oblastveno upravičenje, ki se lahko podeli ter izvršuje le na podlagi in v okviru zakona, s katerim je bilo nanjo prenešeno pooblastilo za opravljanje nalog državne uprave.3 Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS okoliščina, da je določen pravni subjekt nosilec javnega pooblastila, še ne pomeni, da s tem njegovo celotno delovanje postane izvajanje tega javnega pooblastila, temveč je to ločeno od njegovih drugih dejavnosti.4

20. V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki javno pooblastilo podeljeno z izdanim Dovoljenjem Ministrstva za finance, Carinske uprave RS, št. 4240-1557/2014-4/4/1100-001 z dne 24. 4. 2014, ki je bilo naknadno spremenjeno z Odločbo FURS št. 4244-139/2018-1 z dne 12. 4. 2018, na podlagi drugega odstavka 27. člena ZICZEU, ki določa, da lahko carinski organ pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar ta nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Navedeno pooblastilo pa po stališču Vrhovnega sodišča RS ne vključuje nobenih drugih dejanj izvajalca poštnih storitev, tudi ne dejanj t.i. „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“. Poimenovanje teh storitev daje tako zgolj vtis, da so storitve del izvajanja oblastvenih dejanj oziroma danega javnega pooblastila v okviru carinskega postopka, čeprav v okvir javnega pooblastila ta dejanja glede na svojo vsebino oziroma pravno naravo ne sodijo.5

21. Zakon tudi ne predvideva obveznosti plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, ki bi jih izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila lahko zaračunaval in ki bi s tem postali obvezna (javnopravna) dajatev. Zato tudi določanje cene storitev posredovanja v internih aktih tožeče stranke pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki ne more biti enostransko v vlogi organa oblasti naložena v plačilo drugemu subjektu (na primer naslovniku poštne pošiljke kot uporabniku poštnih storitev).6 Po stališču Vrhovnega sodišča RS sicer zakonito pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.7

22. Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč gre (ne glede na njihovo poimenovanje) glede na njihovo pravno naravo za poštne storitve v smislu določb ZPSto-2, katerih izvajanje je nasproti uporabniku poštnih storitev (tudi v delu, ki se nanaša na zaračunavanje teh storitev) po 62. členu ZPSto-2 zaupano Agenciji. Ker za zaračunavanje stroškov, ki so povezani s temi storitvami, tudi v ZPSto-2 ni najti pravne podlage, to pomeni, da so bili ti stroški naslovniku pošiljke po presoji sodišča naloženi v nasprotju s predpisi.

23. Ker je šlo v obravnavani zadevi glede na obrazloženo po presoji sodišča nedvomno za spor v zvezi z opravljanjem poštnih storitev (česar ne more spremeniti niti dejstvo, da je bila pošiljka predmet carinjenja), torej za spor v zvezi s pravicami in obveznostmi v smislu 62. člena ZPSto-2, je odločitev Agencije, ki je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila vračilo stroškov preverjanja, pravilna in v skladu z zakonom. Carinsko posredovanje tožeče stranke namreč glede na pravno podlago ni bilo del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov „postopka preverjanja“ v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka.

24. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo med strankama sporno le pravno vprašanje glede pristojnosti oziroma upravičenosti Agencije, da tožeči stranki po ZPSto-2 naloži vračilo zneska stroškov preverjanja vsebine ter vrednosti poštne pošiljke, ki ga je v postopku carinjenja blaga, uvoženega iz države nečlanice EU, plačal naslovnik pošiljke. Dejstva, pomembna za odločitev (da je naslovnik pošiljke tožeči stranki kor izvajalki poštnih storitev za uvoženo blago plačal znesek stroškov v višini 9,00 EUR), med strankama niso bila sporna.

K točki II izreka:

26. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.

1 Sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 14. točka obrazložitve. 2 Carinjenje blaga pomeni po 2. točki drugega odstavka 2. člena ZICZEU izvedbo carinskih formalnosti, ki jih je treba opraviti za prepustitev blaga v carinski postopek oziroma ponovni uvoz. 3 Sodba UPRS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, 20. točka obrazložitve. 4 Sklep VSRS opr. št. I Up 322/2015 z dne 23. 12. 2015, 10. točka obrazložitve. 5 Sodba UPRS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, 21. točka obrazložitve in sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 17. točka obrazložitve. 6 Sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 18. točka obrazložitve. 7 Sodba VSRS opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 19. točka obrazložitve.