Jedro

Intenzivnost oziroma stopnja zavarovanja mora biti v sorazmerju s stopnjo prepričanja glede obstoja upnikove terjatve, ki je predmet zavarovanja. Ker tožeča stranka za svojo relativno pravico zahteva zavarovanje, po katerem bi pridobila absolutno pravico, je to v nasprotju z omenjenim sorazmerjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka (upnik) ni predlagala primernega sredstva zavarovanja.

2. Zoper sklep se po odvetniku pritožuje tožeča stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da sporno stanovanje v zemljiški knjigi ni vpisano kot posamezen del stavbe v etažni lastnini in zato nima lastnega enoličnega identifikatorja. Ker pa ga je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe opisno opredelil, ni ovir za zaznambo predlagane prepovedi odtujitve in obremenitve. Po trenutnem stanju v zemljiški knjigi podstrešje stanovanjske hiše predstavlja skupni del stavbe v etažni lastnini. Zato bi sodišče začasno odredbo lahko realiziralo tako, da bi vpisalo prepoved v zemljiški knjigi pri stavbi št. 2156 katastrska občina X in pri parceli št. 1101/0 k. o. X (ID 000) in sicer za del jugovzhodnega dela podstrešja v izmeri 27,50 m2 oziroma 24,27 % površine podstrešja. Začasna odredba z zagroženo denarno kaznijo ne bi preprečila odtujitve in obremenitve nepremičnine. Po mnenju pritožbe je utemeljen tudi podredni predlog z rubežem nepremičnine v smislu 211. člena ZIZ in se pri tem sklicuje na odločbo Višjega sodišča I Cp 4306/2005. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik že sam navaja, da se vodi pravda zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila za vpis podstrešnega stanovanja v zemljiško knjigo, da stanovanje ni vpisano v zemljiški knjigi kot posamezen del stavbe v etažni lastnini, ampak je celotno podstrešje vpisano pri splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini. Ker del nepremičnine, ki predstavlja skupne dele stavbe etažnih lastnikov, ni samostojen predmet stvarnih pravic, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zato tudi niso možni vpisi v zemljiški knjigi na delu nepremičnine. Nepremičnina mora namreč biti v vsakem predlogu oziroma sklepu sodišča označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je primarni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na odločbo višjega sodišča pod opr. št. I Cp 4306/2005, saj v tej odločbi sodišče ni preverjalo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev stanovanja, ampak je presojalo le pravilnost zavrnitve podrednega predloga, in sicer rubeža nepremičnine po sodnem izvršitelju z nabitjem zapisnika o rubežu na sodno desko ter objavo v Uradnem listu.

5. Že citirana odločba Višjega sodišča I Cp 4306/2005 pritrjuje stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje in se z njim strinja tudi pritožbeno sodišče, da mora intenzivnost oziroma stopnja zavarovanja biti v sorazmerju s stopnjo prepričanja glede obstoja upnikove terjatve, ki je predmet zavarovanja. Ker tožeča stranka za svojo relativno pravico zahteva zavarovanje, po katerem bi pridobila absolutno pravico, je to v nasprotju z omenjenim sorazmerjem. Zapisnik o rubežu nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ima pomen zaznambe izvršbe. Z zaznambo izvršbe se dobi zastavna pravica na nepremičnini z učinki tudi proti tistim, ki pozneje pridobijo lastninsko pravico na tej nepremičnini. Zato bi tožeča stranka v postopku zavarovanja lahko predlagala takšno izvršilno sredstvo samo v primeru, če bi v rokah že imela izvršilni naslov. Zato je zakonodajalec v zakonu izrecno določil, da se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja (271. člen ZIZ). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožničin primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).