Jedro

Prenašanje 6 kg težkega, 2,8 m - 3 m dolgega ter 40 cm širokega sita skozi vratno odprtino, široko 1,4 m in visoko 2 m, ni nevarna dejavnosti; tudi ob upoštevanju, da je sito prenašala tožnica, ki je težka le 45 kg in nizke rasti (visoka 158 cm), ne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremni tako, da je zahtevek tožnice po podlagi utemeljen do 50 %; v ostalem delu se pritožba zavrne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče odločalo o temelju odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je tožnica utrpela v nesreči pri delu. Odločilo je, da je po podlagi zahtevek utemeljen do celote, s tem, da se pri izplačilu odškodnine upošteva odbitna franšiza v višini 200- €.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sklicuje se na sodno prakso, ki je že večkrat zavzela stališče, da preproste delovne operacije same po sebi niso nevarna dejavnost. Nevarna je aktivnost, ki s svojimi negativnimi vplivi presega meje družbene tolerance in zato sama po sebi pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo. Tehtati je treba, ali obstaja neobičajno velika nevarnost nastanka škode, preprečljivost njenega nastanka ter ali je pri normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Graja zaključek o objektivni odgovornosti. Meni, da zaradi zaletavanja delavcev pri prenašanju sit v rob vratne odprtine le-te ni mogoče označiti za nevarno stvar oz. tožničine aktivnosti za nevarno dejavnost. Sklicuje se na izvedenca, ki je ocenil, da je tožnica opravljala lažje delo. Opozarja, da pri prenašanju sit ni mogoče pričakovati večje škode. Nasprotuje pa tudi ugotovitvi, da tožnici glede škodnega dogodka ni mogoče ničesar očitati. Sklicuje se na izvedenca, ki je pojasnil, da je, pri sicer enostavnem delu, potrebna pazljivost. Tožnica ni pazila na naklon sita in se zato ni izognila trku. Meni, da je vzrok za škodni dogodek izključno v sferi tožnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet spora je odškodnina za škodo, ki je tožnici nastala pri opravljanju delovnih obveznosti za delodajalca (zavarovanca tožene stranke). Glede tovrstne škode je s 1. odstavkom 184. čl. Zakona o delovnih razmerjih predvideno, da jo povrne delodajalec po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Pritožba zato pravilno opozarja na teoretična izhodišča odškodninskega prava, na osnovi katerih pravna praksa v vsakem konkretnem primeru napolni pravni standard nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Stvar ali dejavnost je nevarna, če je nevarna sama po sebi; obstajati mora povečana verjetnost nastanka škode, ki je kljub skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti – zaradi večje nevarnosti nastanka škode mora torej nevarna stvar ali nevarna dejavnost po splošnem družbenem pojmovanju odstopati od drugih stvari ali dejavnosti.

1,40 m širok in 2 m visok prehod iz enega prostora v drug prostor sam po sebi ni nevarna stvar. Tudi hoja skozenj ni nevarna dejavnost, saj že običajna skrbnost zadošča, da človek ožino varno premaga, tudi v primeru, ko skoznjo prenese breme. Sodišče prve stopnje meni, da je prehod skozi vratno odprtino postal nevaren zaradi okoliščin primera, ki jih je ugotovilo: tožnica težka le 45 kg in nizke rasti (visoka 158 cm) je skozi vratno odprtino prenašala stvar – 6 kg težko sito dolgo med 2,8 m in 3 m ter široko 40 cm. Res je, da dejavnost ali stvar, ki sama po sebi ni nevarna, lahko postane nevarna glede na okoliščine primera in tistega, ki jo opravlja. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljene – zgoraj navedene - okoliščine, tudi če dodatno upoštevamo, da je tožnica zaradi normiranosti njenega dela morala delati hitro (neprerekano dejstvo, ki ga sodišče ne navaja), ne dosegajo pravnega standarda nevarne dejavnosti. Sito, ki ga je tožnica nosila, je bilo zaradi svojih dimenzij nerodno za prenašanje, ni pa tožnici onemogočalo, da ga pri prenašanju obvladuje. Pri prehodu skozi vratno odprtino je tožnica lahko prosto uravnavala hitrost in način hoje ter prijem in položaj bremena. To so pomembne okoliščine, ki onemogočajo zaključek, da je bilo tožničino prenašanje sita skozi vratno odprtino nevarna dejavnost. Iz sodne prakse izhaja restriktiven pristop pri določanju nevarne dejavnosti, kajti zakonodajalec je kot primarno predpisal subjektivno - krivdno odgovornost; objektivno, kakršno utemeljuje nevarna dejavnost, pa le v izjemnih primerih, ki opravičujejo poostreno odgovornost. Ker je tožeča stranka zatrjevala tudi krivdno odgovornost delodajalca (zavarovanca tožene stranke), je treba presoditi, ali ugotovljene okoliščine opravičujejo zaključek o delodajalčevi subjektivni – krivdni odgovornosti (131. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Subjektivna odgovornost je podana le v primeru kumulativnega obstoja sledečih predpostavk: nedopustno ravnaje ali opustitev dolžnega ravnanja povzročitelja škode, pravno priznana škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost. Med strankama je nesporno, da zatrjevana škoda (pretrpljene telesne bolečine in strah) izvira iz škodnega dogodka z dne 11. 12. 2007. Sporno pa je, ali je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja delodajalca in ali je delodajalec zakrivil nastanek te škode.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se pri prenašanju sit delavci s siti pogosto zaletavali v preklado nad vratno odprtino ali v podboje ob njej. Pri udarcu v preklado (nad vratno odprtino) ali podboj (ob vratni odprtini) pride do odboja prenašajočega bremena - sita oz. povratnega udarca, ki ga je deležen delavec, ki sito nosi. V številnih primerih do poškodb delavcev ni prišlo, v obravnavanem primeru je bila delavka poškodovana. Delodajalec je dolžan zagotoviti varno delovno okolje (1. odstavek 43. čl. Zakona o delovnih razmerjih). V primeru, ko je lahko zaznal zaletavanje delavcev, bi bil dolžan izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu – bodisi z drugačno organizacijo proizvodnje (npr. da sit zaradi pranja ne bi bilo treba prenašati v drug prostor), bodisi z razširitvijo vratne odprtine ali kako drugače. Ker je delo normiral, je moral računati tudi s tem, da bodo delavci pri prenašanju sit hiteli, hitrica pa je zvezana z manjšo stopnjo pazljivosti. Ker v tej smeri do škodnega dogodka ni ukrepal, je civilni delikt podan. Ugotovitve izvedenca, ki je širino in višino prehoda označil kot primerno za prenašanje sit, delodajalca ne ekskulpirajo. Izvedenec je primernost prehoda oz. vratne odprtine ocenjeval upoštevajoč predpise o širini prometnih poti in največji dovoljeni masi bremena za ženske. Njegov teoretičen zaključek, da je 40 cm široko sito mogoče varno prenesti skozi vratno odprtino širine 1,40 m in višine 2m je logičen, ne upošteva pa ostalih okoliščin – rutiniranosti delavcev pri prehajanju skozi vratno odprtino, napora pri zagotavljanju sita v stabilnem položaju, manjše preglednosti zaradi velike dolžine bremena. Pogosto zaletavanje delavcev s siti v podboj in preklado negira teoretičen zaključek o možnosti varnega prehoda s sitom skozi vratno odprtino.

Obstaja tudi vzročna zveza med delodajalčevo opustitvijo ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu in škodo, saj so ravno dimenzije odprtine, skozi katero je morala tožnica s sitom, razlog za udarec sita v preklado in povraten udarec sita v tožnico, ki je ob tem utrpela telesno poškodbo.

Zaradi trditve tožene stranke, da je vzrok poškodbe tožničina nepazljivost in neustrezen način prenašanja sita, je treba preveriti tudi tožničin prispevek k nastali škodi. Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sito nosila na primeren oz. dovoljen način. Ni pa mogoče slediti prvostopenjskemu zaključku, da tožnici ni mogoče očitati nepazljivosti. Do takega zaključka je prvostopenjsko sodišče prišlo s primerjavo tožničine pazljivosti s pazljivostjo ostalih delavcev, ki so se tudi zaletavali v podboj in preklado vrat, kar ni ustrezno. Pri ugotavljanju tožničine skrbnosti je treba upoštevati, da je sita dnevno prenašala in je zato vedela, v kakšnem položaju in s kakšnimi močmi lahko obvlada sito v željenem položaju. Širina vratne odprtine ji je bila znana. Te okoliščine so od tožnice pri prehodu skozi vratno odprtino terjale posebno previdnost. Glede na to, da je s sitom zadela v preklado, posebno skrbna očitno ni bila, zaradi česar je primerno upoštevati, da je njen prispevek k nastanku škode 50 %.

Ker je na osnovi ugotovljenih dejstev prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, je izpodbijana sodba spremenjena (358. čl. ZPP). O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (165. čl. v zvezi s 164. čl. ZPP).