Jedro

Podana je kršitev kazenskega zakona, ker sodišče obtožencu, ki je storil novo kaznivo dejanje med prestajanjem kazni zapora po prejšnji obsodbi, ni izreklo enotne kazni zapora.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obt. J. N. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se: Obt. J. N. z upoštevanjem kazni 6 (šestih) mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje, opisano pod tč. I, ter kazni 3 (treh) let in 7 (sedmih) mesecev zapora iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, na podlagi čl. 48/II tč. 3 in 49/I KZ SFRJ izreče enotna kazen 3 (tri) leta in 10 (deset) mesecev zapora.

Obt. I. J. pa z upoštevanjem kazni 3 (treh) let in 4 (štirih) mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje, opisano pod tč. IV, ter kazni 5 (petih) let zapora iz sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Škofji Loki, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, na podlagi čl. 48/II tč. 3 in 49/I KZ SFRJ izreče enotna kazen 7 (sedem) let zapora.

Obt. I.J. se v izrečeno enotno kazen zapora vštejeta pripor in prestana kazen od 15.4.1991 od 10. ure dalje.

V ostalem pa se pritožba zagovornika obt. J. N., v celoti pa pritožbe obt. I. J., njegovega zagovornika in javnega tožilca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena J. N. in I. J. se oprostita povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov pa po čl. 100/I ZKP obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbdo sta bila obtoženca spoznana za kriva, in sicer: obt. J. N. kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS.

Za to kaznivo dejanje mu je sodišče prve stopnje izreklo kazen 6 mesecev zapora, nato pa mu je z upoštevanjem kazni 3 let in 6 mesecev zapora iz sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, po čl. 48/II tč. 3 in 49 KZ SFRJ izreklo enotno kazen 3 let in 10 mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu od 12.6.1990 do 4.1.1991 in od 6.2.1993 dalje ter del prestane kazni od 4.1.1991 dalje. Na podlagi čl. 85 KZ SFRJ je odločilo, da se obt. J. N. odvzame s kaznivimi dejanji pridobljena premoženjska korist v znesku 13.000 tolarjev.

Odločilo je tudi, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka ter nagrade zagovornika. Na podlagi čl. 350 tč. 3 ZKP pa je obtoženega J. N. oprostilo obtožbe, da je storil dve kaznivi dejanji velike tatvine po čl. 166/III v zvezi s čl. 165/II KZ RS in s čl. 22 KZ SFRJ. V zvezi z oprostilnim delom sodbe je đe odločilo, da stroški postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obt. I. J. pa je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/III KZ RS v zvezi s čl. 165/I KZ RS in mu je za to kaznivo dejanje izreklo kazen 3 let in 4 mesecev zapora. Odločilo je tudi, da mora obt. I. J. plačati G.podjetju L., odškodnino v znesku 44.118 tolarjev, oškodovanemu Ž. P. pa odškodnino v znesku 5.500 tolarjev, obema z obrestmi od 5.2.1993 dalje, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano podjetje napotilo na pravdo. Obt. I. J. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP ter nagrade zagovornika. Obt. I. J. pa je na podlagi čl. 350 tč. 3 ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/III KZ RS tudi na škodo Z. S. (kaznivo dejanje, opisano pod tč.

III izreka sodbe). V zvezi z oprostilnim delom sodbe je odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca in njegovega zagovornika ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Proti sodbi so se pritožili zagovornik obt. J. N., obt. I. J., njegov zagovornik ter javni tožilec.

Zagovornik obt. J. N. uveljavlja pritožbeni razlog iz č. 363/IV oziroma 363/III ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje po čl. 166/I tč. 1 KZ RS, opisano pod št. I, določeno kazen zniža, nato pa z upoštevanjem kazni 3 let in 7 mesecev zapora iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, izreče nižjo enotno kazen zapora.

Obt. I. J.izpodbija sodbo glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč.

IV, pri čemer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zoper kazen. Predlaga pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Njegov zagovornik prav tako izpodbija sodbo glede opisanega kaznivega dejanja, pri tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, le podrejeno pa izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede dejanja pod tč. IV razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da obtožencu z uporabo določil o omilitvi kazni izreče bistveno nižjo kazen zapora.

Javni tožilec pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. III izreka sodbe, pri tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Deloma je utemeljena pritožba zagovornika obt. J.N..

Ni sicer mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje obt. J. N. za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/I tč.

1 KZ RS, opisano pod tč. I izreka sodbe, določilo prestrogo kazen zapora. Okoliščine, ki jih obtoženčev zagovornik navaja, so bile v znatni meri upoštevane, saj je bila obtožencu za opisano kaznivo dejanje izrečena prej premila kot prestroga kazen zapora. Obtoženčev kazenski list oziroma izpisek iz kazenske evidence je popisan na več kot 3 straneh, iz njega pa je razvidno, da je bil od leta l965 dalje že trinajstkrat obsojen, od tega kar v 12 primerih zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, torej zaradi istovrstnih kaznivih dejanj.

Pač pa je potrebno pritrditi izvajanju obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni nepravilno upoštevalo kazen 3 let in 6 mesecev zapora, katera je bila obtožencu izrečena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Ta kazen namreč v času izreka enotne kazni ni več samostojno obstajala. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je bila obtožencu v takoimenovani nepravi obnovi kazenskega postopka s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, izrečena enotna kazen 3 let in 7 mesecev zapora, pri tem pa je bila upoštevana kazen 3 let in 6 mesecev zapora iz že navedene sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, ter kazen 2 mesecev zapora, na katero je bil obtoženec obsojen s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enotne v Slovenski Bistrici. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi zagovornika obt. J. N. ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je pri izreku enotne kazeni zapora upoštevalo kazen 3 let in 7 mesecev zapora iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enota v Celju, nakar je obtožencu v izogib kršitve kazenskega zakona izreklo enako enotno kazen zapora, kakršno mu je izreklo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, torej enotno kazen 3 let in 10 mesecev zapora, saj le-ta ustreza obsegu obtoženčeve kriminalne dejavnosti, opisanih v sodbah, katerih kazni so združene v enotno kazen zapora.

Pritožba javnega tožilca ni utemeljena.

Javni tožilec izpodbija oprostilni del sodbe pod tč. III, ki se tiče obt. I. J., pri čemer navaja, da dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja ni bilo v zadostni meri razjasnjeno ter da so zmotni tudi zaključki sodišča prve stopnje. Vse okoliščine, ki jih javni tožilec v pritožbi navaja in ki naj bi "po logičnem sklepanju" dokazovale, da je obt. I. J. 29.1.1993 popoldne v Celju vzel osebni avto "Mercedes", last Z. S., je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je obt. I. J. to kaznivo dejanje storil, podrobno ocenilo. Nobenega dvoma sicer ni o tem, da je bilo to vozilo najdeno v garaži obt. J. N., za katero sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da jo je obt. N. oddal v najem obt. J. Nobenega dvoma tudi ni o tem, da so bile registrske tablice avtomobila "Renault trafic" (tatvino tega avtomobila je spoznan za krivega obt. J.) nameščene na osebni avtomobil "Mercedes".

To so sicer okoliščine, ki sicer utemeljujejo sum, da je obt. I. J. storil očitano kaznivo dejanje, ni pa nikakršnih trdnih dokazov, da bi bilo mogoče obt. I. J. spoznati za krivega tudi tega kaznivega dejanja, kakor tudi ni bilo trdnih dokazov, da bi obt. J. N. storil to kaznivo dejanje, katerega je bil obtoženec v sostorilstvu z obt. I.J., pri čemer pa se javni tožilec zoper oprostilni del sodbe, ki se nanaša na obt. J. N., ni pritožil. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi glede obt.I. J. niso podani dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je to kaznivo dejanje storil. Posest ukradenega avtomobila "Mercedes" ter menjavanje registrskih tablic sicer res kaže na prilastitveni namen, vendar pa zbrano dokazno gradivo, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne daje trdne podlage za ugotovitev, da je to kaznivo dejanje storil obt. I. J.. Prav nobenega dokaza namreč ni za to, da je bil obt. I.J. kritičnega dne v Celju.

Pritrditi je treba tudi stališču sodišča prve stopnje, da ni mogoče izključiti možnosti, da je vozilo "Mercedes" vzel kdo drug in ga pripeljal v Ljubljano. Tudi dokazi, ki jih javni tožilec v pritožbi navaja in katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tudi prepričljivo obrazložilo tako odločitev, ne bi prav v ničemer pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja. Tudi če bi se izkazalo, da obt. I. J. dne 29.1.1993 ni bil v bolnišnici, ta okoliščina ne bi dokazovala, da je bil tedaj v Celju.

Isto velja glede dokaznega predloga za zaslišanje matere obt.J. N. glede ključa garaže. Tudi če bi se izkazalo, da je obstajal le en ključ, ta okoliščina ne bi dokazovala, da je bil obt.I. J. v času storitve kaznivega dejanja v Celju.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo javnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo glede obt. I. J. v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod tč. III, potrdilo.

Utemeljeni pa tudi nista pritožbi obt. I. J. in njegovega zagovornika.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj, ki se tičejo kaznivega dejanja, opisanega pod tč. IV, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno razjasnjeno ter da je sodišče prve stopnje po oceni zbranega dokaznega gradiva zansljivo ugotovilo, da je to kaznivo dejanje storil obt. I. J..

Obtoženec in njegov zagovornik v pritožbah v bistvu le ponavljata zagovor obt. I. J., ne navajata pa nobenih novih dejstev in okoliščin, ki bi mogli vzbuditi dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je podrobno ocenilo zagovora obtožencev v zvezi s tem kaznivim dejanjem, prav tako pa tudi izpovedbi prič A. L.in J. T., prav tako pa tudi ravnanje obt. I. J. potem, ko se je z ukradenim avtomobilom odpeljal izpred garaže obt. J. N., zato pa, ko je opazil, da mu policaji sledijo, iz njega pobegnil. Pritožbeno sodišče tako prav nič ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so v razlogih izpodbijane sodbe tudi podrobno in prepričljivo obrazložene.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje glede prištevnosti obt. I. J. ni odmerilo izvedeništva psihiatrične stroke, pa je potrebno dodati sledeče: Že v razlogih izpodbijane sodbe je pojasnjeno (stran 11 sodbe), zakaj sodišče prve stopnje temu predlaganemu dokazu ni ugodilo, saj v ravnanju obt. I. J., ki je bilo povsem logično, ni našlo okoliščin, ki bi kazale na sum, da je njegova prištevnost zmanjšana. Zoper obt. I. J. se je sicer v kritičnem času sicer res izvajal varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, in sicer na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Škofji Loki,.

Vendar pa iz te sodbe izhaja, da je bil obtožencu ta varnostni ukrep izrečen v kazenskem postopku, ki zoper obtoženca ni tekel zaradi premoženjskih deliktov, temveč zaradi kaznivih dejanj spolnega nasilja. Pri tem pa iz mnenja izvedenca psihiatrične in psihološke stroke izhaja, da obtoženec nima znakov nobene duševne bolezni ter da so njegove inteligentnostne sposobnosti v mejah povprečnih razlik med ljudmi. Tako ni prav nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje glede njegovih zaključkov o objektivnem in subjektivnem dejanskem stanju.

Utemeljena tudi ni pritožba zagovornika obt. I. J. zoper odločbo o kazni, določeni obtožencu za kaznivo dejanje po čl. 166/III KZ RS. Za tako kaznivo dejanje je zagrožena kazen najmanj 3 let zapora.

Zagovornik obtoženca in tudi sam obtoženec, ki se sicer zoper odločbo o kazni izrecno ne pritožuje, v pritožbah ne navajata nobenih okoliščin, ki bi utegnile vplivati na izrek milejše kazni. V ustrezni meri pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tako olajševalne, kot tudi obteževalne okoliščine, ki jih je opisalo v razlogih izpodbijane sodbe. Olajševalne okoliščine pa niso take, da bi bila na mestu uporaba določil o omilitvi kazni, kot to predlaga zagovornik obtoženca. Prav tako pa tudi niso podani razlogi za znižanje kazni, upoštevaje pri tem, da je bil obt. I. J. doslej že petkrat obsojen, od tega kar trikrat zaradi kaznivih dejanj zope premoženje.

Pač pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtoženca, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeniti po uradni dolžnosti, saj obtoženčev zagovornik te kršitve ni uveljavljal v pritožbi.

Obtoženec je namreč storil kaznivo dejanje v času prestajanja kazni zapora, kar je bilo sodišču prve stopnje znano, ki pa ni pribavilo kazenskega spisa Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Škofji Loki, in torej obtožencu ni izreklo enotne kazni zapora, kar bi po določilu čl. 49/II KZ SFRJ moralo storiti. Zato je pritožbeno sodišče pribavilo navedeni kazenski spis in je obtožencu z upoštevanjem kazni 5 let zapora, za katero je bil obsojen s sodbo z dne 4.9.1991, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, na podlagi čl. 49/II in 48/II tč. 3 KZ SFRJ izreklo obt. I. J. enotno kazen 7 let zapora, pri odmeri katere so v zadostni meri prišle do izraza vse olajševalne in obteževalne okoliščine, enotna kazen pa je primerna tudi obsegu kriminalne dejavnosti obtoženca.

V izrečeno enotno kazen zapora obt. I. J. pa je bilo potrebno všteti že prestano kazen zapora po sodbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Škofji Loki, ki jo prestaja od 15.4.1991 od 10. ure dalje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/IV, 100 in 101 ZKP.