Jedro

Določba 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen se razlaga, da vrnitev nepremičnine ni možna, če sta izpolnjena oba v tej določbi navedena razloga in sicer, da nepremičnina služi za dejavnost kulture oziroma druge javne službe, in če bi bila zaradi njihove vrnitve bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Drugi, kumulativno predpisani pogoj, je razumeti tako, da zaradi vrnitve nepremičnine izvajalec javne službe ne bi mogel poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njegovem normalnem delovanju. Okrnjeno možnost opravljanja dejavnosti se v vsakem konkretnem primeru presoja z ugotovitvami, ali dejavnost, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kot jih opredeljuje ZDen. Navedene predpostavke mora dokazati zavezanec za denacionalizacijo.

Izrek

1. Postopka v zadevah opr. št. U ... in opr. št. U ... se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U ....

2. Tožba Mestne občine A se zavrne.

3. Tožbi AA in BB se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, št. ... z dne 10. 5. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevi za denacionalizacijo poslovnega prostora v izmeri 351,14 m2 v prvem nadstropju stavbe M. trg 10, A, parc. št. 10 vl. št. 221 k.o. L mesto in odločila, da se pri tem poslovnem prostoru ter ustreznem deležu skupnih delov in naprav ter zemljišča, na katerem stoji stavba, vzpostavi lastninska pravica v korist upravičencev pok. CC, pok. DD, pok. EE, FF in GG, po nedoločenih deležih (1. točka izreka), da je zavezana stranka Mestna občina A (2. točka izreka) in za skrbnika za poseben primer določila AA za pok. CC, HH za pok. DD in FF za pok. II (3. točka izreka) ter da je zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v B dolžna po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti opraviti vpis lastninske pravice (4. točka izreka). Po ugotovitvah tožene stranke je bila nepremičnina M. trg 10, A, podržavljena prejšnjim solastnikom CC do 1/2, DD do 1/10, II do 1/10 (pravilno 2/10), FF do 1/10 in GG do 1/10, na podlagi odločb OLO C št. ... z dne 3. 6. 1960 in št. ... z dne 6. 10. 1959, ter v njihovo korist posamezna stanovanja izvzeta iz nacionalizacije. Predmet tega postopka je poslovni prostor v prvem nadstropju, ki je družbena lastnina v uporabi Mestne občine A, zaseda pa ga Mestni muzej, katerega ustanovitelj je OLO C, pravni prednik Mestne občine A. Službe in dejavnosti Mestnega muzeja delujejo v mestu na različnih lokacijah (G 15, Trg FR, G 3 a). Obravnavni poslovni prostori so namenjeni skladiščenju antikvarnega pohištva. Mestna občina in Mestni muzej sta ugovarjala vračilu v last iz razlogov 1. točke prvega odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Navajala sta, da nimata lastnih nadomestnih poslovnih prostorov, v katerih bi muzej lahko hranil in deponiral predmete premičnine kulturne dediščine in da na trgu nepremičnin ni prostih poslovnih prostorov za najem na drugi lokaciji. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa so dokazali nasprotno in predložili ponudbe nepremičninskih družb o poslovnih prostorih, ki bi bili primerni tako po kvaliteti kot po lokaciji za najem oziroma za odkup. Na predlog prvotožeče stranke je upravni organ določil sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je ocenil vrednost poslovnih prostorov v času podržavljenja in sedaj, ter cenitev naknadno na predlog vlagateljev zahtevka korigiral. Izvedenec je napravil tudi izračun stroškov, ki bi nastali upravičencem z nadomestitvijo poslovnega prostora - ti bi znašali za nakup enakovrednih poslovnih prostorov na enakovredni lokaciji 1.230.000,00 DEM, ter izračun poprečnih stroškov, ki bi nastali zavezancu z nadomestitvijo poslovnih prostorov primerljive kvalitete in lokacije, ti pa bi znašali 840.00,00 (pravilno 840.000,00) DEM. Zavezana stranka je menila, da je cenitev neverodostojna, nasprotovala je ocenjenim stroškom upravičencev za nadomestitev poslovnega prostora, ni pa podala konkretnih pripomb, niti ni zahtevala ponovnega vrednotenja. Tožena stranka je ugotovitve izvedenca sprejela, ker je ocenila, da je cenitev opravljena korektno. Na podlagi navedenega je zaključila, da ne obstajajo kumulativne predpostavke, zaradi katerih nepremičnine ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, in je odločila, da se v naravi vrne prejšnjim lastnikom. Ker pa je poslovni prostor zaseden z Mestnim muzejem, ga ni mogoče vračati v posest. Vrnitev v skupno last je utemeljila s tem, da so bili podržavljeni nerazdelni solastninski deleži, posamezna stanovanja pa izločena iz nacionalizacije. Razdružitveni postopek lahko na predlog strank izvede le sodišče in ne upravni organ.

Prvotožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila 19. člen ZDen, ki v 1. točki prvega odstavka uporablja veznik ali, kar v slovenskem jeziku pomeni, da enega od pogojev izključuje, nikakor pa ga takšen veznik ne more določati kot kumulativnega. Zakon torej pravi: "ali je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški". Zato ni jasno, zakaj tožena stranka zaključuje, da so v obravnavanem primeru po zakonski normi potrebni kumulativni pogoji, in v to sploh ne dvomi. Samo dejstvo, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino na enakovredni lokaciji, pa je v postopku dokazala. Tožeča stranka opozarja na pisno napako na 4. strani odločbe, kjer je pravilen znesek 840.000,00 DEM in ne 84.000,00 DEM. Izraža resne pomisleke zoper cenitev, ki jo je upošteval upravni organ. S tem, da je izvedenec priznal nepravilnost v cenitvi, se je pokazala neverodostojnost cenitve v celoti, tudi v tistem delu, kjer so izračunani stroški po 19. členu ZDen. Že na obravnavi je navedla, da se ji ta dokaz ne zdi verodostojen in ga ne misli upoštevati, kljub temu pa je upravni organ na njem gradil del svoje obrazložitve. Po njenem mnenju bi moral biti v izreku odločbe naveden najemnik oziroma bolje rečeno posestnik prostorov. Ne glede na to, da se za prostore ne plačuje najemnine, bi upravni organ moral v izreku navesti, kakšen bo status Mestnega muzeja po denacionalizaciji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v nov postopek.

Drugotožeči stranki izpodbijata odločbo tožene stranke, ker je tožena stranka iz ugotovljenega dejanskega stanja napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Pravilno je ugotovila, da je bila pok. CC, njunemu pravnemu predniku, stavba podržavljena do 1/2, iz nacionalizacije pa so bili izvzeti stanovanjski prostori s pritiklinami. Ostalim solastnikom so bili podržavljeni deleži do 1/10 in tudi ne določeni stanovanjski prostori. Nepravilno pa je ugotovila, da so bili upravičencem podržavljeni nerazdelni solastninski deleži, saj le-ti niso bili lastniki po nedoločenih deležih. Podržavljeni so jim bili idealni deleži, ki so bili jasno določeni. V že izdani odločbi je tudi vrnila tri poslovne prostore po določenih idealnih deležih. Tožnika uveljavljata točno določen idealni delež na podržavljeni nepremičnini, ki je pripadal njunemu pravnemu predniku, to je 1/2 vseh razlaščenih poslovnih prostorov. Predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka na tožbi ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom, HH, je odgovorila na obe tožbi. Menila je, da prvotožeča stranka le zavlačuje postopek, ki teče že 10 let. Pritrdila pa je tožbi drugotožečih strank.

Stranki z interesom, FF in GG v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke poudarjata, da Mestni muzej uporablja poslovne prostore, ki so na izjemni lokaciji, v zgradbi, razglašeni za kulturni spomenik, za skladiščenje pohištva, kar ni v skladu niti s statusom stavbe kot spomenika kulturne dediščine, niti prostori za to niso primerni. Zato ni podan razlogov za nevračanje nepremičnine v naravi - bistveno okrnjena možnost opravljanja dejavnosti. Tudi glede stroškov nadomestitve nepremičnine je tožena stranka vsa dejstva pravilno ugotovila. Predlagata zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku opr. št. U ... prijavil z vlogo št. ... z dne 29. 8. 2002, v postopku opr. št. U pa z vlogo št. ... z dne 15. 10. 2002. Na podlagi 41. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS) je sodišče obe tožbi združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker se nanašata na isto denacionalizacijsko zadevo.

Tožba prvotožeče stranke ni utemeljena.

Prva točka prvega odstavka 19. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi (tudi) za dejavnosti s področja kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Šteje se, da so stroški nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem (tretji odstavek 19. člena).

Navedeno določbo je po mnenju sodišča treba razlagati tako, da vrnitev nepremičnine ni možna, če sta izpolnjena oba v tej določbi navedena razloga in sicer, da nepremičnina služi za dejavnost kulture oziroma druge javne službe, in če bi bila zaradi njihove vrnitve bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Drugi, kumulativno predpisani pogoj, je razumeti tako, da zaradi vrnitve nepremičnine izvajalec javne službe ne bi mogel poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njegovem normalnem delovanju. Okrnjeno možnost opravljanja dejavnosti se v vsakem konkretnem primeru presoja z ugotovitvami, ali dejavnost, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kot jih opredeljuje ZDen. Navedene predpostavke mora dokazati zavezanec za denacionalizacijo.

Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da prvotožeča stranka ni izkazala obeh kumulativno zahtevanih pogojev, ki bi vrnitev poslovnega prostora v prvem nadstropju stavbe na M. trgu 10 v A preprečevali. Res se v prostorih, ki se po podatkih upravnih spisov uporabljajo za hrambo starinskega pohištva, opravlja kulturna dejavnost (4. člen zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Uradni list RS, št. 96/02), kar pa je le ena ovira za vrnitev. Pravilno je tožena stranka presodila, da druga, kumulativno zahtevana ovira, tj. bistveno okrnjena možnost opravljanja te dejavnosti ni izkazana. Tožbena trditev, da je prvotožeča stranka dokazala, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ne vzdrži presoje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je mogoče pridobiti poslovne prostore, ki bi bili primerni tako po kvaliteti kot po lokaciji za dejavnost, kateri služi podržavljen poslovni prostor. S to ugotovitvijo se sodišče strinja, saj jo potrjujejo dokazila v upravnih spisih (dopisi nepremičninskih podjetij, ki jih je predložil AA, mnenje izvedenca). Sprejema pa tudi oceno stroškov, potrebnih za nadomestitev, iz katere izhaja, da predvideni stroški, s katerimi bi zavezanec nadomestil nepremičnino, ne bi bili za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali denacionalizacijskim upravičencem za pridobitev in usposobitev nepremičnine, ki bi bila adekvatna podržavljenim poslovnim prostorom, oziroma bi bili stroški zavezanca precej manjši kot stroški denacionalizacijskih upravičencev. To oceno je napravil izvedenec. Sodišče ugotavlja, da je bil dokaz z izvedencem opravljen po pravilih ZUP/86; tožena stranka je ocenila izvedeniško in cenitveno poročilo kot korektno opravljeno, torej izdelano skladno s pravili stroke, in ga sprejela. Če se prvotožeča stranka z njim ni strinjala, kar poudarja v tožbi, je imela možnost predlagati cenitev po drugem izvedencu. Ker je, kot je sodišče že navedlo, dokazno breme o obstoju okoliščin iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen na njej, drugega izvedenca pa ni predlagala (kot izhaja tudi iz zapisnika z dne 25. 4. 2002), ne more v upravnem sporu uspešno ugovarjati, da cenitev ni verodostojna. Na podlagi navedenega je sodišče tožbene ugovore o nepravilni uporabi 19. člena ZDen zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče je moralo zavrniti tudi tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe urediti status Mestnega muzeja, ki poslovni prostor uporablja za svojo dejavnost. ZDen v 24. členu s splošno določbo varuje najemna, zakupna in njim podobna razmerja, pod v tej določbi navedenimi pogoji. Ne ureja pa razmerij, ki nastanejo med denacionalizacijskimi upravičenci kot novimi lastniki nepremičnin in dosedanjimi uporabniki teh nepremičnin o nadaljnji rabi nepremičnine, saj je (na)kup rabe obligacijsko pravno razmerje, ki ga oba subjekta urejata na prirejeni ravni. V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je Mestni muzej uporabnik podržavljenih prostorov, na katerega se nanaša določilo 24. člen ZDen. Glede na prej navedeno pa tožena stranka ni imela zakonske podlage, da bi konkretno uredila razmerje, ki bo nastalo po vrnitvi podržavljenih nepremični med njim in novimi lastniki, pa četudi se bodo posamezni pogoji rabe spremenili. To bo stvar dogovora med strankami obligacijskega razmerja.

Glede tožbenih navedb, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe na 4. strani napačno naveden znesek DEM, ki se pravilno glasi 840.000,00 DEM, sodišče ugotavlja, da je v četrtem odstavku zapisan znesek "840.00,00 DEM", kar pa je očitna pisna napaka, ki jo po 219. členu ZUP/86 organ, ki je odločbo izdal, lahko vsak čas popravi. Ta napaka pa nikakor ni mogla vplivati na odločitev.

Ker je po presoji sodišča tožbeni zahtevek prvotožeče stranke neutemeljen ter je v okviru tega zahtevka izpodbijana odločba zakonita, je sodišče njeno tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožba drugotožečih strank je utemeljena.

Po 2. in 16. členu ZDen pomeni vrnitev premoženja v naravi, kot se v obravnavanem primeru vrača podržavljeno premoženje, vrnitev (so)lastninske pravice na istem premoženju, kot je bilo podržavljeno, premoženje pa se vrača tistemu, kateremu je bilo podržavljeno (3. člen ZDen). Dejansko podlago denacionalizacijskega zahtevka predstavlja odločba o podržavljenju. Iz odločbe OLO C, št. ... z dne 6.10.1959, s katero je bila nacionalizirana stavba na M trgu 10, A, izhaja, da je bila zgradba ob podržavljenju v solasti CC do 5/10, EE do 2/10 ter FF, GG in HH pa za vsakega do 1/10 in so bili takšni deleži posameznih solastnikov tudi podržavljeni. Tudi če so se zaradi izločitve posameznih stanovanj iz nacionalizacije solastninski deleži dejansko spremenili, to na odločanje o denacionalizaciji ne more vplivati. V denacionalizaciji mora upravni organ nacionalizirano premoženje vrniti tako, kot je bilo podržavljeno, morebitna oškodovanja, ki jih je posamezni lastnik utrpel zaradi vrednostno neenakega izločevanja stanovanj iz nacionalizacije, pa se ne urejajo v denacionalizacijskem postopku, ker za to v ZDen ni podlage.

Drugotožeči stranki, ki jima tudi drugi vlagatelji zahtevka pritrjujejo (HH) oziroma ne oporekajo (FF in GG), imata torej prav, da je nacionalizirani poslovni prostor treba vrniti v takšnih solastniških deležih kot je bil podržavljen. Ker pa ga je tožena stranka vrnila z nedoločenimi deleži oziroma kot v obrazložitvi navaja v skupno last, je nepravilno uporabila zakon. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločitev, pri sprejetju katere bo morala upoštevati navedeno stališče sodišča. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena ZUS, ker je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep glede dejanskega stanja in na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabila materialen predpis.