Jedro

Ker je bilo v delovnem sporu v času tega sodno socialnega spora s sodno poravnavo že vzpostavljeno delovno razmerje za obdobje od 20. 9. 2021 do 19. 3. 2022 in za navedeno obdobje obračunano nadomestilo plače in odvedeni davki in prispevki, tožnik v istem obdobju ne more biti upravičen tudi do denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 11. 3. 2022 in št. ... z dne 20. 12. 2021 ter da se tožniku prizna pravica do denarne socialne pomoči in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Obenem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v delu odprave odločb tožene stranke in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. S sodbo se ne strinja in meni, da je izrek napačen in nezakonit ter v nasprotju z razlogi navedenimi v obrazložitvi. Sodišče pritrjuje, da je bilo postopanje tožene stranke napačno, ko se do vprašanja nezakonitosti izredne odpovedi in glede vložene tožbe v delovnem sporu opr. št. I Pd 663/2021, pri odločanju ni opredelilo, pa bi moralo navedeno vprašanje obravnavati kot predhodno vprašanje. Odločanje v zadevah o upravičenosti do denarne socialne pomoči, katere namen je upravičencu zagotoviti preživetje, zahteva hitro odločanje, kar pomeni, da bi morala tožena stranka obravnavati predhodno vprašanje, brez prekinitve postopka. Kljub navedenemu je sodišče, ob upoštevanju, da je v delovnem sporu uspel, saj se je delodajalec s sodno poravnavo z dne 8. 6. 2022 zavezal vzpostaviti delovno razmerje za obdobje od 20. 9. 2021 do 19. 3. 2022 in mu za navedeno obdobje izplačati nadomestila plač v višini minimalne plače, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V spornem obdobju po realizaciji sodne poravnave presega dohodkovni cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči po 6. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih1 (ZSVarPre), zato do nje ni upravičen. Posledično ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Odločitvi sodišča o neupravičenosti do denarne socialne pomoči po realizaciji sodne poravnave ne oporeka. Napačna je odločitev o zavrnitvi zahtevka v sklopu odprave odločbe. Sodno varstvo ni doseglo svojega namena. Tožena stranka je odločila nezakonito, ko je prezrla določbe o ugotavljanju predhodnega vprašanja. Kolikor bi predhodno vprašanje obravnavala in o njem odločila, bi mu morala priznati upravičenje do denarne socialne pomoči, saj v trenutku odločanja ni dosegal dohodkovnega cenzusa za pridobitev denarne socialne pomoči po 6. členu ZSVarPre, ker je bil brez dohodkov. Okoliščina, da je nezakonito stanje saniral v delovnem sporu, bi za toženo stranko predstavljala le tolikšno spremembo, ki bi ji omogočala obnovo postopka in s tem spremembo odločbe z nalogom, da denarno socialno pomoč povrne. Izpodbijani odločbi sta nezakoniti in bi ju bilo potrebno odpraviti. Sodba pritrjuje, da so nezakonita postopanja tožene stranke v upravnem postopku dovoljena in ne prispeva ničesar k pravilni uporabi ZSVarPre, Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev2 (ZUPJS) in Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP) na strani tožene stranke. Presoja zakonitosti izpodbijanih odločb vsebuje presojo zakonitosti postopka. Delavci, ki se znajdejo v podobni situaciji kot se je sam in nimajo sredstev za preživetje, niso upravičeni do denarne socialne pomoči, medtem ko Ustava4 določa status pravne in socialne države.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z obrazložitvijo sodbe in meni, da pritožba ni utemeljena. Dodatno opozarja na 46. člen ZSVaPre.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba, ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju, pravilna. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti s pritožbo zatrjevane kršitve.

Pritožnik v pritožbi smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko navaja, da je izrek sodbe napačen in nezakonit ter v nasprotju z razlogi navedenimi v obrazložitvi. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker izrek sodbe ni v nasprotju z razlogi navedenimi v obrazložitvi ter je sodbo mogoče preizkusiti, smiselno zatrjevana procesna kršitev ni podana.

6. Predmet sodne presoje je odločba tožene stranke z dne 11. 3. 2022 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. (CSD) z dne 20. 12. 2021, s katero je slednji odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, je pa upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2021 do 31. 5. 2022. Tožena stranka je odločitev sprejela ob ugotovitvi, da na strani pritožnika zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstaja krivdni razlog.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za odpravo izpodbijanih odločb ter priznanje denarne socialne pomoči in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca upošteva dohodek in premoženje v skladu z ZSVarPre in ZUPJS. Denarna socialna pomoč in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev tožniku ni bila priznana, ker mu je delodajalec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Delodajalčeva izredna odpoved predstavlja krivdni razlog po 4. alineji 1. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, zaradi katerega oseba ni upravičena do denarne socialne pomoči. 8. Center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po zakonu o splošnem upravnem postopku, tj. ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena (prvi odstavek 34. člena ZUPJS). V predsodnem postopku se ni upoštevalo določb ZUP, ki urejajo predhodno vprašanje, kot to utemeljeno navaja pritožnik in je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker je bilo v predsodnem postopku kot sporno vprašanje izpostavljena zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je tožnik zaradi tega sprožil delovni spor, bi moral upravni organ postopati po prvem odstavku 147. člena ZUP. Na podlagi te določbe sme organ, ki naleti na vprašanje, ki je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. V primeru, da bi CSD predhodno vprašanje obravnaval sam, bi imela njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP).

Ker pa je bilo v delovnem sporu v času tega sodno socialnega spora s sodno poravnavo z dne 8. 6. 2022 že vzpostavljeno delovno razmerje za obdobje od 20. 9. 2021 do 19. 3. 2022 in za navedeno obdobje obračunano nadomestilo plače in odvedeni davki in prispevki, tožnik v istem obdobju ne more biti upravičen tudi do denarne socialne pomoči. Pritožnik tudi sam soglaša, da do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen.

9. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo 46. člena ZSVarPre kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Po navedeni določbi lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja denarne socialne pomoči po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Takšen postopek lahko začne tudi, če upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena. Do takšne situacije bi prišlo pri tožniku v kolikor bi CSD v okviru predhodnega vprašanja sam ugotovil nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi mu priznal denarno socialno pomoč.

10. Pritožnik neutemeljeno zasleduje stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zadevo vrniti v novo odločanje upravnemu organu, ker v presodnem postopku niso bile spoštovane določbe ZUP, ki urejajo predhodno vprašanje. Takšno postopanje ob upoštevanju določbe 46. člena ZSVarPre ne bi bilo smiselno. V okoliščinah konkretnega primera bi bilo procesno pravno povsem odveč, saj bi bil ponovni predsodni upravni postopek namenjen "samemu sebi". Še več, ne samo, da bi pomenilo nepotrebno ponovno odločanje, temveč bi upravnemu organu povzročilo dodatne nepotrebne stroške, tožniku pa zaradi preseganja cenzusa denarna socialna pomoč sploh ne bi mogla biti priznana.

11. Ker je sklenitev sodne poravnave vplivala na dodelitev pravic iz javnih sredstev, pogoji za priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev po ZSVarPre niso izpolnjeni.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in s to dodatno materialno pravno utemeljitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšni rešitvi zadeve je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP in odobreni brezplačni pravni pomoči, potrebno izreči, da tožnikovi stroški pritožbenega postopka bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 61/2010 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 62/2010 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 33/1993 in nasl.