Jedro

V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Straki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati zapadle plače v skupnem znesku 7.764,70 EUR bruto v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, ter mu izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je za 1,50 EUR višji zahtevek za januar 2020 in za 4,79 EUR za julij 2020 (drugi odstavek točke II izreka) in zahtevek za plačilo nadur v znesku 3.879,20 EUR bruto oziroma za plačilo ustreznih neto zneskov (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.251,76 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper točki II in III izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zahteval plačilo 260 nadur. Toženka je bila dolžna voditi evidenco nadurnega dela (18. člen ZEPDSV), česar ni predložila, zato ni dokazala, da tožnik nadur ni opravil. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati trditve tožnika o številu opravljenih nadur, ne pa z lastnimi izračuni in povzetki tožnikovih evidenc prevzeti nalog toženke. Odločitev je v nasprotju s prakso pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 98/2018 in Pdp 1336/2014 (pravilno Pdp 1366/2014). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi z 212. členom ZPP. Toženka je tožbenemu zahtevku le pavšalno nasprotovala, torej je smiselno soglašala s tožnikovim navedbami, da je zahtevala, da se (nadurno) delo opravi in da je bilo tudi opravljeno. Da je tožnik velikokrat delal preko polnega delovnega časa, izhaja tudi iz toženkine navedbe, da je viške opravljenih ur izrabil kot proste ure oziroma dneve. Nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi tožnik te ure v celoti izrabil. Nasprotuje izračunu sodišča prve stopnje, ki je na podlagi evidenc tožnika, povzetka opravljenih ur za obdobje julij 2019 - julij 2020, evidenc in računov poslovnih partnerjev toženke ugotovilo, da evidentirane ure za leto 2020 (1094,50 ur) skupaj z viškom 137 ur ne dosegajo števila obračunanih in plačanih ur v obdobju januar-september 2020 (1568 ur), saj ga ni mogoče preveriti in je v nasprotju z dokazi, sodišče pa za tak izračun ni usposobljeno. Sodišče ni upoštevalo, da so delovišča toženke precej oddaljena od sedeža toženke, zaradi česar je tožnik opravil še dve ali tri ure dela dnevno zaradi vožnje, ki šteje v delovni čas. To je razlog za razliko med tožnikovimi evidencami in evidencami podjetij. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo veliko število nadur opravljenih že pred septembrom 2019 niti po 20 dni letnega dopusta za leti 2019 in 2020, ki ga tožnik ni izrabil ali dobil plačila zanj. Zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz evidenc tožnika izhaja, da je v letu 2019 opravil skupaj 2566 ur, obračunanih in plačanih pa je bilo le 1992 ur (brez praznikov) oziroma 2088 ur (z upoštevanjem praznikov). Sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožnika iz zadnje pripravljalne vloge, v kateri je glede evidenc A. d. o. o. navedel, da je treba v delovni čas prišteti čas vožnje od sedeža toženke do B. in nazaj, in sicer najmanj eno uro v vsako smer. Očita mu, da je spregledalo trditev iz 8. pripravljalne vloge, da je imel tožnik 31. 12. 2019 evidentiranih 478 nadur. Ker je tožnik v januarju 2020, ko je nadure koristil za proste dni, porabil le 184 ur, mu jih je ostalo 294. Zaradi utemeljenega uveljavljanja nadur, je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek točke I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni jasno, kaj so bistveni razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, materialnopravna podlaga za to ni navedena. Sodišče prve stopnje ni opravilo vestne in skrbne dokazne presoje in ni ugotavljalo odločilne okoliščine, ali je bilo med strankama v času trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 doseženo soglasje volj glede višine plače 1.250,00 EUR neto. Ni bistveno soglasje volj strank v letu 2018. Dogovor, vezan na pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018, ki je veljala do 1. 7. 2019, ni vplival na razmerje, ki je bilo med strankama vzpostavljeno šele 10. 10. 2019 in je veljalo od tedaj naprej. Med pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 je bila tri oziroma štirimesečna prekinitev stikov in odnosov med strankama, ko si je tožnik urejal zaposlitev pri drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje se je glede obstoja ustnega dogovora o povišanju plače zmotno oprlo na izpoved tožnikovega najemodajalca C. C., ki jo je vzelo iz konteksta in z njo nadomestilo trditveno podlago. Tožnik ni zatrjeval, da bi direktor zanj plačeval najemnino v gotovini. Sodišče prve stopnje je tožnikovim pavšalnim navedbam glede obstoja ustnega dogovora o povišanju plače verjelo, ne da bi za to imelo ustrezno dokazno podlago. Meni, da je sodišče prve stopnje površno upoštevalo izpoved direktorja toženke, da je tožnik dela na njegovi stanovanjski hiši opravljal tudi zasebno, izven delovnega časa in delovnega razmerja pri toženki ter za plačilo v gotovini. Zatrjuje kršitev pravice do obravnavanja (kontradiktornosti) in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje veljavnost ustnega dogovora med strankama presojalo na podlagi 51. člena ZDR-1. Ugotavljati bi moralo, kdaj je med strankama prišlo do soglasja volj glede povišanja tožnikove plače. Sodišče prve stopnje ni izvedlo popolnega dokaznega postopka, sodba je enostranska in v korist tožnika. Tožnik ni navedel okoliščin, ki bi potrjevale, da je ustni dogovor iz leta 2018 v letih 2019 in 2020 še veljal, direktor toženke pa je zanikal, da bi v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 veljal dogovor glede višine plače 1.250,00 EUR neto, in se skliceval na drugačne okoliščine dela v letu 2019 ter da je za ponovno zaposlitev prosil tožnik, zato toženka ni imela razloga, da bi mu dodatno popuščala z višjo plačo. Tožnik tudi ni opozarjal na napačno plačo in ni zahteval razlike do 1.250,00 EUR neto, kar dokazuje, da ustnega dogovora o povišanju plače ni bilo. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, prav tako je ustrezno obrazložilo materialnopravna stališča, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo.

9. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu "voznik tovornega vozila in delovnega stroja" oziroma "voznik pomočnik" do 30. 9. 2020. S tožbo je uveljavljal plačilo razlike v plači za obdobje januar-september 2020 v višini 7.764,70 EUR in plačilo 260 nadur za obdobje september-december 2019 v višini 3.879,20 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači v pretežni meri ugodilo (zavrnilo je le za 1,50 EUR višji zahtevek za januar 2020 in za 4,79 EUR višji zahtevek za julij 2020, ker je v tem obsegu ugotovilo pisno pomoto tožnika) na podlagi ugotovitve, da sta se leta 2018 stranki ustno dogovorili za mesečno plačo v višini 1.250,00 EUR neto, toženka pa tožniku v letu 202o ni izplačevala v dogovorjeni višini, temveč v višini, zapisani v pogodbi o zaposlitvi. Zahtevek za plačilo nadur je v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da nadur ni opravil oziroma jih je vse izrabil kot proste ure.

K pritožbi toženke:

10. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP za oblikovanje dokazne ocene ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo ugotovitev o obstoju ustnega dogovora o višji mesečni plači od v pogodbi dogovorjene oprlo na izpovedi tožnika in priče C. C., ki je izpovedal, da mu je direktor toženke v gotovini plačeval najemnino za tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka obstoja ustnega dogovora o mesečni plači 1.250,00 EUR neto ni zanikala, temveč je le ugovarjala, da je ta dogovor veljal le v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018, ne pa tudi po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019. Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba enostranska; sodišče prve stopnje je ustrezno presojalo dokaze v zvezi s trditvami obeh strank, toženki pa ni bila kršena pravica do obravnavanja (kontradiktornosti) niti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Toženka v pritožbi niti ne uveljavlja, da sodišče ne bi izvedlo kakšnega izmed dokazov, ki jih je predlagala, uveljavljanje te kršitve postopka pa pomeni le nestrinjanje toženke z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in uporabo materialnega prava.

11. Glede na dokazan obstoj ustnega dogovora o višini plače ni bistvena navedba pritožbe, da je sodišče prve stopnje le površno upoštevalo izpoved direktorja toženke, da je tožnik dela na njegovi stanovanjski hiši opravljal tudi zasebno, izven delovnega časa in delovnega razmerja pri toženki ter za plačilo v gotovini. Toženka namreč ni trdila, da bi plačilo, ki naj bi ga tožnik prejel za tovrstno delo, izplačala C. C. kot najemnino za tožnika, zato ta del izpovedi direktorja toženke ne vzbuja dvoma v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil del plače tožniku izplačan v gotovini. V zvezi s tem pritožba neutemljeno navaja, da naj bi bila izpoved C. C. vzeta iz konteksta oziroma da naj bi sodišče z njegovo izpovedjo nadomestilo tožnikovo trditveno podlago. Tožnik je namreč zatrjeval, da je bil del plače izplačan v gotovini na roke, to pa je v svoji izpovedi potrdila priča C. C. 12. V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače. Glede na to ni utemljena pritožbena navedba, da je ustni dogovor glede višjega plačila veljal le za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018, saj le sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas z dogovorjeno višjo mesečno plačo1 ne pomeni samodejnega prenehanja veljavnosti ustnega dogovora. Da bi ustni dogovor prenehal veljati na drug način (preklic, dogovor, ipd.), pa toženka ne zatrjuje. Posledično je treba zavrniti stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kdaj v času veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi med strankama je prišlo do soglasja volj glede povišanja tožnikove plače. Glede na navedeno tudi ni bistveno, da je direktor toženke v svoji izpovedi zanikal, da bi v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 bilo doseženo soglasje volj glede višine plače 1.250.00 EUR neto ali da bi po sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi "oživel" ustni dogovor iz leta 2018. Prenehanja ustnega dogovora o plači toženka ne more utemeljiti niti z navedbami, da so bile okoliščine dela v letu 2019 drugačne od tistih iz leta 2018 in da je za ponovno zaposlitev v podjetju prosil tožnik, zaradi česar toženka ni imela razloga, da bi tožniku dodatno popuščala z višjo plačo. Tožnik je imel v zadnji in predzadnji pogodbi o zaposlitvi določen najnižji zakonsko dopusten znesek plače - minimalno plačo (ki je v času trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 znašala 865,00 EUR, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 pa 886,63 EUR), o popuščanju z višanjem plače niti ni mogoče govoriti.

13. Na ugotovitev o veljavnosti ustnega dogovora o višini plače ne more vplivati dejstvo, da tožnik v času zaposlitve pri toženki ni uveljavljal varstva pravic oziroma plačila ustno dogovorjenega zneska plače. Pritožba napačno sklepa, da dejstvo, da tožnik toženke ni opozarjal na napačno plačo in ni zahteval razlike do 1.250,00 EUR neto oziroma da je bil pasiven pri uresničevanju pravic iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 dokazuje, da ustni dogovor o plači ni veljal. 14. Ker sta se stranki ustno dogovorili za višjo plačo od pogodbeno dogovorjene, toženka neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da iz nje ni razvidna pravna podlaga za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da so pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neizplačanih plač določbe 44., 126. do 129., 134. in 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ker je dokazan ustni dogovor v višini 1.250,00 EUR, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 13. člen ZDR-1, ki določa, da se glede veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno, oziroma 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah. Drži sicer stališče pritožbe, da se določba 51. člena ZDR-1 v tej zadevi ne more uporabiti, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

15. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino tožnikove plače, je posledično utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači v vtoževani višini, ki v postopku ni bila sporna, toženka pa tudi ni trdila, da bi v obravnavanem obdobju tožniku izplačevala višjo od tiste, določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019.2 K pritožbi tožnika:

16. V pritožbi se tožnik zmotno zavzema za to, da je dokazno breme v zvezi z obstojem nadur na toženki, ki bi morala kot delodajalec voditi evidence delovnega časa po Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (prim. odločitev VS VIII Ips 191/2018). Glede na to je zmotno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela prevali na delodajalca. V premoženjskem individualnem delovnem sporu drugače od sporov zaradi nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi ali sporov zaradi kršenja načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije dokazno breme ni obrnjeno. Tako dejstvo, da toženka ni predložila evidence o izrabi delovnega časa za tožnika glede opravljenih ur v času nadurnega dela po 2. alineji prvega odstavka 18. člena ZEPDVS, ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi le na podlagi tožnikovih navedb in njegove ročno vodene evidence delovnega časa.

17. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da so bile navedbe toženke povsem splošne in naj bi celo dokazovale utemeljenost tožnikovih navedb o tem, da je opravil nadurno delo oziroma (deloma) izrabil te ure kot proste ure; toženka je tožbenemu zahtevku za plačilo nadur namreč argumentirano nasprotovala. Sodišče prve stopnje v zvezi s pravilom o dokaznem bremenu tako ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. v povezavi z 212. členom ZPP niti ni odstopilo od ustaljene sodne prakse (prim. odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 98/2018 in Pdp 1366/2014).

18. Ne drži niti pritožbeni očitek, da ni mogoče preveriti izračuna sodišča prve stopnje, da po tožniku evidentirane ure za 2020 (1094,50 ur) skupaj z viškom 137 ur ne dosegajo števila obračunanih in plačanih ur v mesecih od januarja do vključno septembra 2020 (1568 ur). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovitev, da tožnik zatrjevanih nadur ni opravil oziroma jih je izkoristil, pravilno utemeljilo na podlagi listinske dokumentacije v spisu, in sicer tožnikove evidence, povzetka opravljenih ur za obdobje julij 2019-julij 2020, evidenc poslovnih partnerjev toženke, pri katerih so bila njena delovišča, in na podlagi računov naročnikov toženke, in pri tem pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Gre za enostavno računsko operacijo seštevanja, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče nima potrebnega znanja za takšen zaključek, zaradi česar bi moralo v postopek pritegniti izvedenca.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo slediti (le) njegovi točni in popolni evidenci. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se njegove lastnoročne evidence razlikujejo od evidenc poslovnih partnerjev toženke, in sicer tako, da je tožnik evidentiral več ur kot poslovni partnerji. V zvezi z evidenco A. d. o. o. (A.) je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik prisoten (na delovišču) skupaj 57,63 ur, tožnik je za isto obdobje evidentiral 96,50 ur. Nadalje je ugotovilo, da evidence D. za čas od 30. 8. 2019 do 13. 9. 2019 izkazujejo 263,17 ur, evidence tožnika pa 277,20 ur. Evidence E. za čas med 30. 7. in 31. 10. 2019 izkazujejo prisotnost tožnika 66,36 ur, tožnik pa evidentira 104 ure. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je mogoče takšno odstopanje pripisati dejstvu, da evidence pogodbenih partnerjev toženke ne obsegajo tudi ur, ki jih je tožnik porabil za pot od sedeža toženke do delovišča in nazaj. Tožnik namreč ni podal ustrezno konkretne trditvene podlage, koliko ur je na posamezne dneve porabil za vožnjo na posamezna delovišča niti kraja, od koder je na delovišča prihajal. Za delovišče A. je tožnik v 4. pripravljalni vlogi le na splošno navedel, da je za vožnjo porabil po dve uri na dan, za vožnjo na F. (E. d. o. o.) pa naj bi porabil 4 ure, kar glede na čas trajanja na navedenih deloviščih ne utemeljuje znatne razlike med evidencama. Nadalje je v tožnik v 7. pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2023 navajal, da je v večini primerov oziroma skoraj vsak dan delal kot voznik, kar naj bi pomenilo, da je delal več kot 8 ur, vendar njegova izpoved tega ne potrjuje. Izpovedal je namreč, da so imeli v D. zagotovljeno namestitev, pri čemer naj bi do kraja namestitve potrebovali eno uro, vendar pa je tudi izpovedal, da je znotraj D. prespal v kombiju tri do štiri dni, pri čemer je bil evidentiran prihod v D. Nadalje iz njegove izpovedi izhaja, da so večinoma delali na F. po štiri dni in se niso vsakodnevno vozili nazaj oziroma da so se večkrat peljali na relaciji G. - H. Glede na to njegove trditve o vsakodnevni vožnji na ta delovišča, ki naj bi trajala po 4 ure, niso dokazane. Tožnik je tudi izpovedal, da so se včasih peljali z F. v G. Na podlagi njegove izpovedi, ko torej tožnik uporablja besede kot so "večinoma", "večkrat", "včasih", pri čemer nekatere vožnje niso bile vsakodnevne, sodišče prve stopnje ni imelo zadostne dokazne podlage za zaključek o tem, koliko ur vožnje je tožnik opravil poleg dela na deloviščih. Tako tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče sploh ni upoštevalo navedb tožnika iz zadnje pripravljalne vloge z dne 12. 6. 2023 glede števila opravljenih ur za vožnjo od sedeža toženke do A. ter da porabljenega časa ni upoštevalo glede podatkov o tožnikovi prisotnosti v D. in za vožnjo na F. Glede na tako pomanjkljivo trditveno podlago tožnika in tožnikove evidence, ki bistveno odstopajo od evidenc poslovnih partnerjev toženke, ni odločilno tožnikovo vztrajanje, da je evidenco opravljenih ur vodil na podlagi dogovora z direktorjem toženke, saj ne glede na eventualni obstoj takšnega dogovora te evidence ne dajejo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

20. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da sodišče za leti 2019 in 2020 ni upoštevalo po 20 dni rednega letnega dopusta, ki ga tožnik ni dobil plačanega. Gre za nedopustne pritožbene novote, saj tega tožnik do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ni navajal niti v pritožbi ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti (286. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik med postopkom navajal obseg opravljenih delovnih ur od julija 2019 dalje, zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo veliko nadur opravljenih že pred septembrom 2019, in sicer 106 ur v januarju, 226 ur v februarju, 227 ur v marcu, 213 ur v aprilu, 219 ur v maju in 196 ur v juniju 2019. Tudi v tem delu gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Na pravilnost odločitve ne vpliva niti sklicevanje tožnika na navedbe v 8. pripravljalni vlogi, da je imel 31. 12. 2019 evidentiranih 478 nadur. Kot je bilo že obrazloženo, tožnikovih trditev o opravljenih urah izvedeni dokazi ne potrjujejo, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da jih je spregledalo. Glede na to pritožba tudi neutemeljeno navaja, da so pravilni tožnikovi podatki glede evidentiranih ur za leto 2020 oziroma da vseh nadur ni porabil v januarju 2020, ko naj bi le del nadur porabil za odhod domov k družini. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za plačilo nadur ni utemeljen.

21. Glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Stranki v pritožbenem postopku nista bili uspešni, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Plača v novi pogodbi o zaposlitvi je bila višja le zaradi uskladitve z zakonsko predpisanim višjim zneskom minimalne plače. 2 Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači zaradi očitne računske pomote tožnika, česar pa tožnik ne izpodbija.