Jedro

Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2013 in št. ... z dne 29. 11. 2012, ter da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 7. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 5. 2009 (I. tč. izreka). Tožbo je v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je njegova invalidnost posledica delovne nesreče v letu 1958, zavrglo s sklepom (II. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja da, pri odločanju o prejšnjih postopkih niso bili upoštevani vsi izvidi iz A. bolnišnice B., ki jih je zavarovanec prejel šele s pomočjo njegovega odvetnika dne 21. 11. 2012. Iz izvidov izhaja, da se je zavarovanec zdravil zaradi delovne nesreče v letu 1958 dalje in tako njegova invalidnost ni nastala v posledici bolezni iz leta 2009, temveč v posledici poškodbe glave v letu 1958. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Tožnik tudi izpostavlja, da od pravnomočno prejete odločbe še ni minilo tri leta in so zato bili podani pogoji za obnovo postopka. Tožnik pritožbe zoper II. tč. izreka (sklep o zavrženju) ne vlaga. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožnik.

Tožnik je pri toženi stranki podal predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo organa prve stopnje št. ... z dne 27. 5. 2009, ki je bila potrjena z odločbo organa druge stopnje št. ... z dne 22. 7. 2009. Tožena stranka je predlog za obnovo postopka zavrgla iz razloga, ker je potekel tako subjektivni kot objektivni rok za obnovo postopka.

Tožnik uveljavlja obnovo postopka, ki se je nanašal na priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je bila odločitev toženca z dne 27. 5. 2009, da se zahteva zavarovanca za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 22. 7. 2009, ki je postala pravnomočna, saj tožnik zoper dokončno odločbo z dne 22. 7. 2009 ni uveljavljal sodnega varstva. Tožnik je dne 23. 11. 2012 podal predlog za obnovo postopka ter obnovo postopka uveljavljal iz razlogov, določenih v 1. tč. 260. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem.). Tožnik naj bi namreč s tem, ko je s pomočjo pooblaščenca šele dne 21. 11. 2012 pridobil medicinsko dokumentacijo iz A. bolnišnice, zvedel za nova dejstva oz. pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Obnova postopka spada med izredna pravna sredstva. Opredeljena je v določbah od 260. čl. do 273. čl. ZUP. V 260. čl. ZUP je določeno, v katerih primerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) lahko obnovi. medtem ko 263. čl. ZUP določa, da stranka lahko obnovo postopka predlaga znotraj subjektivnega in znotraj objektivnega roka. Subjektivni rok za primere iz 1. tč. 260. čl. ZUP je določen tako, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. V 4. odst. 263. čl. ZUP pa je določen objektivni rok in sicer, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati.

Tožniku je bila dokončna in pravnomočna odločba vročena dne 25. 7. 2009 in to dejstvo ostaja neprerekano tudi v pritožbi. Glede na to, da je bil predlog za obnovo postopka vložen dne 23. 11. 2012, torej po preteku treh let od dokončnosti odločbe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Vsled navedenega je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP. V primeru namreč, ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel. V tej zvezi so neutemeljene smiselne pritožbene navedbe, da je zavarovanec prejel izvide iz A. bolnišnice šele dne 21. 11. 2012, zaradi česar naj bi bil predlog za obnovo dne 23. 11. 2012 podan pravočasno, torej znotraj subjektivnega roka. Tožnik sicer poudarja tudi, da od pravnomočno prejete odločbe še ni minilo tri leta, s čimer navaja, da objektivni rok še ni zamujen, vendar te svoje navedbe ne konkretizira, zaradi česar jo pritožbeno sodišče zavrača kot pavšalno in torej neutemeljeno.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP).