Jedro

Roka za vložitev pritožbe, ki je določen z zakonom, ni mogoče podaljšati. Postopek s pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za podaljšanje roka za pritožbo, zato nima verjetnega izgleda za uspeh. To pa pomeni, da tožnikova prošnja ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP in jo je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji v zvezi s pritožbo zoper sklep naslovnega sodišča I U 1962/2013-10 z dne 27. 11. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se pristojni organ sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki predpisujejo pogoje za dodelitev BPP. Ker morajo biti ob dodelitvi BPP poleg finančnega pogoja, ki se v tem postopku ni ugotavljal, izpolnjeni tudi objektivni pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP, je pristojni organ presojal, ali je zadeva, v zvezi s katero tožnik vlaga prošnjo za BPP, očitno nerazumna, oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in je razumno sprožati postopek. Pri tem je ugotovil, da tožnik prosi za BPP za vložitev pritožbe zoper sklep naslovnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za podaljšanje roka za pritožbo zoper sklep istega sodišča I U 1962/2013 z dne 10. 7. 2014. Zavrnjen pa je bil z obrazložitvijo, da je pritožbeni rok določen v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in da ga kot takšnega na podlagi določbe prvega odstavka 110. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče podaljšati.

Na tej podlagi ter na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na postopek pritožbe zoper sklep in ki se po določbah ZUS-1 primerno uporabljajo v upravnem sporu, pristojni organ ocenjuje, da je sklep I U 1962/2013-10 z dne 27. 11. 2014 pravilen, saj roka za vložitev pritožbe, ki je določen z zakonom, na podlagi prvega odstavka 110. člena ZPP ni mogoče podaljšati. Postopek s pritožbo zoper navedeni sklep zato nima verjetnega izgleda za uspeh, to pa pomeni, da tožnikova prošnja ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP in jo je zato treba po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno. Slabo finančno stanje, ki je v konkretnem primeru sicer izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP.

Tožnik se s takšno odločitvijo in z ravnanjem sodišča ne strinja. Ker je prava neuka oseba, prosi, da se mu dodeli BPP ter na ta način pomaga, da bo dokazal, da odločitev ni pravilna. Ker je prejemnik socialne podpore, prosi tudi za oprostitev vseh stroškov postopka in sodnih taks. V tožbi navaja, da sodišče krši Ustavo in EKČP, ker mu od vsega začetka ne nudi BPP. Ker ni pravnik, ne razume razlogov, ki jih vsebujejo sodne odločbe. S tem prihaja do stanja, ki mu povzroča vedno večjo stisko in bolečine. Meni, da tožena stranka napačno ugotavlja, da ni izgledov za uspeh s tožbo. Razen tega svojih trditev ne obrazloži s tehtnimi argumenti. Ker tožniku ni bila zagotovljena BPP, se v zadevi ni odločalo zakonito, saj se ni mogel pritožiti tako, kot bi to naredil pravnik. S tem je bil prikrajšan za pošteno sojenje in zato ne more biti nobena odločitev zakonita. Zato je tožba utemeljena in zato je treba zadevo vrniti sodišču, da mu dodeli odvetnika, ki ga zasluži in ki mu po Ustavi in EKČP pripada. Ker ni imel odvetnika, so vsi akti v tej zvezi nezakoniti, obenem pa se mu krši pravica do poštenega sojenja ter sojenja v razumnem roku. S takšnim ravnanjem se ščiti nezakonito ravnanje državnih organov, tožniku pa nastaja neprecenljiva škoda.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je odločitev, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi določb 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

Na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, ki so določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji prošnje kot pogoj za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

V konkretnem primeru se v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno in utemeljeno v podatkih spisov ugotavlja, da tožba v upravnem sporu, na katero se nanaša prošnja za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in da zato ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev BPP iz 24. člena ZBPP. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je odločitev napačna in da je brez tehtnih argumentov. Uspeti pa tudi ne more z ostalimi, povsem splošnimi ugovori, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita oziroma celo neustavna in v nasprotju z EKČP. Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni predmet tega postopka. O tem je odločal pristojni organ za BPP naslovnega sodišča in z odločbo št. Bpp 48/2015-2 z dne 19. 3. 2015 tožnikovo prošnjo zavrnil. V zvezi s tožnikovim predlogom za taksno oprostitev pa sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.