Jedro

Tožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega organa, da dostopna pot, kot je prikazana v PGD, poteka po zemljiščih v tuji lasti, da tožnik na njih nima vpisane služnostne pravice dostopa, niti da v postopku ni predložil dokaza o tem, da je notarsko overjena pogodba o ustanovitvi služnosti prehoda preko teh zemljišč z dne 20. 2. 2013 predlagana za vpis v zemljiško knjigo. V tem pogledu torej ni izkazana pravica graditi v smislu 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Cerknica št. 351-10/2013 z dne 31. 5. 2013 se odpravi v delu, ki se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega gospodarskega objekta in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega gospodarskega objekta in za gradnjo kmetijsko stanovanjskega objekta na zemljiščih parc. št. 25/6 in 25/7 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je po prikazu v dopolnitvi vodilne mape projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. PR/2012 z dne 22. 2. 2013 dostop do načrtovanega objekta predviden z regionalne ceste preko zemljišč parc. št. 31/2 (javno dobro v lasti RS, za kar je bilo pridobljeno soglasje DRSC), 31/6, 31/5 in 25/10 k.o. ... Za dostop preko slednjih zemljišč je investitor sicer predložil fotokopijo pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 20. 2. 2013, ne pa tudi dokazila o vložitvi predloga za vpis te pogodbe v zemljiško knjigo, kot to zahteva drugi odstavek 56. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Da bi bil tak predlog vložen, ni razvidno niti iz zemljiške knjige, v katero je upravni organ vpogledal pred izdajo izpodbijane odločbe. Poleg tega omenjena dopolnitev PGD ni izdelana na podlagi geodetskega načrta št. 67/2012 (izdelovalec ... d.o.o.), ki je bil priložen vlogi in je sestavni del PGD št. PR 29/2012 iz decembra 2012. To pomeni, da ni izdelana v skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji. Ker ni zadoščeno vsem pogojem za gradnjo iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1, izdaja zahtevanega gradbenega dovoljenja ni mogoča. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da za izdajo zavrnilne odločbe zadošča, da notarsko overjena pogodba o ustanovitvi služnosti prehoda preko tujih zemljišč ni vpisana v zemljiško knjigo, niti ni razvidno, da bi bil v času pred izdajo prvostopenjske odločbe predlagan vpis služnosti. S tem v zvezi je zavrnil pritožbene navedbe o obstoječem dostopu po drugih zemljiščih, saj ta v spremenjenem PGD (skica 03 vodilne mape) ni predviden. Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti napačno stališče glede nekaterih novonastalih zemljišč, ki po mnenju prvostopenjskega organa ne obstojijo, ker niso vpisana v zemljiški knjigi. Drugostopenjski organ poudarja, da sta v zemljiško knjigo vpisani zemljišči, iz katerih so nastala nova, zato je mogoče ugotoviti tudi podatke o pravicah na teh zemljiščih.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bo dostop po parc. št. 25/4, 31/5, 31/4 in 31/6 k.o. ... opravljal v skladu s pogodbami o ustanovitvi služnosti z dne 30. 11. 2011, 20. 2. 2013 in 1. 10. 2013. Ker ima urejen dostop po zazidljivem zemljišču, je s tem rešena glavna pomanjkljivost. Kljub temu meni, da bi moral upravni organ prve stopnje upoštevati dostop po kmetijskem zemljišču, kot ga je uporabljal pravni prednik njegovega prodajalca. Pojasnjuje še, da služnosti v zemljiško knjigo trenutno ne more vpisati, saj je v njej zaznamek črne gradnje. Ker pa se zadeva legalizacije že rešuje pod nadzorom gradbenega inšpektorja in bo s popravki na spornem objektu tudi kmalu zaključena, ni razlogov, da kmetijsko-stanovanjski objekt ne bi pridobil gradbenega dovoljenja. Navaja nepravilnosti pri delu posameznih uradnih oseb, zato predlaga, naj njegovo zadevo rešuje druga upravna enota, ki jo bo določilo to sodišče. Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Glede na vsebino tožbenih navedb sodišče uvodoma pojasnjuje, da v upravnem sporu preizkuša zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt pa je upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). V konkretnem primeru je predmet tega upravnega spora torej presoja zakonitosti izpodbijane zavrnilne odločbe z dne 31. 5. 2013. Zato so za ta postopek relevantne le tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na omenjeno odločbo in postopek, v kateri je bila izdana, ne pa tudi na druge postopke. Sodišče se zato ni bilo dolžno opredeliti do tožbenih navedb o nepravilnostih, ki jih tožnik navaja v zvezi z odločanjem zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Cerknici, ravnanjem uradnih oseb Upravne enote Cerknica v postopkih za izdajo drugih gradbenih dovoljenj, o načrtovanih ovadbah zoper njih in o odškodninski tožbi „s prisotnostjo medijev“.

To sodišče tudi ni pristojno za dodeljevanje reševanja upravnih zadev drugi upravni enoti. V primeru, če sodišče tožbi ugodi, in upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

Kar zadeva izpodbijano odločbo, se sodišče strinja z izpodbijano odločitvijo in razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi pritožbe odločbe, iz katerih je razvidno, da v zadevi zaradi neizkazane pravice glede dostopa (kot je prikazan v PGD) do načrtovanega objekta ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 za izdajo dovoljenja za gradnjo kmetijsko-stanovanjskega objekta. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožnik namreč ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega organa, da dostopna pot, kot je prikazana v PGD, poteka po zemljiščih v tuji lasti, da tožnik na njih nima vpisane služnostne pravice dostopa, niti da v postopku ni predložil dokaza o tem, da je notarsko overjena pogodba o ustanovitvi služnostni prehoda preko teh zemljišč z dne 20. 2. 2013 predlagana za vpis v zemljiško knjigo. V tem pogledu torej ni izkazana pravica graditi v smislu 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1, ki določa, da za dokazilo o pravici graditi velja notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi stvarne pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo. Tožnik v tožbi celo sam pojasnjuje, da vpisa služnosti ne more biti zaradi zaznamka črne gradnje.

Sodišče še pojasnjuje, da so za presojo, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, relevantne okoliščine gradnje, ki so prikazane v PGD, v konkretnem primeru dostop preko zemljišč parc. št. 31/5, 31/6 in 25/10 k.o. ... Gradbeno dovoljenje se namreč izda za objekt, kot je prikazan v omenjeni dokumentaciji (prvi odstavek 66. člena ZGO-1). Zato so tožbene navedbe o tem, da obstojijo tudi drugi dostopi, za to zadevo nepomembne. Če bo ovira za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo odpadla, bo tožnik lahko vložil novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Že v tožbi se sklicuje tudi na novo pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 1. 10. 2013, ki je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati – ker je bila sklenjena po izdaji izpodbijane odločbe, na presojo njene zakonitosti ne more imeti vpliva.

Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, zakaj je bilo zavrnjena tudi zahteva za gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječega gospodarskega objekta. Iz odločbe namreč ne izhaja, da je bila gradnja kmetijsko stanovanjskega objekta predlagana kot nadomestna gradnja (to zaradi delne druge namembnosti – stanovanjske – niti ne bi mogla biti, prvi odstavek 123. člena ZGO-1B), niti niso navedeni drugi razlogi, iz katerih bi izhajalo, da zaradi neizpolnjevanja pogojev za novogradnjo ni mogoče izdati samostojnega gradbenega dovoljenja za rušitev oziroma odstranitev obstoječega objekta, za kar se prav tako zahteva pravnomočno gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Tožnik v dopolnitvi tožbe namreč opozarja na možnost njegove porušitve, ker da gre za star objekt, ki razpada, kljub temu pa mu z zavrnitvijo izdaje gradbenega dovoljenja ni bilo omogočeno, da bi ga vsaj „uradno odstranil“.

Ker odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na odstranitev obstoječega gospodarskega objekta (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V preostalem delu je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje glede izkazanosti pravice graditi v zvezi z dostopno potjo za novogradnjo med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).