Jedro

Pri odločanju o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper zahtevano osebo A. A. odredil pripor, katerega začetek se šteje od dneva in ure odvzema prostosti, tj. od 10. 12. 2022 od 11.05 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, vložil obdolženčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi, sklep o odreditvi pripora odpravi, zahtevano osebo pa izpusti na prostost ter na ozemlju Republike Slovenije prekliče mednarodno tiralico Generalnega sekretariata Interpola v imenu NCM Moskva v dne 23. 3.2022. 3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Ocenjuje, da sta nižji sodišči v zadostni meri obrazložili obstoj pripornega razloga begosumnosti ter pogojev iz 524. in 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V fazi privedbe zahtevane osebe k preiskovalnemu sodniku ta preverja zgolj pogoje za odreditev pripora zaradi izročitve, ne odloča pa o pogojih za izročitev zahtevane osebe tuji državi. Zato izstop Ruske federacije iz Sveta Evrope pri odločanju o pogojih za odreditev pripora ni relevanten, pač pa bo predmet presoje v postopku izročitve zahtevane osebe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztrajal pri predlogu in navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik meni, da preiskovalni sodnik pripora zoper zahtevano osebo ne bi smel odrediti, saj je bilo že iz same prošnje za izročitev očitno, da ta ni dopustna. Navaja, da se je preiskovalni sodnik skliceval na Evropsko konvencijo o izročitvi (v nadaljevanju EKI), ki je bila sprejeta v okviru Sveta Evrope. Iz slednjega je Ruska federacija izstopila 15. 3. 2022 oziroma je bila iz njega izključena 16. 3. 2022. Šestmesečno obdobje o notifikaciji je poteklo 16. 9. 2022, po izteku tega datuma pa sodišče zahteve Ruske federacije ne bi smelo obravnavati in pripora ne bi smelo odrediti.

6. Po tretjem odstavku 524. člena ZKP se pripor zoper zahtevano osebo ne sme odrediti, če je že iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. S sklicevanjem na citirano določbo pa v predmetni zadevi zagovornik ne more uspeti. Ureja namreč le dovoljenost t.i. klasičnega ekstradicijskega pripora, ki se lahko odredi šele po prejemu prošnje za izročitev tujca, ki jo ministrstvo za zunanje zadeve prek ministrstva za pravosodje pošlje preiskovalnemu sodniku krajevno pristojnega sodišča (prvi odstavek 524. člena ZKP). V predmetni zadevi pa pripor zoper zahtevano osebo pripor ni bil odrejen na tej podlagi, pač pa je preiskovalni sodnik odredil t.i. začasni ekstradicijski pripor. Sodišče je v predmetnem postopku na podlagi sporočila Generalnega sekretariata Interpola v imenu NCB Moskva, Rusija, št. 2215/ec59/2022 z dne 23. 3. 2022, ugotovilo, da je A. A. iskana oseba po mednarodni tiralici. Pripor je sodišče zato odredilo na podlagi 525. člena ZKP, ki se uporablja v nujnih primerih. Za odreditev pripora po citirani določbi ni važno, na kakšen način je prošnja tuje države poslana. Tipičen primer prošnje, na podlagi katere sodišče lahko odredi začasni pripor, je prav mednarodna tiralica Interpola.1

7. ZKP le za klasični ekstradicijski pripor določa, da se lahko odredi le, če iz prošnje ne izhaja, da je izročitev nedopustna (tretji odstavek 524. člena), določba pa za začasni ekstradicijski pripor ne velja.2 Zagovornik se zato na citirano zakonsko določbo ne more uspešno sklicevati. Ob odreditvi začasnega pripora se skladno z že sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča pogoji za izročitev iz 522. in 523. člena ZKP ne presojajo in v tej fazi za odreditev pripora tudi ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna.3 Zato morebitno pomanjkanje pravne podlage za izročitev tujca pri odločanju o začasnem priporu ni relevantno vprašanje. Podlaga za odločitev o začasnem ekstradicijskem priporu niti ni mednarodna pogodba, pač pa 525. člen ZKP, kar je v svojem sklepu navedel že zunajobravnavni senat. Glede na to se za neutemeljene izkažejo tudi zagovornikove navedbe, s katerimi smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, da se zunajobravnavni senat glede navedb o ruskem članstvu v Svetu Evrope ni opredelil. 8. Sicer pa so neutemeljene tudi navedbe, da je pravna podlaga za izročitev zahtevane osebe Ruski federaciji zaradi njenega izstopa iz Sveta Evrope odpadla. Zagovornik ima sicer prav, ko navaja, da Ruska federacija ni več članica Sveta Evrope. Odbor ministrov Sveta Evrope je z resolucijo z dne 16. 3. 2022 odločil, da Ruska federacija z istim dnem preneha biti članica Sveta Evrope.4 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) Ruske federacije ne zavezuje več, kar pa ne drži za EKI. Z resolucijo z dne 23. 3. 2022 je namreč Odbor ministrov odločil, da Ruska federacija ostaja pogodbena stranka tistih konvencij in protokolov, sprejetih v okviru Sveta Evrope, k spoštovanju katerih se je zavezala in h katerim lahko pristopijo tudi države, ki niso članice Sveta Evrope. Skladno z njenim 30. členom lahko k EKI pristopijo tudi države, ki niso članice Sveta Evrope, zato Rusko federacijo še naprej zavezuje.5

9. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, s katerimi izpodbija razloge o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Navaja, da je zahtevani osebi dovoljeno zakonito gibanje po schengenskem območju in ji je do 8. 11. 2023 dovoljen neoviran vstop v Francijo. Sodišče naj se ne bi opredelilo do listin v spisu, in sicer potrdila, da je na Nizozemskem zaprosil za mednarodno zaščito, ter potrdila o začasnem bivališču, kar pa ne drži. Zunajobravnavni senat je navedel, da iz potrdila Kraljevine Nizozemske izhaja, da se mora v Franciji javiti do 3. 2. 2023, kar bi, če bi za to imel interes, po presoji nižjega sodišča tudi storil. Sodišči sta presodili, da zahtevane osebe na območje Republike Slovenije nič ne veže, v hotelu Mond, kjer je bil prijet, se je prijavil s ponarejenim potnim listom. Veljavnega dokumenta ne poseduje, prav tako nima urejenega bivališča nikjer na območju Evropske unije in je izjemno mobilen (pred prihodom v Evropo se je nahajal v Južni Ameriki). Ni torej res, da se sodišče do listin v spisu ni opredelilo, pač pa jih je v okviru presoje begosumnosti ocenilo drugače, kot se za to v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema zagovornik. Zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

10. Navedb, da sodišče pripora ne bi smelo odrediti zoper osebo, ki ji je priznana mednarodna zaščita, da pomeni sklicevanje na mednarodno tiralico kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da mu v kazenskem postopku pred ruskimi sodišči niso bila zagotovljena minimalna jamstva ter bi bil v Ruski v federaciji izpostavljen mučenju in novim kazenskim postopkom, ker se ni udeležil vpoklica v vojsko, pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika ni vsebovala, zato jih zagovornik ne sme uveljavljati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 A. Bučar Brglez, A. Štrovs, Š. Štebal Renčelj v M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 618. 2 Ibid., str. 612. 3 Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 53553/2014 z dne 19. 2. 2015, ibid., str. 620, 621. 4 Resolucija Odbora ministrov CM/Res(2022)2 o prenehanju članstva Ruske federacije pri Svetu Evrope z dne 16. 3. 2023. 5 Podatki dostopni na spletišču Sveta Evrope Council of Europe Portal, Treaty Office, in sicer Treaty list for a specific State (seznam pogodb za posamezno državo s podatki o Ruski federaciji: https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list?module=treaties-full-list-signature&CodePays=RUS) in Details of Treaty no.024 (podatki o EKI: https://www.coe.int/en/web/conventions/cets-number-/-abridged-title-known?module=treaty-detail&treatynum=024); oboje pregledano dne 18. 5. 2023.