Jedro

V Zakonu o sodnih taksah ni pravne podlage za odmero sodne takse za opomin v primeru, ko je bila odmerjena taksa za sodno odločbo. Po 2. odstavku 4. člena ZST nastane taksna obveznost za sodno odločbo z vročitvijo njenega prepisa. Stranki se tedaj pošlje tudi nalog za plačilo takse z opozorilom, da jo mora plačati v 15 dneh. Če taksa ni plačana, ravna sodišče po določbi 1. odstavka 29. člena ZST in sporoči pristojnemu davčnemu organu, naj začne postopek njene prisilne izterjave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v izreku skupni znesek odmerjene takse 38.950,00 SIT nadomesti z zneskom 34.200,00 SIT, in črta besedilo 3. alinee izreka.

Odmerjeno takso je tožnik dolžan plačati v 15. dneh od vročitve tega sklepa.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na zahtevo tožnika na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) odmerilo sodno takso v skupnem znesku 38.950,00 SIT, in sicer za tožbo v znesku 15.200,00 SIT, za sodbo v znesku 19.000,00 SIT in za opomin za plačilo takse za sodbo v znesku 4.750,00 SIT.

V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožnik ob vložitvi tožbe predlagal taksno oprostitev. Ker ni predložil ustreznih dokazil o premoženjskem stanju, ga je dvakrat neuspešno pozvalo, naj ta dokazila predloži. Zato je s sodbo, s katero je meritorno odločilo o zadevi, izdalo tudi sklep, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks. S pisnim odpravkom sodbe in sklepa mu je sodišče poslalo opomin za plačilo takse za tožbo in nalog za plačilo takse za sodbo. Ker tožnik sodne pošiljke ni dvignil, je sodišče postopalo po določbah 141. in 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je štelo, da je vročitev opravljena na dan, ko je bilo tožniku puščeno drugo obvestilo o sodni pošiljki. Sodna odločba (sodba in sklep) je tako postala 21.3.2004 pravnomočna, sodišče pa je tudi štelo, da sta bila opomin za plačilo takse za sodbo in nalog za plačilo takse za tožbo tožniku vročena na enak način kakor sodna odločba. Ker tožnik takse za sodbo ni plačal, mu je sodišče 5.4.2004 poslalo tudi opomin za plačilo takse za sodbo. Na ta opomin se je odzval z ugovorom, v katerem je navedel, da je prosil za oprostitev plačila sodnih taks in da ni obrazloženo, zakaj mora plačati takso. Priložil je odločbo o dohodnini za leto 2002 (delno, brez kopije izreka odločbe, deli odločbe pa so prekriti). Sodišče je tožnikov ugovor štelo kot zahtevo za odmero sodne takse po 27. členu zakona o ZST, zato je izdalo izpodbijani sklep. V njem je podrobno pojasnilo zakonsko podlago za odmero takse in določbe taksne tarife.

Tožnik v pritožbi (ugovoru) navaja, da sodnega pisanja ni prejel in da mu tako ni bila zagotovljena ustavna pravica do pritožbe. Sodišču je posredoval kopijo odločbe o odmeri dohodnine, iz katere je razvidno njegovo premoženjsko stanje, vendar tega neupravičeno ni upoštevalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva njegove ugovore in ga oprosti morebitnega plačila pritožbene takse.

Pritožba je delno utemeljena.

S svojimi pritožbenimi trditvami tožnik smiselno izpodbija pravnomočni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog o oprostitvi plačila sodne takse. Pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse, ki je dopustna po 2. odstavku 27. člena ZST, ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik lahko izpodbijal pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodih taks. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to pravnomočno odločitev, presegajo okvir možne presoje v tem pritožbenem postopku in jih pritožbeno sodišče zato ni moglo obravnavati.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru uradno upoštevnih kršitev določb postopka in pri tem ugotovilo, da jih sodišče prve stopnje ni storilo. Odmera sodnih taks pomeni uporabo materialnega prava, torej določb ZST. Pri tem preizkusu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni odmerilo takse za sodbo, opr. št. U 498/2002-11 z dne 24.2.2004, v skladu z določbami ZST, ker je sodni taksi za to sodbo prištelo tudi sodno takso za opomin. V določbah ZST ni pravne podlage za odmero sodne takse za opomin v primeru odmere sodne takse za sodno odločbo.

Po določbi 2. odstavka 4. člena ZST nastane taksna obveznost za sodno odločbo z vročitvijo njenega prepisa stranki ali njenemu zastopniku. V postopku izterjave neplačane sodne takse za sodno odločbo ravna sodišče po 3. odstavku 26. člena ZST in taksnemu zavezancu pošlje nalog, naj v petnajstih dneh od vročitve naloga plača dolžno sodno takso. Če taksni zavezanec sodne takse ne plača po nalogu, ravna sodišče po določbi 1. odstavka 29. člena ZST in sporoči pristojnemu davčnemu organu, naj začne postopek njene prisilne izterjave.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tožniku hkrati s sodbo in sklepom vročen tudi nalog za plačilo sodne takse za sodbo. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni ravnalo po 3. odstavku 26. člena ZST. Ko je ugotovilo, da je podana fikcija pravilne vročitve in je bil tožniku vročen tudi nalog za plačilo takse za sodbo, takse za opomin ne bi smelo odmeriti, ker to ni v skladu z ZST.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je tožnikovo taksno obveznost znižalo za 4.750,00 SIT. V nespremenjenem delu izpodbijanega sklepa pa je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in ga v tem delu potrdilo, saj je bila taksa za tožbo in sodbo pravilno odmerjena. Določilo je tudi rok za poravnavo taksne obveznosti, ki v izpodbijanemu sklepu ni bil določen (26. člen ZST).