Jedro

Posebno pravilo o roku za uveljavljanje zahtevkov na podlagi odgovornosti za stvarne napake izključuje uporabo splošnega pravila o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev.

Sprememba tožbe ima vse materialno in formalnopravne učinke vložitve tožbe, zato je potrebno zastaralni rok šteti od spremembe tožbe dalje.

Tožnik bi lahko sodno uveljavljal povrnitev stroškov za odpravo napak že v času vložitve tožbe, čeprav odprave napak takrat še ni opravil, saj mu je bilo že takrat znano, da se toženec na jamčevalni zahtevek za odpravo napak ni odzval.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (III. točki izreka) spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 5. 11. 2012, zaradi delnega umika nasprotne tožbe (za 2.237,50 EUR) pa postopek v tem delu ustavilo. V celoti je zavrnilo tako tožbeni zahtevek kot zahtevek po nasprotni tožbi, toženi stranki pa naložilo plačilo 1.523,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper prvostopenjsko odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija I. in III. točko izreka sodbe z navedbo, da bi sodišče moralo vsebinsko obravnavati tožbeni zahtevek tudi po spremembi tožbe, saj le ta ni zastaral. Na objektu je namreč nastajala škoda, ki je tožnik ni mogel več dopuščati. Ker je na svoje stroške saniral objekt, prvotni tožbeni zahtevek ni bil več potreben, primoran pa je bil vložiti spremenjeni tožbeni zahtevek na povračilo nastalih stroškov. Oba zahtevka sicer izvirata iz istega historičnega dogodka, zato se je že z vložitvijo tožbe pretrgalo zastaranje tudi glede kasneje vloženega zahtevka.

Tožena stranka izpodbija II. in III. točko izreka sodbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje po spremembi tožbe zadevo moralo odstopiti v reševanje krajevno pristojnemu okrajnemu sodišču, saj bi bilo to smotrneje za rešitev zadeve. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi pritožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj meni, da je v postopku dokazal neplačilo dodatno dogovorjenega podpornega zidu v vrednosti 1.500,00 EUR. Izpodbija dokazno oceno izpovedbe priče H., saj je bila ta nenatančna in prirejena potrebam konkretnega postopka. Dodaja, da v ceni betona ni bilo všteto tudi plačilo za opravljeno delo. Priznava sicer, da se računi za opravljena dela niso izstavljali, kar pa ne pomeni, da je tožnik poravnal vse terjatve do toženca. Izpodbija tudi odločitev o stroških z navedbo, da je tožnik v postopku propadel, zato bi moral v celoti nositi pravdne stroške.

Pritožbi sta bili vročeni vsaki od pravdnih strank, ki odgovora nista podali.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 626. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi dokončal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno izvršeno delo. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnosti obligacije uspeha. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, dogovorjenih lastnosti nima, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima stvarne napake. Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala. Posebno pravilo o roku za uveljavljanje zahtevkov na podlagi odgovornosti za stvarne napake, določeno v prvem odstavku 635. člena OZ, zato izključuje uporabo splošnega pravila o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev, določenega v tretjem odstavku 352. člena OZ. (1) Če naročnik jamčevalnih zahtevkov ne poda v roku, njegova pravica zahtevati odpravo napake ali povrnitev stroškov preneha.

V konkretnem primeru je Ž. R. (v nadaljevanju tožnik) sprva sodno uveljavljal jamčevalni zahtevek na odpravo napak. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da se je s takšnim zahtevkom na samostojnega podjetnika N. F. (v nadaljevanju: toženec) obrnil že pred pravdo z dopisom z dne 22. 10. 2007 (priloga A3), pri čemer je tožencu za odpravo napak določil petnajstdnevni rok. Čeprav se toženec na podano zahtevo ni odzval, v prvotnem tožbenem zahtevku z dne 19. 3. 2008 od toženca poleg sanacije napak ni zahteval tudi povrnitve stroškov, ki bi nastali, če bi se odprave napak lotil sam. Ob tem ni pomembno, da mu v času vložitve prvotne tožbe stroški sanacije še niso bili znani. Zaradi kratkega prekluzivnega roka namreč naročnik pogosto nima možnosti, da bi do izteka roka pridobil ustreznega izvajalca in zagotovil izvedbo vseh del, potrebnih za odpravo napak. Višino tožbenega zahtevka tako lahko določi na podlagi ocene potrebnih stroškov, nato pa tekom postopka na podlagi kasneje pridobljenih podatkov tožbeni zahtevek ustrezno prilagodi dejanskim stroškom odprave napak. (2) Glede na navedeno bi tožnik lahko sodno uveljavljal povrnitev stroškov za odpravo napak že v času vložitve tožbe, čeprav odprave napak takrat še ni opravil, saj mu je bilo že takrat znano, da se toženec na jamčevalni zahtevek za odpravo napak ni odzval. Ker je tožnik zahtevek na povrnitev stroškov zaradi odprave napak vložil šele dne 5. 11. 2012, je sodišče prve stopnje takšen zahtevek pravilno zavrnilo. Sprememba tožbe ima namreč vse materialno in formalnopravne učinke vložitve tožbe, zato je potrebno zastaralni rok šteti od spremembe tožbe dalje. (3) Tožnikov spremenjeni jamčevalni zahtevek je tako ob dejstvu, da je od zaključka gradnje do obvestila o napaki v letu 2007 poteklo več kot eno leto, že zastaran in kot tak neutemeljen. Ob tem se pritožbeno sodišče ne bo spuščalo v obravnavo smotrnosti dovolitve spremembe tožbe, ki jo v pritožbi izpodbija toženec, saj mu je dovolitev spremembe tožbe in posledična zavrnitev tožbenega zahtevka v korist. Pravilna je nadalje odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi. Predmet zahtevka je plačilo opravljenih del na podlagi podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnika, toženca ter priče, zaključilo, da je tožnik vsa naročena dela plačal. Toženec namreč ni uspel dokazati dogovora o dodatnem plačilu 1.500,00 EUR za izvedbo opornega zidu, da so bila ostala gotovinska plačila dejansko izvršena, pa je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja prič D. R. in D. F., ki sta obe potrdili, da so bila določena plačila opravljena. Priča D. R. in tožnik sta sicer podala nekoliko drugačni izpovedbi glede višine izplačanih denarnih zneskov, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da plačil ni bilo. Nasprotno, tožniku je uspelo dokazati, da je opravljeno delo toženca plačal v celoti, toženec pa ni ponudil ustreznih trditev in dokazov, ki bi pokazali, da temu ni bilo tako. Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ob dejstvu, da je toženec poslovni subjekt, ki je plačilo za delo sprejemal v gotovini brez ustrezne knjigovodske evidence in izdajanja računov, zahtevek za plačilo opravljenih del pa je podal šele eno leto po končanju del, tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je plačilo za opravljeno delo dobil. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki toženca glede napačne odmere pravdnih stroškov. Kar zadeva kriterij uspeha je odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna oziroma utemeljena ali ne. Čeprav je tožeča stranka v trenutku vložitve tožbe imela dobre možnosti za uspeh, pa je kasneje zaradi spremembe tožbe v pravdi pač propadla in mora zato svoje pravdne stroške kriti sama. Ker s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi ni uspel niti toženec, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora vsaka stranka sama nositi svoje pravdne stroške (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (353. člen ZPP), saj niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Toženec je v pritožbenem postopku uspel le glede odločitve o stroških postopka, tožnik pa je v celoti propadel, zato nosita vsak svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj, Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 850. (2) Ibidem, str. 852 – 853. (3) Primerjaj Odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 78/2009 z dne 10. 6. 2009.