Jedro

Konstrukcija ograje na stadionu druge tožene stranke je taka, da je res nevarna za tistega, ki jo skuša preplezati. Toda ograja ni namenjena temu, da se gledalci vzpenjajo po njej in plezajo preko nje, pač pa, da bi jim preprečila možnost prihoda na igrišče. Ograja ne ogroža nikogar, ki se ne vzpenja nanjo. Za to pa ni namenjena. Zato sama po sebi ne predstavlja takšne nevarne stvari, na kakršno se nanašata določbi 173. in 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno glede druge tožene stranke spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko zavrne kot neutemeljena, pritožbi druge tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zoper drugo toženo stranko B., M. š. d., zavrne tožbeni zahtevek na solidarno plačilo zneska 1.879.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1.810.000,00 SIT od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila in od zneska 69.720,00 SIT od 8.10.1993 dalje do plačila ter na plačilo 374.266,90 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki povrniti 81.463,00 SIT stroškov pritožbenega postopka in 107.944,00 SIT stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožniku odškodnino v znesku 1.879.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da plača prvi toženi stranki 221.244,60 SIT pravdnih stroškov, drugi toženi pa, da plača tožniku 374.266,90 SIT stroškov.

Zoper to sodbo so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbam delno ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je toženi stranki zavezalo k solidarnemu plačilu odškodnine v znesku 2.119.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.050.000,00 SIT v zvezi s popravnim sklepom z dne 1.4.1997 od 14.5.1996 dalje do plačila in od zneska 69.720,00 SIT od 8.10.1993 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da mora tožnik plačati prvi toženi stranki 49.280,00 SIT pravdnih stroškov. Obe sodišči sta ugotovili, da se je tožnik dne 4.4.1993 poškodoval, ko se mu je zlomila letev za pritrditev panoja na ograji, ki na nogometnem stadionu loči gledalce od igrišča. Pri tem je padel in se ranil na ostri konici ograje. Tožnik je namreč tega dne prisostvoval nogometni tekmi med moštvoma prve tožene stranke N. k. M. in NK O. Kot vodja navijačev "G. d." je usmerjal navijanje te skupine. V začetku drugega polčasa je prišlo do neredov, v katerih so navijači skupine "G. d." pritisnili na ograjo, jo skušali preplezati in jo tresli. Pri tem so se zlomile letve za namestitev panojev, kar je povzročilo tožnikov padec. Sodišče druge stopnje je ugotovilo 40 odstotno tožnikovo sokrivdo. Ogovornost prve tožene stranke kot organizatorja tekme je ugotovilo na podlagi določbe 181.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Poleg tega je ugotovilo tudi njeno krivdno odgovornost, ker je tožniku dopustila, da vodi navijanje z ograje na notranji strani stadiona, pa tudi sicer zaradi slabe organizacije in pomanjkljive skrbi za varnost. Za drugo toženo stranko pa je ugotovilo, da odgovarja za škodo kot imetnik nevarne stvari. Ograja z ostrimi konicami na vrhu in letvijo za pano, ki omogoča vzpenjanje po ograji, je bila glede na splošni nered, ki pa ga je bilo mogoče pričakovati, nevarna stvar. Za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi s to ograjo, odgovarja druga tožena stranka kot upravljalec stadiona.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču, da je bila ograja na stadionu nevarna stvar. To utemeljuje s številnimi primeri, ko povsem vsakdanji predmeti zaradi neprimerne uporabe ali zlorabe postanejo nevarni, pa je očitno, da za takšno škodo ne odgovarja imetnik po načelu objektivne odgovornosti.

Poudarja, da je tožnik po ograji plezal po svoji volji in si je škodo povzročil po svoji krivdi, ko je nastopil kot vodja divjaških navijačev. Navaja, da je za zatrjevane izredne razmere odgovoren organizator tekme, to je prva tožena stranka. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni razmejilo odgovornosti toženih strank in ni obrazložilo, na čem temelji njuna solidarna odgovornost. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Splošno uveljavljeno pravilo je, da mora biti na nogometnih stadionih gledalcem in sploh nepooblaščenim osebam onemogočen prihod na igrišče. Razlog za to je v pogostih izgredih preveč razvnetih gledalcev, tako da je treba igralce, sodnike, trenerje in druge sodelujoče na tekmi, pa tudi posamezne skupine navijačev med seboj, zavarovati pred nasilnimi dejanji gledalcev in navijaških skupin. Zato je bila postavitev ograje, ki ločuje igrišče od tribun, dolžnost druge tožene stranke kot upravljalca športnega stadiona. Konstrukcija ograje na stadionu druge tožene stranke je taka, da je res nevarna za tistega, ki jo skuša preplezati. Toda ograja ni namenjena temu, da se gledalci vzpenjajo po njej in plezajo preko nje, pač pa, da bi jim preprečila možnost prihoda na igrišče. Ograja ne ogroža nikogar, ki se ne vzpenja nanjo. Za to pa ni namenjena. Zato sama po sebi ne predstavlja takšne nevarne stvari, na kakršno se nanašata določbi 173. in 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR).

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da je ograja postala nevarna zaradi izrednih okoliščin, ko so gledalci neobvladano navalili nanjo, jo skušali preplezati in jo tresli. To pa so okoliščine, za katere odgovarja organizator tekme, ne pa imetnik stadiona. Krivdno ravnanje organizatorja tekme in posameznih gledalcev ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke kot imetnika stadiona. Razlog za tožnikovo poškodbo je po ugotovitvah obeh sodb deloma v ravnanju tožnika samega in deloma v ravnanju oziroma opustitvah prve tožene stranke kot organizatorja tekme. Izvor nevarnosti torej v tem primeru ni ograja, pač pa neustrezno ravnanje gledalcev. Zato ni podlage za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke kot upravljalca stadiona na podlagi domneve vzročnosti (173. in 174. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Utemeljitev odškodninske odgovornosti druge tožene stranke v sodbah prve in druge stopnje, ni v skladu s pravilnim pojmovanjem pravnega standarda nevarne stvari po 174.čl. ZOR. Pravilno je sicer izhodišče, da je treba presojati, ali je v smislu določbe 174.čl. ZOR neka stvar nevarna ali ne, glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škode. Vendar je v obravnavani zadevi pomembno to, da sta za nastanek nevarnih okoliščin soodgovorna prva tožena stranka in tožnik sam. Letev, na kateri je stal tožnik, se je zlomila šele, ko so navijači navalili na ograjo, se vzpenjali nanjo in jo tresli. Za to dogajanje pa druga tožena stranka ne odgovarja. Ker ograja sama po sebi nikogar ne ogroža in postane nevarna šele v izjemnih okoliščinah, za katere pa druga tožena stranka ne odgovarja, v obravnavanem primeru ne gre za nevarno stvar v smislu 174.čl. ZOR. Zato je bilo pri odločitvi o odškodninski soodgovornosti druge tožene stranke zmotno uporabljeno materialno pravo (173. in 174.čl. ZOR). V tem obsegu sta sodbi prve in druge stopnje napačni in ju je zato revizijsko sodišče spremenilo (1. odst. 395.čl. ZPP).

Izrek o stroških temelji na 2. odst. 166. in 1. odst. 154.čl. ZPP. Tožeča stranka nasproti drugi toženi stranki v pravdi ni uspela, zato ji mora povrniti pravdne stroške. Teh pa druga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Pritožbeni in revizijski stroški so ji priznani po veljavni taksni in odvetniški tarifi in po zdaj veljavni vrednosti točke (1. odst. 16.čl. Odvetniške tarife).