Jedro

Iz določb ZPKri, zlasti 6. člena, je razvidno, da je za obdobje priznanja statusa pomemben čas dejanskega odvzema prostosti in ne morebitno drugo obdobje, kakor bi izviralo iz odločitev državnih organov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnici in njenim sestram priznala status bivših političnih zapornic za obdobje prisilne izselitve od 15. 5. 1945 do 31. 10. 1951, zahtevo za priznanje statusa bivših političnih zapornic za obdobje od 15. 3. 1945 do 14. 5. 1945 in od 1. 11. 1951 do 31. 10. 1952 pa je zavrnila (točka C. izreka sklepa). Zavrnilni del sklepa je utemeljila z obrazložitvijo, da je iz predloženih dokumentov in izjav prič »nesporno« ugotovljeno, da so vlagateljice upravičene do statusa bivših političnih zapornic – prisilno izseljenih oseb po Zakonu o popravi krivic, do jeseni leta 1951, ko so se lahko ponovno vselile v obnovljeni dom. Glede uveljavljanega obdobja pred 15. 5. 1945 pa se sklicuje na 2. člen Zakona o popravi krivic (ZPKri, Uradni list RS, št. 59/96, 11/01 in 87/01), po katerem lahko pridobijo status bivšega političnega zapornika osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 neupravičeno obsojene ali jim je bila prostost odvzeta na podlagi predpisov iz 3. člena zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen. Iz navedene določbe po mnenju tožene stranke izhaja, da obdobja pred 15. 5. 1945 ni mogoče upoštevati v smislu navedenega zakona, zato je glede navedenih dveh obdobij zahtevo za priznanje statusa zavrnila.

Tožnica s tožbo izpodbija zavrnilni del sklepa tožene stranke in tožbo utemeljuje z navedbo, da se na svoj dom ni mogla vseliti pred 31. 10. 1952, ker je bilo najprej to prepovedano in ker so jim določili prebivališče v A. Zgradbe so bile namreč poškodovane in v obnavljanju, saj je bila leta 1945 vas do tal požgana. Zato je po mnenju tožnice izpodbijani del odločbe (pravilno sklepa) nezakonit. V dokaz svojih navedb tožnica predlaga zaslišanje svojih sester in tožnice same. Sodišče naj sklep tožene stranke v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prizna status bivše politične zapornice tudi za čas, za katerega je bil njen zahtevek za priznanje statusa zavrnjen, ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 2. člena ZPKri, po katerem so bivši politični zaporniki po tem zakonu osebe, ki so bile od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 neupravičeno obsojene oziroma jim je bila prostost odvzeta na podlagi načinov, ki so navedeni v tem zakonu, se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnici ni mogoče priznati statusa bivšega političnega zapornika tudi za čas pred 15. 5. 1945. Na navedeno določbo 2. člena se namreč sklicuje tudi 4. člen, ki je bil podlaga za priznanje statusa bivše politične zapornice tožnici, in tako ne more biti dvoma, da časovno obdobje, določeno v 1. odstavku 2. člena ZPKri velja za vse vrste podlag priznanja navedenega statusa, tudi za ukrep določitve prebivališča v smislu 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 4. člena ZPKri. Sodišče se tudi strinja z dejansko ugotovitvijo tožene stranke, da so se tožnica in njene sorodnice lahko ponovno vselile v obnovljeni dom (že) v letu 1951. Ta ugotovitev je skladna z upravnimi spisi, med drugim tudi s pisno izjavo tožnice same, datirano s 3. 1. 2002, iz katere izhaja, da so se tožnica in družina njene matere lahko ponovno vselili v svojo na novo urejeno hišo leta 1951. Tožbeno zatrjevanje, da jim je bila vrnitev na dom prepovedana do 31. 10. 1952, je za odločitev v stvari pravno nepomembno, kajti iz določb ZPKri, zlasti 6. člena, je razvidno, da je za obdobje priznanja statusa pomemben čas dejanskega odvzema prostosti in ne morebitno drugo obdobje, kakor bi izviralo iz odločitev državnih organov. Tožnica pa ne zatrjuje, da se je družina vselila v novi dom šele po letu 1951. Zato sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu, naj zasliši tožnico in njene sestre, še zlasti ne, ker so vse sestre izjavile, da so se na dom lahko vrnile in tudi vrnile v letu 1951, in to dejstvo niti ni sporno. Sklep tožene stranke je torej v izpodbijanem delu pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).