Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno navedli določilo 173. člena ZOR, po katerem je za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, odgovoren imetnik nevarne stvari, razen če se oprosti odgovornosti. Toda v konkretnih okoliščinah nista pravilno presojali tožnikove krivde za nesrečo in nista utemeljili dejstva, da gre za okoliščine iz drugega odstavka 177. člena ZOR, po katerem je za nesrečo kriv izključno tožnik sam.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 11.600.000 tolarjev z obrestmi in povrnitvijo pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan kot pešec v prometni nesreči dne 8.10.1994 ob 21.25 uri, na magistralni cesti, ki je rezervirana za motorna vozila, med B. in Š. Utrpel je zelo hudo telesno poškodbo, ki je povzročila nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ker pa je sodišče ugotovilo, da za prometno nesrečo ni odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je upravljal osebni avtomobil, to je nevarno stvar (173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), temveč izključno tožnik sam (drugi odstavek 177. člena ZOR), je razsodilo, da niso podani vsi elementi, ki so potrebni za nastanek odškodninske terjatve. Tožnik, ki se s tako sodbo ni strinjal, se je pritožil, a sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da je odgovornost tožene stranke objektivna in da toženi stranki ni uspelo dokazati izključne krivde tožnika. Trdi, da je zavarovanec tožene stranke kršil pravila vožnje in je kriv za nastalo škodo. Predvsem pa meni, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju sami s seboj, ker je sodišče pravilno navedlo 45. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki določa, da mora voznik prilagoditi hitrost vožnje lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti in drugim razmeram, tako da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogel pričakovati. Tožnik trdi, da zavarovanec tožene stranke ni vozil v skladu s tem predpisom. Po njegovem bi moral pričakovati, da bodo na cesti pešci, saj lahko naleti na koga, ki "štopa", kar je počel tožnik, lahko se komu pokvari avtomobil, ali se sporeče z voznikom. Zlasti na odseku ceste, kjer se je zgodila nesreča, so pešci pogosto na cesti, ker je nova cesta prekinila prejšnje povezovalne poti, in tožnik, ki je domačin, to ve. Poleg tega tožnik trdi, da zavarovanec tožene stranke ni bil dovolj pazljiv, ker je vozil pod vplivom alkohola in več, kot znaša dovoljena hitrost. Pa tudi hitrost 100 km/h ni dovoljena za vožnjo v vsakih okoliščinah. Če bi avtomobilist vozil bolj previdno in s hitrostjo 45 km/h, bi tožnika lahko pravočasno opazil in se z zasukom volana skušal izogniti trčenju. Tožnik tudi vztraja pri svojih trditvah v pritožbi, da sodišče ne bi smelo slepo slediti mnenju izvedencev, ki sta v svojem mnenju navedla metodo inštituta za promet v Braunschweigu, a je nista pojasnila. Navsezadnje gre za stranke v postopku, ki morajo razumeti za kaj gre in morajo imeti možnost oceniti, če je sodnik sodil prav ali ne.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

V reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, saj skuša tožnik pod krinko bistvenih kršitev postopka v resnici izpodbijati dejansko stanje in dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, čeprav je v reviziji po tretjem odstavku 385. člena ZPP izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi trditev, da sodišče ne bi smelo slepo slediti mnenju izvedenca, ki v svojem mnenju navaja metodo Inštituta za promet v Braunscweigu, ni kršitev postopka, ker je sodišče prve stopnje pravilno menilo, da je za razjasnitev prometne situacije potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in je po 251. členu ZPP postavilo sodnega izvedenca: Fakulteto za strojništvo, Univerze v Ljubljani. Dr. Janeza Kopača in dr. Franca Kosela, ki sta v njenem imenu sprva izdelala pisno mnenje, bi sodišče nedvomno povabilo in pravdnima strankama omogočilo, da bi izvedenca tudi ustno vprašala, toda na glavni obravnavi dne 8.1.1999 so na izrecno vprašanje sodnice, če imata pravdni stranki pripombe na mnenje, tožnik in pooblaščenca pravdnih strank odgovorili, da nimajo pripomb.

Revizija pa utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno navedli, da je avtomobil nevarna stvar in da se domneva, da je za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, odgovoren njegov imetnik. Tudi navedba, da je treba v danem primeru uporabiti 177. člen ZOR, je pravilna. Toda sodišči prve in druge stopnje navedenih določil nista pravilno uporabili, ker nista pojasnili, v čem je oškodovančeva krivda.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - da se je 8.10.1994 ob 21,25 uri zgodila prometna nesreča na magistralni cesti med Bertoki in Škofijami; - da je cesta rezervirana za promet z motornimi vozili; - da je zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo 120 km/h, ki je višja od dovoljene, toda tudi v primeru, da bi vozil z dovoljeno hitrostjo 100 km/h, trčenja v pešca ne bi mogel preprečiti; - da je zaradi nasproti vozečih avtomobilov pravilno vozil z zasenčenimi lučmi in da bi ob idealnih pogojih (če bi bil pešec oblečen v izrazito svetla oblačila) lahko opazil pešca na razdalji največ 35 km; - da ob ustrezni reakciji in vožnji s hitrostjo 100km/h, ne bi mogel preprečiti nezgode.

Ko sta sodišči primerjali ugotovljeno dejansko stanje z navedenimi predpisi, sta navajali razloge, zaradi katerih zavarovanec tožene stranke ni krivdno odgovoren, toda to ni pomembno, ker je avtomobilist itak odgovoren po načelu vzročnosti. Za njegovo ekskulpacijo bi morali ugotoviti tožnikovo krivdo. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb izhaja, da je ta podana zato, ker voznik ni mogel pričakovati pešca na cesti, ki je rezervirana za promet z motornimi vozili, vendar ta ugotovitev ni dovolj raziskana in v zvezi z njo niso uporabljena in pojasnjena vsa pravila, ki jih je vseboval v času nesreče veljavni Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88). Res je sicer, da tožnik ne bi smel hoditi po vozišču ali postajati na njem (103. člen ZTVCP), zlasti ne na cesti, ki je rezervirana za promet motornih vozil. Toda taka cesta mora imeti vozni pas, ki je širok najmanj 3,5 m (drugi odstavek 19. člena ZTVCP) in voznik, ki mora voziti čim bližje robu cestišča, mora voziti na tolikšni razdalji od njega, da glede na hitrost vozila, prometne razmere ter stanje in lastnosti ceste ne ogroža drugih udeležencev v prometu (prvi in drugi odstavek 41. člena ZTVCP). Ob tem se mora zavedati, da ima cesta odstavni pas (tretja točka prvega odstavka 19. člena ZTVCP), zato, da na njem začasno ustavi vozilo voznik, ki je zaradi tega, ker njegovo vozilo ni brezhibno, ali iz kakšnega drugega vzroka prisiljen ustaviti vozilo in ukreniti, kar je treba, da ga čimprej odstrani z vozišča. To pa pomeni, da ne drži ugotovitev, češ da zavarovanec tožene stranke na cesti ni mogel pričakovati pešcev. Na odstavnem pasu bi lahko pričakoval tudi pešce, zato je pomembno dejansko vprašanje, kje se je nahajal tožnik v trenutku, ko ga je zbilo vozilo, ki je bilo zavarovano pri toženi stranki.Tudi hitrost tega vozila ni zanemarljiva, saj iz izpodbijanih sodb izhaja, da je voznik prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost 100 km/h, ki je maksimirana za ugodne razmere na cesti. Če razmere niso take, pa mora voznik prilagoditi hitrost vožnje danim okoliščinam, med katerimi je v 45. členu ZTVCP posebej omenjena vidljivost. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta se zadovoljili s pojasnilom izvedencev, češ da tudi pri hitrosti 100 km/h voznik ne bi mogel preprečiti nesreče zaradi slabe vidljivosti, sta to določilo povsem zanemarili.

Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nekaterih predpisov materialnega prava nista uporabili, čeprav bi jih morali, nekatere predpise pa sta uporabili, toda napačno. Da bosta to pomanjkljivost lahko odpravili, bosta morali popolneje ugotoviti dejansko stanje, zlasti bosta morali proučiti vedenje tožnika in ugotoviti, v kolikšni meri je prispeval k nastanku nesreče, kajti samo v tem obsegu se tožena stranka lahko oprosti odgovornosti. V sodni praksi so primeri izključne krivde pešca, ki je npr. nenadoma, tik pred vozilom prečkal cesto in voznik ni mogel ne ustaviti, ne zaviti v levo; pogostejši pa so primeri deljene krivde. Da bosta sodišči lahko natančneje ugotovili in pojasnili tožnikovo vedenje pred nesrečo ter njegovo izključno krivdo ali sokrivdo, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977 razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o glavni stvari in bo odločilo o stroških postopka, naj odloči tudi o revizijskih stroških. To odločitev mu je revizijsko sodišče zaupalo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP 1977.