Jedro

Tožnik je pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 poslal sodišču dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da sporne pisne vloge tožnika ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP.

Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala, pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih ni mogoče šteti za priznana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila podana tožeči stranki s strani tožene stranke in vročena tožeči stranki dne 30. 4. 2012 (točka I/1 izreka sodbe); - da jo tožena stranka pozove nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač (pravilno: nadomestil plače), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač (pravilno: nadomestil neto plač) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva na delo ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I/2 izreka sodbe).

Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izpodbijana sodba je nezakonita in protiustavna, ker se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožnika in je izdalo sodbo, ki je v očitnem nasprotju z določbo 214. člena ZPP, veljavno sodno prakso in procesno teorijo. V nasprotju z določbo 214. členom ZPP sodišče prve stopnje v podlago sodbe ni vključilo neprerekanih in priznanih dejstev (42 priznanih dejstev je po mnenju tožnika odločilnih za presojo obravnavane zadeve, ker narekujejo izdajo ugodilne sodbe in diagnosticirajo vzroke, zakaj je bil postopek proti tožniku sprožen). Nemogoče je trditi, da je tožena stranka (vsaj s trditvami) prerekala navedbe in dokaze tožeče stranke o mobingu, ki se je nad njo izvajal in ki je končno vodil v odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se sploh ni dotaknilo priznanih dejstev in ni podalo nikakršne obrazložitve, zakaj oziroma v čem so stališča tožnika napačna, oziroma zakaj posamezno priznano dejstvo ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, kar predstavlja kršitev 212. - 214. člena ZPP.

Sodišče se ni opredelilo do kršitve določbe 45. člena ZDR in 11. člena ZPP glede fingiranih razlogov, ki so bili podani pri odpovedi, čeprav je tožnik podal relevantno argumentacijo. Zatrjevanja toženke, da se ne želi opredeliti do tožnikovih navedb, ni niti omenilo, do tožnikovih naziranj glede tega dejstva pa se ni opredelilo, čeprav so v neposredni zvezi z neprerekanimi in priznanimi dejstvi glede na določbe 212. - 214. člena ZPP. Do trditev toženke v odgovoru na tožbo, da je bila dolžna skladno s 45. členom ZDR tožnika izločiti iz delovnega okolja, saj je s tem obvarovala delavce pošte pred njegovim nadlegovanjem, se sodišče sploh ni opredelilo, kljub tehtni argumentaciji tožnika, da so v tem pravi razlogi, zaradi katerih je bil sprožen postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Enako velja glede trditev direktorja tožene stranke gospoda A.A. (PE B.) na naroku glavne obravnave z dne 20. 9. 2013, da so bila opozorila v zvezi z zamujanjem tožnika, ki predstavljajo temelj redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poslana zaradi zaščite upravnice, ter da naj bi imel tožnik do nje neprimeren verbalni odnos.

Glede trditev tožnika v zvezi s šikaniranjem in diskriminacijo je sodišče zgolj napisalo protispisno ugotovitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica šikaniranja in diskriminacije, ne da bi se opredelilo do tehtnih razlogov in priznanih dejstev, ki jih je v zvezi z diskriminacijo in šikaniranjem navedel tožnik. O trditvah tožnika, da obstoji vzročna zveza med opozarjanjem na nepotizem ter druge nepravilnosti, diskriminacijo in šikaniranjem tožnika ter odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, je sodišče zgolj zapisalo, da so razlogi, ki jih je toženka navedla v odpovedi, dejanski in resnični ter da ni našlo razlogov za mobing in šikaniranje. V zvezi z 204. členom ZDR se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb, da varstvo pravic v smislu teh določb niti ni bilo mogoče, saj je vse postopke proti tožniku sovodila C.C., na katero so se očitki glede nepotizma nanašali. Tudi do trditev tožnika o neverodostojnosti in pristranskosti priče upravnice D.D. se sodišče sploh ni opredelilo, kljub argumentom tožnika v zvezi z nekredibilnostjo in pristranskostjo te priče. Tudi o trditvah tožnika, da bi morala biti namestnica direktorja PE B. C.C. izločena iz postopka odločanja v zvezi s tožnikom, zaradi konflikta interesov, ker nanjo letijo očitki glede zaposlitve na podlagi sorodstvenih zvez, se sodišče sploh ni opredelilo, čeprav gre pri ugotovljenemu nepotizmu za priznano dejstvo. Nesprejemljivo je, da je o tožnikovi usodi soodločala oseba, na katero so se nanašale nepravilnosti v zvezi z klientelizmom. V zvezi s trditvijo tožnika, da je bil deležen diskriminatorne obravnave v zvezi z pošiljanjem kontrol, ko je bil na bolniškem staležu, je sodišče v napadeni sodbi navedlo, da lahko delodajalec izvaja kontrole bolniškega staleža, pri tem pa je spregledalo, da gre za priznano dejstvo. Tožnik ne trdi, da pošiljanje kontrol predstavlja diskriminacijo, temveč zgolj njegova prekomernost, ki je je bil deležen le tožnik, ki je znak poudarjenega nezaupanja delodajalca, ki sporoča delavcu nezaželjenost in dvom v njegovo lojalnost. Sodišče je zavestno izdalo sodbo, ki je v očitnem nasprotju z določbo 214. člena ZPP, veljavno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 215/2007, sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 307/2012) in procesno teorijo, kljub izrecnemu opozorilu tožnika, da morajo biti neprerekana in priznana dejstva na podlagi citirane določbe ZPP vključena v podlago sodbe. V primeru ustavne pritožbe Ustavno sodišče praviloma ne presoja same pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe, ampak se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču in ali je odločba tako očitno napačna (samovoljna) oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno (procesni ustavnopravni vidik - praviloma po kriteriju 22. člena Ustave). V predmetni zadevi sta prisotna oba navedena primera. V primeru odsotnosti razumne pravne odločitve ustavno sodišče ugotavlja, da je bila stranka v postopku prikrajšana za pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, saj mora sodišče prepričljivo (ne nujno pravilno) odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Napadena sodna odločba ne izpolnjuje te ustavne zahteve. Očitno napačne pravne kvalifikacije zadevnega primera, ki je v nasprotju z 214. členom ZPP, 11. členom ZPP, 5. in 7. členom OZ, 45. členom ZDR, veljavno sodno prakso in procesno teorijo, ni mogoče sanirati z nikakršnim dodatnim utemeljevanjem.

Zahteva po razumni obrazložitvi sodne odločbe je v tesni povezavi z zahtevo „biti slišan - audiatur et altera pars“, kar zahteva tudi 6. člen EKPČ. Sodišče je na obravnavi dne 20. 3. 2013 brez utemeljitve sprejelo nepravilen sklep, da ne bo upoštevalo nobene vloge in je zavrnilo tudi pripravljalno vlogo tožnika z dne 11. 3. 2013, čeprav je pooblaščenec tožnika izrecno opozoril, da gre za bistveno kršitev postopka in da gre za odločitev, ki je v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Kljub opozorilu tožnikovega pooblaščenca sodišče ni omogočilo tožniku podajanje vloge na zapisnik, ampak je nadaljevalo z zaslišanjem tožnika (stran 3 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2013). Naziranje sodišča nima opore v zakonu in predstavlja bistveno kršitev postopka ter načela kontradiktornosti, sodišče pa se do omenjenega sklepa sploh ni opredelilo v izpodbijani sodbi.

Odločba Ustavnega sodišča opr. št. Up 609/12-21 izpostavlja, da iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Ustavna odločba opr. št. Up 243/02 opozarja, da v okviru ustavne pravice do enakega sodnega varstva pravic državljan upravičeno pričakuje, da tudi pri odločanju o njegovih pravicah sodišče ne bo ravnalo samovoljno in da materialnega prava ne bo uporabljalo v nasprotju s smislom pravne norme ter z namenom zakonodajalca. Izpodbijana sodna odločitev temu nasprotuje. Uporaba materialnega prava v konkretni zadevi je, če že ni nerazumna, samovoljna in v nasprotju s smislom in namenom zakonske ureditve, pomeni kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic skladno z 22. členom Ustave. Tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. Up 440/99 izpostavlja, da gre za kršitev 22. člena Ustave v primeru, če je sodba sodišča brez razumne pravne obrazložitve.

Nezakonitost izpodbijane sodbe izhaja že iz njene protiustavnosti, podane pa so tudi kršitve ZPP (1., 2. in 3. točka 338. člena ZPP, 14. točka 339. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v predmetni zadevi je podana, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti (14. točka 339. člena), saj se sodišče praktično sploh ni opredelilo do ključnih tožnikovih navedb in naziranj ter ni podalo nobene argumentacije, zakaj ne. Sodišče ni upoštevalo določb 11. člena ZPP in 214. člena ZPP, na obravnavi dne 20. 3. 2013 pa je brez utemeljitve sprejelo nepravilen sklep, da ne bo upoštevalo nobene vloge in je zavrnilo pripravljalno vlogo tožnika z dne 11. 3. 2013, tožniku pa ni omogočilo navajanja pripravljalne vloge na zapisnik. Sodna odločba je nezakonita in nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo priznanih dejstev. Priznana dejstva namreč narekujejo izdajo ugodilne sodbe in diagnosticirajo vzroke odpovedi, saj je bila le-ta izdana na podlagi fingiranih razlogov v nasprotju z 11. členom ZPP ter 5. in 7. členom OZ. Zaradi izdaje sodbe v nasprotju s 45. členom ZDR je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik je skladno z 2. odstavkom 45. člena ZDR navedel priznana dejstva na podlagi 214. člena ZPP, ki opravičuje domnevo glede na citirano določbo ZDR. Toženka je trdila, da je resnica glede mobinga obratna in da je tožnik nadlegoval sodelavce. Direktor A.A. je demantiral te trditve toženke, ko je izpovedal, da je imel tožnik za upravnico vedno lepo besedo. Trditvena podlaga toženke je izmišljena in prirejena zgolj za potrebe te pravde. Ko strnemo vsa priznana dejstva, zlasti tista, ki se nanašajo na značajske poteze tožnika in omenjeno izpovedbo direktorja A.A., je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka v celoti zadostila trditvenemu in tudi dokaznemu bremenu skladno z 2. odstavkom 45. člena ZDR, medtem ko toženka ni podala niti ustreznih trditev skladno z omenjeno določbo, temveč je njena trditvena podlaga celo kontradiktorna glede na izpovedbo njenega direktorja, tako da dokaznega bremena, kot ji nalaga 2. odstavek 45. člena ZDR, sploh ni zmogla. Ker je tožnik navedel dejstva, ki opravičujejo domnevo, toženka pa ni zadostila dokaznemu bremenu, je šikana dokazana skladno z določbo 45. člena ZDR, saj je delodajalec vodil postopek v zvezi s tožnikovimi pravicami z namenom, da bi prizadel njegove koristi (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 763/2006).

V izpodbijani sodbi je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker je prvostopenjsko sodišče v okviru dokazne ocene neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika, ki so natančno substancirani v njegovih vlogah. S tem pa je še neizvedenim dokazom odreklo njihovo dokazno vrednost, kar pa ni dopustno. Sodišče ne bi smelo zavrniti ponujenih dokazov, če niso ti nedopustni, nepotrebni ali očitno nerelevantni, sploh kadar trditev, ki jo želi stranka dokazati, ni že na prvi pogled neresnična ali nerazumna. Takšno je tudi stališče sodne prakse (glej odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 708/10 in II Cp 3545/11). Sodišče je pri 6. točki, stran 8 izpodbijane sodbe zapisalo: „Ker je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek ter rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne more določiti strogih meril obličnosti njenega uresničevanja.“ Naziranje sodišča je v direktnem nasprotju s priznanima dejstvoma, opredeljenima pod točko 2 in 3, stran 8-12 pripravljalne vloge tožnika z dne 22. 10. 2013. Nadalje je sodišče pod isto točko zapisalo, da tožnik ni predložil ustrezne zdravstvene dokumentacije pri prošnji za prestavitev zagovora. Stališče sodišča je v nasprotju s priznanim dejstvom pod točko 1 na strani 8 pripravljalne vloge z dne 22. 10. 2013 in citirano sodno prakso glede vnaprejšnje ocene neizvedenih dokazov (zaslišanje pristojnih zdravnikov). V obeh navedenih primerih je bilo zaradi spregleda navedenih priznanih dejstev s strani sodišča dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče tudi prezrlo tožnikovo izpovedbo z dne 20. 3. 2013 in se sploh ni opredelilo do dejstva, da tožnik resnično ni mogel priti na ustni zagovor, ker bi s svojim prihodom lahko poslabšal svoje zdravstveno stanje, poleg tega pa je predložil v tistem trenutku njemu dostopno zdravstveno dokumentacijo (stran 3-4 zapisnika o naroku za glavno obravnavo). Navedba sodišča pod 18. točko, stran 15 izpodbijane sodbe, da so razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v odpovedi, resnični in dejanski, je protispisna in v nasprotju s priznanimi dejstvi na podlagi določbe 214. člena ZPP, 11. člena ZPP, 5. in 7. člena OZ, 45. člena ZDR, navedbami tožnika, da obstoji vzročna zveza med opozarjanjem na nepotizem ter druge nepravilnosti, diskriminacijo in šikaniranjem tožnika ter odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz fingiranih razlogov. Dejansko stanje je bilo posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno. Vse navedeno velja tudi za protispisne trditve sodišča pod točko 20 na isti strani, ko navaja, da ni našlo razlogov za mobing in da je ugotovilo resničnost razlogov za odpoved. Sprožitev postopkov po 204. členu ZDR ni procesna predpostavka za trditveno podlago glede opozarjanja na nepotizem in druge nepravilnosti, šikaniranje in diskriminacijo ter s tem povezano izdajo odpovedi, ki neposredno izhaja iz priznanih dejstev, skladno z določbo 214. člena ZPP. Ker se sodišče sploh ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z neverodostojnostjo in pristranskostjo priče D.D., je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je v okviru 20. točke na strani 15 izpodbijane sodbe navedlo, da nihče od zaslišanih ni potrdil, da bi bila odpoved posledica mobinga, čeprav je tožnik v okviru svojega zaslišanja izpostavil diskriminacijo in šikaniranje, tako da se izkažejo ugotovitve sodišča za napačne. Trditve sodišča glede ostalih zaslišanih so zavajajoče, saj sta od zaslišanih glede mobinga izpovedala le upravnica D.D., ki je pošiljala predloge za ukrepanje zoper tožnika in direktor A.A., ki je sovodil postopek proti tožniku. V obeh primerih gre za priči, zainteresirani za to, da se tožnika izloči iz družbe, zato njihovih izpovedb nikakor ne moremo šteti za objektivne in neodvisne. Če bi sodišče prve stopnje zakonito izpeljalo postopek, bi ugotovilo, da je tožnik zaposlitev izgubil zaradi razlogov na strani tožene stranke in ne na njegovi. Razlogi, zaradi katerih je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, so bili „sproducirani“ le zato, da je bilo možno tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, ker je z domnevnim zamujanjem motil delovni proces, ampak zato, ker je opozarjal na nepotizem in ker je kot sindikalni poverjenik zahteval izplačilo nadur.

Pritožba (podana s strani tožnikovega pooblaščenca iz E.) nadalje izpostavlja, da je tožeča stranka potrditveni podlagi zatrjevala, da odpovedi ni podala upravičena oseba. Iz pooblastila izhaja, da je šlo za skupno pooblastilo, kar je priča A.A. priznala. Izrek odpovedi je dopusten le pod pogojem, da ga odobrita oziroma sopodpišeta oba pooblaščenca. Evidentno je, da odpovedi nista podali upravičeni osebi po skupnem pooblastilu delodajalca. Po materialnem pravu namreč velja pravilo, da če je pooblastilo skupno, morata voljo pravne osebe izražati oba zastopnika skupaj, razen pod izjemnimi pogoji ob izredni in opravičeni odsotnosti drugega pooblaščenca. Ravnanje A.A. pa je pomenilo odmik od tega pooblastila in je odpoved podal sam, saj je izpovedal, da ne ve, ali je bila tisti dan njegova namestnica v službi, torej niti ni preveril, kje je in jo pozval k sopodpisu odpovedi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je tudi kršilo 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je pod točko 7. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo: „vendar v primeru odsotnosti katerega izmed njiju poslovne listine podpisujejo samostojno, kar se je zgodilo tudi ob izdaji obravnavane odpovedi, ko v službi ni bilo njegove namestnice C.C.“. Da namestnice ni bilo v službi, priča A.A. ni izjavila, izjavila je, da ne ve, po nadaljnjih vprašanjih pa odgovorila, da verjetno odpovedi ni sopodpisala, ker je verjetno ni bilo v službi. Šlo je torej za nikjer ugotovljeni hipotetični zaključek te priče, ki ga je sodišče povzelo v sodbo kot prepričljivo ugotovljeno dejstvo ter napravilo absolutno bistveno kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Če je priča A.A. na naroku pred vsemi prisotnimi izpovedal, da ne ve, ali je bila namestnica v službi, oziroma če je po nadaljnjih vprašanjih pooblaščenca odgovorila, da „ni sopodpisana zato, ker je bila verjetno odsotna“, ni mogoče podajati zaključka kot ga je sodišče po izpodbijani sodbi t.j. da priče C.C. ni bilo v službi, še posebej ne, ker tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov ali dokaznih predlogov v zvezi s prisotnostjo namestnice na ta dan. Sodišče je očitno kršilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, kar predstavlja kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Pooblaščenec tožeče stranke je zato na koncu zapisnika z dne 20. 9. 2013 apeliral, naj sodišče pred podajo svojega zaključka to dejstvo glede prisotnosti namestnice ugotovi na način, da zahteva od tožene stranke izpis prisotnosti in plačne liste namestnice C.C.. Temu dokaznemu predlogu sodišče ni sledilo, čeprav bi moralo (sicer gre lahko tudi za kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), zato je posledično ostalo dejansko stanje glede prvega formalnega pogoja, t.j. upravičenosti za podajo odpovedi, neugotovljeno. Sodišče glede predloga pooblaščenca tožeče stranke po tem dokaznem predlogu niti ni odločilo in je na to preprosto pozabilo (čeprav je neuradno reklo, da se bo o tem izjasnilo naknadno, vendar se ni).

Tožnik je bil trn v peti upravnice (sindikalne predstavnice konkurenčnega sindikata), ki ni znala pravilno odrejati dela tožniku in sodelavcem. Namesto da bi upravnica direktorju poročala, da je potrebno zaposliti več kadra, da je prevelika norma, da je delo potrebno razporediti drugače, je dopustila, da se je delo opravljalo z nadurami preko dopustnih omejitev, ki jih določa 143. člen ZDR (nadurno delo se lahko odredi le ob izjemno povečanem obsegu dela - tožnik pa je imel za 300 nadur letno, kar pomeni očitno kršitev ZDR). S takšnim odrejanjem dela je upravnica diskriminirala tožnika in tudi druge zaposlene pri delu, na kar je tožnik opozarjal, saj je tožniku odrejala preveliko normo (da je moral ostajati preko delovnega časa), čeprav za to ni bilo zakonite podlage (kršitev 143. člena ZDR), tožnik pa ni hotel podati soglasja, da bo opravljal nadurno delo preko omejitev (5. odstavek 143. člena ZDR) in je zato trpel neugodne posledice (povračilni ukrep - postopke pred odpovedjo). Tožnik je vztrajno opozarjal na kršitve delovnega časa (delo preko 12 ur, kar je jasna kršitev 143. člena ZDR), nakar mu je bila podana odpoved iz razloga, ker je na to kršitev (in na preveliko normo) vztrajno opozarjal ter se zavzemal za zaposlene. Toženka je tožnika v primerjavi z drugimi delavci neposredno in posredno diskriminirala ter neenako obravnavala, s čimer je postavljala sindikalnega zaupnika v neenakopraven položaj. Odpoved je konstrukt toženke, ki nima podlage v zakonu, saj tožnik ni kršil pogodbe o zaposlitvi, ampak toženka (kršitev 143. člena ZDR). Ker odpoved temelji na neenakopravni obravnavi tožnika (kršitev 6. člena ZDR), saj tožena stranka ni spoštovala 11. člena Odredbe o delovnem času, je odpoved na podlagi neenakopravne obravnave nezakonita (5. točka 81. člena ZDR). Enako niso utemeljeni opomini pred odpovedjo tožniku, saj tožena stranka očitno ni spoštovala odredbe o delovnem času in je tožnika postavljala v neenakopraven položaj z drugimi delavci, pri katerih je tožena stranka spoštovala odredbo o delovnem času in jim omogočila premakljiv delovni čas. Sodišče je pod točko 11. obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je sklicevalo na odločbo o internem delovnem času z dne 20. 7. 2006 (B1) za PE B., konkretno na 2. točko navedene odločbe, kjer naj bi bilo navedeno, da razporeditev delovnega časa določa upravnik pošte s službeno razdelitvijo. Sklicevanje sodišča na 2. točko citirane odločbe z dne 20. 7. 2006 ni bilo pravilno. Sodišče ni upoštevalo vloge tožeče stranke z dne 27. 11. 2012 pod točko IX, v kateri je navedeno, da odredba o delovnem času določa premakljiv delovni čas za vse zaposlene, zgolj izjemoma (tako 5. odstavek 11. člena Odredbe o delovnem času) se lahko posamezni skupini delavcev določi občasno ali stalno natančen čas prihoda na delo in odhoda z dela, kadar to narekujejo potrebe delovnega procesa. O tem odloči direktor sektorja oziroma direktor poslovne enote s pisnim sklepom (Uradno glasilo F. št. ..., z dne 31. 8. 2011). Na podlagi navedenega je v letu 2011 začel veljati premakljiv delovni čas, ki je derogiral vse prejšnje sklepe po načelu lex posterior derogat legi priori - mlajši splošni pravni akt razveljavi starejšega, kolikor ima njemu nasprotno vsebino. To pomeni, da je bistvena za ta spor Odredba o delovnem času (Uradno glasilo F. št. ..., z dne 31. 8. 2011), ter je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Upravnica pošte je kršila citirano odredbo s tem, ko je sama določala fiksen prihod tožniku, saj je 5. odstavek 11. člena Odredbe o delovnem času nesporno določal, da o tem lahko odloča le direktor sektorja oziroma direktor poslovne enote s pisnim obvestilom ter še to le izjemoma. Seveda pa tega direktor nikoli ni odredil, ker je bila narava dela takšna, da so v praksi vsi prihajali kasneje ali prej ter odhajali domov kasneje ali prej, kot je bilo predvideno, o čemer je D.D. predložila zvezek zapisov sodišču na vpogled, iz katerega je izhajalo skoraj 100 strani zamujanj vseh zaposlenih na enoti, na kateri je delal tožnik. Tožena stranka se je pričela sklicevati na zamujanje šele potem, ko je tožnik kot sindikalni zaupnik opozarjal na nepravilnosti in je toženka iskala razloge, da bi opravičila odpoved tožniku. Pri tem pa je tožnika diskriminirala, saj je po 6. uri nesporno prihajalo v službo še najmanj 30 ljudi, tako da je izkazano diskriminatorno postopanje tožene stranke do tožnika kot sindikalnega zaupnika. Tožnika je ščitila odredba o delovnem času in premakljiv delovni čas, zato je lahko prihajal v službo kasneje, tako kot vsi ostali delavci (eni bolj eni manj). Direktor sektorja oziroma poslovne enote po sprejemu Odredbe v letu 2011 ni izdal akta po 5. točki 11. člena Odredbe, po kateri se lahko le izjemoma določi natančen čas prihoda na delo. Zaključek sodišča pod točko 11 izpodbijane sodbe, češ da naj bi se upravnica ravnala po odločbi B1, je tako popolnoma neutemeljen, saj je v letu 2011 pričel veljati nov splošni akt, ki ima za vse delavce minimum pravic in ga je bilo sodišče dolžno upoštevati. Nov splošni akt je derogiral vse prejšnje z objavo v uradnem listu in so se delavci ravnali, kot da imajo premakljiv delovni čas - le zakaj bi potem v službo stalno zamujalo do 30 delavcev (enkrat eden enkrat drugi?). Zato, ker sploh ni šlo za zamujanje, ampak si je toženka to izmislila kot argument za odpoved pogodbe tožniku kot sindikalnemu zaupniku, ki je opozarjal na nepravilnosti pri toženki. Ker sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in ker niti ni odgovorilo na trditve tožeče stranke, je sodba v tem delu v celoti neobrazložena (kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) in jo je potrebno razveljaviti. Pooblaščenec tožeče stranke meni, da je bila kršena pravica tožnika do poštenega sojenja iz razloga, ker je predlagal dokaze (zaslišanje sodelavcev), ki so v službo prihajali po 6 uri in nobenih sankcij niso utrpeli, pa teh dokazov sodišče ni izvedlo (kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (čeprav iz zvezka D.D. pravzaprav izhaja, da so prihajali po 6 uri vsi, vsak od 1-3 x tedensko do 1-3 x mesečno, nekateri pa vsak dan, enako kot tožnik, pa je edino tožnik prejel odpoved). Tolmačenje sodišča, da naj bi tožnik motil delovni proces, ni utemeljeno, glede na to, da je bila praksa pri toženi stranki, da se prihaja v službo lahko tudi po 6 uri. Opozorila pa je tožnik glede na ostale zaposlene, ki opozoril niso prejemali, lahko upravičeno jemal kot poskus delodajalca, da tožniku kot sindikalnemu zaupniku poda odpoved, čeprav se kot delavec ni obnašal bistveno drugače od ostalih zaposlenih. S tem je izkazano diskriminatorno ravnanje toženke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe. Tožnik je tisti, ki je tekom postopka zlorabljal pravice in v procesu povzročal zastoje z neupoštevanjem sklepov, ki jih je sprejelo sodišče tekom postopka. Naslovno sodišče je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 28. 11. 2012 sprejelo sklep (stran 7, točka 8), da ne bo sprejemalo nobene vloge, ne ene ne druge stranke in da bosta stranki eventualne navedbe lahko podajali ustno na naroku. Toženka je temu sledila, medtem ko je tožnik nadaljeval s pisanjem nerazumno dolgih vlog (nad 20 oz. nad 50 strani dolgih), katerim je skupno zgolj to, da vsebinsko niso bile v povezavi s predmetnim postopkom, proces pa so bistveno ovirale in zavlačevale.

V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR delodajalec nosi dokazno breme, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je toženka uspela dokazati, da je odpovedni razlog utemeljen in resničen in da pravdni stranki ne moreta več nadaljevati delovnega razmerja, saj je zaupanje med njima porušeno do skrajne mere. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil postopek odpovedi speljan pravilno in zakonito. Tožniku je bil zagovor omogočen, tožnik pa ga je tudi podal. Glede očitka tožnika, da se toženka do njegovega pisnega zagovora ni opredelila, je potrebno pojasniti, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 235/2007 zavzelo stališče, da ZDR od delodajalca ne zahteva, da se mora v obrazložitvi odpovedi kakorkoli opredeliti do podanega zagovora, temveč le, da mora pisno obrazložiti odpovedni razlog. Tožniku je bil zagovor omogočen, izkoristil ga je tako, da je podal pisni zagovor, medtem ko se je ustnega zagovora udeležila njegova pooblaščenka G.G.. Sodna praksa je na tem področju izjemno bogata. V skladu s sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007 bolniški stalež sam po sebi ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora. Za opravičilo ne zadošča le golo opravičilo delavca, zadoščajo le konkretna pojasnila teh težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije (smiselno enako navaja sodba VS RS opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006). Iz sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009 smiselno izhaja, da kljub temu in za primer, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, v nekaterih primerih, kot je daljša bolniška odsotnost, od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok lahko preprečila možnost podaje izredne odpovedi iz krivdnega razloga.

Tožnik po mnenju toženke ni opravičil domneve, da je bila kršena prepoved diskriminacije oziroma načela enakega obravnavanja, zato do prevalitve dokaznega bremena ni moglo priti. Tožnik je namreč v postopku med drugim zatrjeval, da je toženko opozarjal na nepotizem, klientelizem in da je bil zaradi tega diskriminiran in da naj bi bil neenako obravnavan, ker je bil sindikalni zaupnik. Nič od tega ne drži. Vsi ti očitki so bili pavšalni in nekonkretizirani, saj tožnik nikdar ni navedel, koga je morebiti opozarjal in kdaj, na kakšen način in kakšna je vsebina teh očitkov. Tožnik tudi nikdar ni opozarjal, da so mu kršene pravice iz delovnega razmerja v smislu 204. člena ZDR. V konkretnem primeru delodajalec ni bil seznanjen z morebitnimi očitki, posledično pa navedeno ni moglo in ni vplivalo na odločitev toženke kot delodajalca, da tožniku redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Prvič tožnik omenja navedene očitke v pavšalni obliki v svojem pisnem zagovoru z dne 23. 4. 2012 in niti v njem konkretno ne omenja namestnice direktorja poslovne enote B., C.C.. Zato je nelogična trditev tožnika, da bi slednja morala biti izločena iz procesa odločanja v zvezi s tožnikom zaradi domnevne kolizije interesov. Te okoliščine kot sporne tožnik ni izpostavil pravočasno, to je do vključno prvega naroka. Enako velja za pritožbeno trditev, da odpovedi ni podala upravičena oseba, oziroma da bi odpoved morala podpisati tako omenjeni direktor A.A. kot njegova namestnica C.C..

Toženka meni, da sodišče ni sodilo v nasprotju z določbo 214. člena ZPP. Toženka je ves čas substancirano prerekala vse navedbe tožnika, še zlasti trditve, ki so bile v povezavi s sporom. V skladu s procesno teorijo in ob njenih siceršnjih trditvah je konkludentno prerekala tudi trditve tožnika, ki jih morda ni izrecno prerekala. Tožnik v pritožbah izpovedi prič, in sicer upravnice D.D. in direktorja A.A., prireja za potrebe pritožbenega postopka, saj so vzete iz konteksta in tolmačene za potrebe tega postopka. Zgolj iz previdnosti toženka opozarja, da je tekom postopka zgolj podredno, za primer, da bi sodišče ugotovilo, da je redna odpoved iz krivdnih razlogov nezakonita, predlagala uporabo določbe drugega odstavka 118. člena ZDR.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, oziroma po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti.

Pritožba izpostavlja, da je sodišče na obravnavi dne 20. 3. 2013 brez utemeljitve sprejelo nepravilen sklep, da ne bo upoštevalo nobene vloge in je zavrnilo tudi pripravljalno vlogo tožnika z dne 11. 3. 2013, čeprav je pooblaščenec tožnika izrecno opozoril, da gre za bistveno kršitev postopka in da gre za odločitev, ki je v nasprotju z načelom kontradiktornosti, poleg tega pa kljub opozorilu tožnikovega pooblaščenca sodišče ni omogočilo tožniku podajanje vloge na zapisnik, ampak je nadaljevalo z zaslišanjem (stran 3 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2013). Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2012, potem ko je bilo na naroku ugotovljeno, katera dejstva so med strankama nesporna in ko sta bili stranki pozvani, da na naslednjem naroku ustno podata odgovore na vsa vprašanja predsednice senata, na katera nista odgovorili na naroku, sprejelo sklep, da senat ne bo sprejel nobene vloge ne ene ne druge stranke in da bosta eventualne navedbe lahko podajali ustno na naroku. Na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2013 pa je bil sprejet sklep, da senat ponovno seznanja obe stranki, da ne bo upošteval nobene vloge več in tako tudi ne vloge tožeče strank z dne 14. 3. 2013. Tožeča stranka je namreč dne 11. 3. 2013 sodišču poslala pripravljalno vlogo, za katero je odvetnik tožeče stranke pojasnil, da je vložena zato, da je podrobneje opredeljen že podan dokazni predlog za zaslišanje g. H.H.. in g. C.C., ter da je bila vloga podana v pisni obliki zato, da ne bi po nepotrebnem obremenjevali zapisnika in zavlačevali naroka. Tožena stranka pa je v zvezi z navedeno vlogo, kot prav tako izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2013, poudarila, da je vlogo prejela šele v ponedeljek 18. 3. 2013 v popoldanskem času, to je dva dni pred narokom, zato je prosila za dodelitev dodatnega roka, da se glede vloge izjasni, obenem pa se je sklicevala na to, da se striktno drži sklepa sodišča na naroku dne 28. 11. 2012, da sodišče ne bo sprejemalo nobenih pisnih vlog več. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje že s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da pisne vloge tožnika z dne 11. 3. 2013 ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP. V 4. odstavku navedenega člena ZPP je določeno, da določba 1. odstavka tega člena (po kateri lahko sodišče strankam med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe ….) ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. V 5. odstavku istega člena ZPP pa je določeno, da vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim (to je 4.) odstavkom, upoštevajo le, če jih stranke predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, enako pa velja za strankine navedbe na naroku.

Tožnik je pripravljalno vlogo poslal sodišču dne 11. 3. 2013, torej dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je po presoji pritožbenega sodišča podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe določb 4. in 5. odstavka 286.a člena ZPP, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Čeprav je sodba razveljavljena zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb tožeče stranke, ki pa v pretežnem delu niso utemeljene.

Zlasti ni mogoče pritrditi pritožbi, ki navaja, da je izpodbijana sodba protiustavna in nezakonita, ker se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožnika in je izdalo sodbo, ki je v očitnem nasprotju z določbo 214. člena ZPP, veljavno sodno prakso in procesno teorijo. Pri tem pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 214. člena ZPP v podlago sodbe ni vključilo neprerekanih in priznanih dejstev, ki so odločilna za presojo obravnavane zadeve, ker narekujejo izdajo ugodilne sodbe. V povezavi s to trditvijo pa očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do kršitve določbe 45. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR) in 11. člena ZPP, ter da je zavestno izdalo sodbo, ki temelji na nesprejemljivem pravnem stališču oziroma je očitno napačna, arbitrarna oziroma brez razumne pravne utemeljitve in pomeni kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic skladno z 22. členom Ustave RS. Izpodbijana sodba po stališču pritožbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Stališča pritožbe v zvezi z uporabo določbe 214. člena ZPP so zmotna. Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so številna dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o (po tožnikovi oceni resničnih) razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala (ker je glede posameznih navedb štela, da gre za pavšalne navedbe tožnika, ki niso v nikakršni povezavi s sporno odpovedjo), pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih nedvomno ni mogoče šteti za priznana. O spornih dejstvih (tudi tistih, ki jih tožnik v svojih vlogah označuje za neprerekana) je sodišče izvedlo tudi obsežen in natančen dokazni postopek, svojo dokazno oceno pa je ustrezno obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Nesprejemljivo je stališče pritožbe, da naj bi bila uporaba materialnega prava v konkretni zadevi samovoljna in v nasprotju s smislom in namenom zakonske ureditve (ker sodišče ni upoštevalo stališča tožeče stranke, da je dokazana diskriminacije, šikana oz. mobing nasproti tožniku, kar naj bi predstavljalo resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podano tožniku), oziroma da je sodba brez razumne pravne obrazložitve. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno opredelilo do bistvenih spornih vprašanj. Večine dejstev (pritožba omenja 42 priznanih dejstev, ki naj bi bila odločilna za presojo obravnavane zadeve), ki so po oceni tožeče stranke priznana in neprerekana, pa prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni štelo za takšna, kar pomeni, da ne gre za bistveno pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane sodbe, če se sodišče do argumentov tožeče stranke s tem v zvezi ni natančneje opredeljevalo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, ki tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da je tožena stranka kršila njeno pravico do zagovora (2. in 3. odstavek 83. člena ZDR), saj je sodišče prve stopnje s tem v zvezi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter zavzelo pravilno stališče, da tožniku pravica do ustnega zagovora ni bila kršena. Tožnik je zagovor in dopolnitev zagovora podal v pisni obliki, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnik prošnji za preložitev zagovora ni predložil ustrezne medicinske dokumentacije za svoje zdravstvene težave, zaradi česar tožena stranka ni bila dolžna preložiti razpisanega zagovora. Stališče sodišča prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso, na katero je v odgovoru na pritožbo opozorila tudi tožena stranka.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z vprašanjem, ali je odpoved podala oseba, ki ima za odpoved potrebna pooblastila, glede na to, da je na odpovedi podpisan le direktor PE B. na podlagi pooblastila generalnega direktorja tožene stranke, ne pa tudi namestnica kot sopodpisnica. Tudi s tem v zvezi so zaključki sodišča prve stopnje pravilni in skladni z izvedenimi dokazi, dodatno dokazovanje glede prisotnosti namestnice na dan, ko je bila podana odpoved tožniku, za kar se zavzema tožnik tudi v pritožbi, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča nepotrebno, saj je imel A.A. pooblastilo tožene stranke za podajo redne odpovedi (B 2), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tudi stališču tožeče stranke, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v letu 2011 pričel veljati nov splošni akt – Odredba o delovnem času, ki je derogiral vse prejšnje akte (zlasti odločbo o internem delovnem času z dne 20. 7. 2006 – B1) in so se delavci ravnali, kot da imajo premakljiv delovni čas, ni mogoče pritrditi. V 11. točki obrazložitve je namreč sodišče natančno obrazložilo, kako je bil določen delovni čas v spornem obdobju, kar je ugotovilo na podlagi predloženih listin in izpovedi zaslišanih prič. Glede na to, da je tudi 5. odstavek 11. člena Odredbe o delovnem času z dne 31. 8. 2011, na katerega se sklicuje tožnik, dopuščal določitev natančnega časa prihoda na delo in časa odhoda z dela, kadar to narekujejo potrebe delovnega procesa, o čemer odloči direktor sektorja oziroma direktor poslovne enote s pisnim obvestilom, je tožena stranka tudi v spornem obdobju pravilno upoštevala že v letu 2006 sprejeto odločbo o internem delovnem času (B 1), ki jo je sprejel direktor poslovne enote in v skladu z njo določen fiksni delovni čas s službeno razporeditvijo, ki jo določa upravnik pošte.

Ker je podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno bistveno kršitev in po potrebi dopolni dokazni postopek oziroma ponovno oceni že izvedene dokaze (zlasti v zvezi z zatrjevano diskriminacijo oziroma šikaniranjem tožnika, kar tožnik kot bistveno izpostavlja v obeh pritožbah) in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.