Jedro

Zgolj zatrjevana starostna meja ne daje podlage za verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic, ki bi tožniku nastale zaradi umika predloga za tožnikovo izvolitev v sodniško funkcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. U 4/2002-6 z dne 17.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagal, da se prepove ponovni razpis sodniškega mesta, na katerega se je prijavil po razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 4/2001 z dne 19.1.2001, tožena stranka pa je že podani predlog za njegovo izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije umaknila, kar izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu.

V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da iz navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožnik predlaga njeno izdajo po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sporno pravno razmerje naj bi, po tožbenih navedbah, nastalo z umikom predloga za tožnikovo izvolitev v sodniško funkcijo in je po njegovem mnenju ta umik nezakonit. Po presoji sodišča ni izkazanih zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS. S sklicevanjem na nastalo in tudi bodoče prikrajšanje o možnostih izvolitve v sodniško funkcijo, glede na starostno mejo, ki jo določa Zakon o sodniški službi, kot razlog za upokojitev sodnika, tožnik ni izkazal prikrajšanja, še manj pa hujših skodljivih posledic, ki bi jih bilo potrebno odvrniti s predlagano začasno odredbo. Zakon o sodniški službi ne določa roka, v katerem bi moral biti opravljen postopek izbire po razpisu prostega sodniškega mesta, izbrani kandidat, ki je predlagan v izvolitev, pa vsekakor nima pravno zavarovanega pričakovanja, da bo tudi izvoljen. Ker torej niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 69. člena, ki so zakonita podlaga za izdajo začasne odredbe, je sodišče njegovo zahtevo zavnilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. odstavku navedenega člena. V zahtevi za izdajo začasne odredbe izrecno ni izdvajal nobenega posebnega razloga. Zato ni pravilno, da je sodišče v izpodbijanem sklepu odločalo le o razlogu po 2. odstavku 69. člena ZUS. Z nekaterimi navedbami je res podprl ta razlog. Vendar to ne pomeni, da ni zahteval začasne odredbe tudi po 1. odstavku 69. člena ZUS, to je odložitev novega razpisa, ki pomeni izvršitev umika predloga za njegovo izvolitev. Pri vložitvi zahteve se je zavedal, da odločitev Sodnega sveta o ponovnem razpisu sodniškega mesta, ki je po njegovem mnenju bila sprejeta z nepravilno uporabo 19. člena ZSS, le smiselno pomeni upravni akt, pri katerem pa obstojijo pravne ovire za uporabo določbe 2. odstavka 30. člena ZUS, ker Ministrstvo za pravosodje, kot organ, ki bi bil pristojen za izvršitev, opravlja razpise na predlog predsednika sodišča. To pa ne pomeni, da v takem primeru ne bi prišla v poštev subsidiarna zahteva za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Izdaja take začasne odredbe je nujna, saj bi z izvedbo vseh potrebnih razpisov zagotavljanje sodnega varstva postalo nepomembno. Na nov razpis dveh sodniških mest na ... oddelku Vrhovnega sodišča v času vložitve tožbe se ni odzval, ker predvideva, da bi si s tem, glede na prakso izbiranja kandidatov v sodnem svetu, lahko samo poslabšal svoj položaj.

Glede zavrnitve izdaje začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, pa meni, da temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

Dvomljivo je stališče, da kandidat, ki je predlagan v izvolitev, nima pravno zavarovanega pričakovanja, da bo izvoljen. Ne zahteva zaščite pred neizvolitvijo in zagotovila da bo izvoljen, saj o tem odločajo v državnem zboru poslanci z večino glasov. Zahteva spoštovanje enake pasivne volilne pravice, ki je pridobljena z izpolnitvijo zakonsko določenih pogojev. Ni sprejemljivo stališče sodišča, da je treba škodljive posledice takega pravnega razmerja, ko se nekomu, zunaj zakona, odreče v ustavi in zakonu določena pravica, prepričljivo pojasniti in konkretizirati, poleg tega pa priložiti dokaze. Ta dejstva so razvidna in potrjena z dokazi same tožbe. Poleg tega obstojijo tudi notorna dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Eno takih je, da izvolitve na sodniška mesta vrhovnih sodnikov na ... oddelku Vrhovnega sodišča praviloma niso pogosta in lahko preteče tudi desetletja, da bodo po napolnitvi vseh delovnih mest razpisana. S tem v zvezi pa pomen starosti, na katero se je posebej skliceval v zahtevi, pridobi še širšo razsežnost: s potekom časa se vse bolj krči realna možnost za uveljavitev pasivne volilne pravice, kolikor ni ta že sploh dokončno izgubljena. Z izpodbijanim aktom je prišlo do oškodovanja širšega interesa sodne oblasti v korist nadaljnje neokrnjenosti ožjega kariernega interesa v slovenskem sodstvu.

Preprečuje se uresničevanje zamisli iz določbe 2. odstavka 12. člena Zakona o sodniški službi, ki zasleduje načelo, da bi bilo koristno odločanje najvišjega sodišča v državi obogatiti z dialogom med teorijo in prakso ter ga dvigniti na kvalitetnejšo raven. Zato predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zahteva za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu mora vsebovati takšno trditveno podlago, ki sodišču omogoča presojo o izpolnjevanju pogojev za njeno izdajo, ki jih določata 1. oziroma 2. odstavek 69.člena ZUS. Za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku navedenega člena (odložitev izvršitve izpodbijanega akta) morajo biti izpolnjeni drugi pogoji kot za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku tega člena (ureditvena začasna odredba). Ker tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel na kateri zakonski podlagi zahteva izdajo začasne odredbe, je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje iz vsebine zahteve in glede na akt, ki se izpodbija v tožbi, pravilno sklepalo, da je mogoče zahtevo obravnavati le po 2. odstavku 69.člena ZUS, saj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku tega člena ni bilo zakonite podlage. To presojo je sodišče prve stopnje naredilo, saj izpodbijani akt že po svoji naravi ne nalaga določenega ravnanja ali opustitve in zadržanje izvršitve do odločitve o tožbi v tem primeru ni možno, saj ta akt le učinkuje in se ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo presojo možnosti izdaje začasne odredbe po 1. odstavku 69.člena ZUS in kršilo postopek, ni utemeljen.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal potrebe za njeno izdajo. Hujše škodljive posledice, ki naj bi jih preprečila ureditvena začasna odredba po 2. odstavku 69.člena ZUS, morajo biti v zahtevi za njeno izdajo verjetno izkazane in podprte z dokazi. Na tej podlagi sodišče lahko odloči o potrebi za izdajo začasne odredbe z ureditvijo stanja glede na sporno razmerje. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ne presoja utemeljenosti tožbenih trditev, saj je to predmet meritonega odločanja. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati notorna dejstva, na katera se tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe izrecno ni skliceval. Navedba razlogov, s katerimi v pritožbi dopolnjuje podlago za utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe, pa ne more vplivati na drugačno odločitev, saj mora tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno utemeljilo, da zgolj zatrjevana starostna meja ne daje podlage za verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic, ki bi tožniku nastale zaradi izpodbijanega akta. Zato je neutemeljen uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravilna pa je tudi materialno pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijani sklep.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (73. člen, v zvezi s 68. členom ZUS).