Jedro

Ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, je kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesne predpostavke ustrezno zagotovljena preko določb ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks. Zahteva, da stranka vloži popolno zahtevo za oprostitev plačila, ki sodišču omogoča presojo njenega premoženjskega položaja, ni v ničemer pretirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Pritožnik je vložil zahtevo za sodno varstvo zoper akt Ministrstva za finance. Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z 10. 1. 2020 izreklo za nepristojno za odločanje in pojasnilo, da bo po pravnomočnosti zadevo odstopilo Upravnemu sodišču RS. Predlagatelj je zoper tak sklep vložil pritožbo, za katero mora biti po tarifni številki 30010 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačana sodna taksa 33 EUR. Pritožnik je z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 3. 3. 2020, smiselno predlagal oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, njegov predlog pa je bil nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje s sklepom s 25. 3. 2020 pozvalo k dopolnitvi predloga in mu skrbno pojasnilo, kako mora predlog dopolniti. Pritožnik se je na to odzval s stališčem, da je pritožba temeljna in brezplačna pravica, predloga pa ni dopolnil s podatki, ki bi sodišču omogočili njegovo obravnavo.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za oprostitev plačila sodne takse.

3. Zoper tak sklep se pritožuje predlagatelj. Navaja, da se temeljne pravice izvajajo direktno iz Ustave, sodno varstvo zoper akt državnega organa je temeljna pravica, ki je brezplačna, saj se sodišča financirajo iz proračuna 10000000000 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ustava res vsakomur daje pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in tudi pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Ne gre pa za brezpogojni pravici, temveč sme država pri urejanju obeh določiti omejitve in način njunega izvrševanja, skladno s potrebami in sposobnostmi skupnosti in posameznikov.1 Temeljne človekove pravice iz 23. člena Ustave RS glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (2. odstavek 15. člena Ustave RS). To zahteva ne le narava te pravice, temveč tudi pravice drugih in javni interes, kar lahko predstavlja podlago za zakonsko omejitev pravice (3. odstavek 15. člena Ustave RS). Zakonska določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo vloženega pravnega sredstva sicer res utesnjujoče vpliva na položaj stranke, vendar pa gre pri tej določbi le za podrobnejšo ureditev načina izvrševanja te pravice in ne za njeno omejitev. Namen sodnih taks kot ene izmed obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih nalog, je v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Obveznost plačila sodnih taks je predpisana predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline. Določbe služijo zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in so v interesu strank ter v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti.2 Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno.3 Tudi ESČP plačila sodne takse ne pojmuje kot tako omejitev izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki bi bila sama po sebi nedopustna. Je pa ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo.4 Ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, je kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesne predpostavke ustrezno zagotovljena preko določb ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks. Zahteva, da stranka vloži popolno zahtevo za oprostitev plačila, ki sodišču omogoča presojo njenega premoženjskega položaja, ni v ničemer pretirana.

6. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. P. Jambrek in F. Testen v: Komentar ustave Republike Slovenije, uredil L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 263. 2 Odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-276/2009 in Up 1332/2009. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ip 97/2010. 4 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-46/15, U-I-112/98, U-I-213/03, sodba ESČP v zadevi Kreuz proti Poljski.