Jedro

Tožnica ni takoj, ko je to bilo mogoče, uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker jo je sodišče zaslišalo izven trditvene podlage, zato se kršitev, na katero se sklicuje prvič šele v pritožbi, pri tem pa niti ne trdi, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, ne upošteva (286. b člen ZPP). Utemeljen pa je očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na izpovedbe tožnice izven trditvene podlage, saj se tožnica pred tem glede domnevnih nejasnosti oziroma nasprotij ni mogla izjasniti in je šele na zaslišanju izvedela, da bo zaslišana glede okoliščin, ki se nanašajo na njeno zmožnost stopiti na nogo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 4.778,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2017 dalje ter ji poravnati pravdne stroške v 15 dneh od vročitve sodbe dalje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 41,44 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa v plačilo naloži tudi nadaljnje pravdne stroške. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, strinjalo s toženko, da je tožnica navedbe glede vzroka nastanka škodnega dogodka spreminjala, in sicer od prvotnih trditev, da naj bi bila stopnica že prej odkrušena, poškodovana, do navedb, da naj bi se ploščica na stopnicah odluščila, ko je nanjo stopila. Navedlo je, da tožničin zapis v Prijavi nezgode, ko je na zaslišanju sama pojasnila, da je kot vzrok nezgode navedla odlom poškodovane ploščice na stopnišču, ni mogoče enačiti z navedbami v tožbi, kjer je kot vzrok za padec navedena okoliščina, da je pohodna površina stopnice bila močno poškodovana, da je del stopnice manjkal in odstopal od pohodne površine ostalih stopnic. Glede na različna navajanja in nadaljnjo izpovedbo tožnice o tem, kakšna je bila pohodna površina stopnice, na katero naj bi stopila, oziroma, kaj je bil sploh vzrok za njen zatrjevan padec, sodišče prve stopnje dvomi (in s tem se pridružuje stališču toženke), da bi tožnica na zatrjevanem kraju in na zatrjevan način dejansko utrpela poškodbo. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, ker je v vlogah trdila in s tem dokazovala kraj škodnega dogodka, da je stopnice posnela devet dni po padcu, pri čemer jo je spremljal prijatelj H. S., in tako prvič tudi izpovedovala, na drugem zaslišanju pa je izpovedovala, da je te fotografije posnel njen fant z njenim telefonom, sama pa ga je čakala v avtu. Sodišče je, glede na predhodno trditev, da na poškodovano nogo ni mogla stopiti in je bila močno ovirana pri gibanju, tudi podvomilo, da bi v takšnem položaju spremljala fanta, ki bi naj poslikal kraj škodnega dogodka. Ker mu je bil kraj znan, ni bilo nobene potrebe, da bi ga pri tem tožnica zaradi navedenih okoliščin spremljala. Sodišče prve stopnje je ob navedenem in ob dejstvu, da je H. S. potrdil tožbene trditve, da naj bi bil zgolj navzoč, ni pa pojasnil resničnega avtorstva fotografij, zaključilo, da je bil smisel predlaganega in izvedenega dokaza z njegovim zaslišanjem zgolj potrditev tožbenih oziroma tožničinih zatrjevanj; ker pa se te niso potrdile, sodišče tudi priči, ki ima očitno kot fant tožnice interes nad izidom postopka, ni sledilo. Navedlo je, da tudi sicer priča H. S., čeprav očividec dogodka, ni določno izpovedal, kakšna naj bi bila pohodna površina stopnic, zaradi katerih naj bi prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da se tožničine navedbe o avtorstvu predmetnih fotografij niso potrdile,kar sicer ni ključna okoliščina za odločitev, vendar pa ob dejstvu, da je kraj škodnega dogodka sporen, o njem pa bi bilo, glede na odsotnost drugih dokazov mogoče graditi izključno na izpovedbi tožnice in njenega prijatelj, teh zatrjevanj pa ni bilo mogoče preveriti, zato jima sodišče ni sledilo. Nenavadna se je sodišču prve stopnje zdela tudi okoliščina (in s tem je pritrdilo toženki), da v primeru, ko je tožničin prijatelj posnel fotografije poškodovanih stopnic, tožnica nenavadno dolgo, vse do vložitve tožbe, očitno ni storila nobene aktivnosti v smeri dokazovanja kraja škodnega dogodka, ob splošno znanem dejstvu, da je možnost poškodovanja, glede lokacije, praktično neomejena in breme dokazovanja kraja škodnega dogodka na tistem, ki ga zatrjuje. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča to velja tudi glede tožnice, upoštevaje njeno izpovedbo, da se je za posnetek fotografij odločila, ker je na večih lokacijah v V... opazila, da so razpoke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati zatrjevanega kraja škodnega dogodka, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Glede na zgoraj povzete ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva iz razlogov, ki jih utemeljeno v pritožbi izpostavlja tožnica.

7. Tožnica, pravilno povzemajoč trditve v tožbi1, svojo izpovedbo2 in vsebino Prijave nezgode3, utemeljeno v pritožbi zatrjuje, da ne držijo navedbe sodišča, da je navedbe glede nastanka poškodbe spreminjala. Glede na podatke v spisu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je skozi celoten postopek skladno zatrjevala, da so bile stopnice že predhodno poškodovane. Opisu dejanskega stanja je dodala zgolj, da se je ploščica še dodatno odkrušila, kar pa ne pomeni, da je svoje navedbe spreminjala, temveč jih je zgolj še podrobneje pojasnila, smiselno pa je navedla tudi v Prijavi nezgode. Že v tožbi je zapisala, da so ploščice deloma odpadle. Tožnica upravičeno sodišču očita, da je odločitev, da zapisa iz Prijave nezgode ni mogoče enačiti z navedbami iz tožbe, zmotna, ker je tako v tožbi kot v Prijavi nezgode navedla, da je ploščica že bila poškodovana. Zgolj zato, ker je tožnica natančneje pojasnila, da se je ploščica, ko je stopila nanjo, še odluščila, kar tudi sicer glede na stanje pohodne površine, kot izhaja iz fotografij, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti nenavadno, ni mogoče govoriti o tem, da je tožničina izpoved bila neverodostojna. Upravičeno tudi tožnica navaja, da sodišče pri presoji njene verodostojnosti ne upošteva tega, da je glede prav vseh drugih okoliščin, torej glede kraja, ure, lokacije dogodka, dogodkov neposredno pred in po padcu, samih značilnosti kraja škodnega dogodka, izpovedovala skladno, enako pa je izpovedal tudi H. S., ki je bil s tožnico v času škodnega dogodka. Sodišče tudi, kot nadalje navaja pritožba, ne upošteva izvida ZD ... z dne 2. 11. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnica neposredno po škodnem dogodku zdravniku povedala, da je padla po stopnicah tega dne okoli 20.30 ure, torej enako, kot navaja v tožbi in kot je izpovedala. Prav tako je na mestu očitek, da sodišče tudi ne upošteva, da je Prijavo nezgode, kjer je konkretizirala kraj nastanka škodnega dogodka, zapisala že v mesecu juniju 2015. Po obrazloženem so utemeljene pritožbene navedbe, da v tožničinih navedbah ni bistvenih razhajanj, sodišče prve stopnje pa pri presoji tožničine verodostojnosti tudi ni upoštevalo njenih ostalih navedb in dokazov, ki njene trditve potrjujejo.

8. Tožnica nadalje, glede na to, da se je zaplet glede poteka škodnega dogodka dejansko začel, potem ko je izvedenec M. V. izdelal izvedensko mnenje, pravilno navaja, da gre v izvedenskem mnenju za zapis izvedenca glede poteka škodnega dogodka, kot ga je razumel sam4. Kot navaja tudi tožnica, pa je upoštevna izpoved tožnice lahko le tista, dana na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče nenazadnje tudi izpostavlja, da sodišče izvedencu niti ni postavilo vprašanja, kako je prišlo do škodnega dogodka. Tožničina verodostojnost zato ne more biti omajana z zapisom izvedenca o poteku škodnega dogodka.

9. Glede s strani sodišča problematiziranih posnetih fotografij tožnica v pritožbi navaja, da tožena stranka vprašanj, ki jih sodišče izpostavlja v 12. točki obrazložitve sodbe, ni izpostavljala kot spornih in tudi ni podala nobenih navedb glede tega, da naj tožnica ne bi mogla stopiti na nogo in da naj ne bi mogla posneti fotografij. Navaja, da nobena stranka v tem smislu tudi ni podala predloga po zaslišanju tožnice, zato odločitev sodišča, da tožnico zasliši izven trditvene podlage pravdnih strank, nato pa še, da na to opre svojo odločitev, predstavlja kršitev določb prvega odstavka 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tako se tožnica glede domnevnih nejasnosti oziroma nasprotij tudi ni mogla izjasniti, ker je o tem, da bo zaslišana glede posnetih fotografij in okoliščin, ki se nanašajo na njeno zmožnost stopiti na nogo, izvedela šele, ko se je že nahajala pred govorniškim pultom.

10. Kot izhaja iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je v bistvenem povzeta v 5. točki te obrazložitve, sodišče prve stopnje ni verjelo niti tožnici glede okoliščin v zvezi s fotografiranjem stopnic, niti priči H. S. in, kot že rečeno, zaključilo, da je bil smisel predlaganega in izvedenega dokaza z njegovim zaslišanjem zgolj potrditev tožbenih zatrjevanj. Ker pa se te niso potrdile, sodišče prve stopnje tudi siceršnji izpovedi priče H. S. ni sledilo. Tožnica ni takoj, ko je to bilo mogoče, uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker jo je sodišče zaslišalo izven trditvene podlage, zato se kršitev, na katero se sklicuje prvič šele v pritožbi, pri tem pa niti ne trdi, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, ne upošteva (286. b člen ZPP). Utemeljen pa je očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na izpovedbe tožnice izven trditvene podlage, saj se tožnica pred tem glede domnevnih nejasnosti oziroma nasprotij ni mogla izjasniti in je šele na zaslišanju izvedela, da bo zaslišana glede okoliščin, ki se nanašajo na njeno zmožnost stopiti na nogo. Podana je kršitev določb prvega odstavka 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe tega zakona ali jo uporabi nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V skladu s to določbo mora po 212. členu ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V citiranih določbah ZPP je zajeto razpravno načelo, ki je temeljno načelo pravdnega postopka. Na nezatrjevana dejstva sodišče odločitve ne sme opreti, kar pomeni, da po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnico, da tudi sicer v tem delu njena izpoved ni nedosledna. Upravičeno izpostavlja, da je že ob predlaganju zaslišanja priče H. S. navedla, da jo je spremljal, ko so bile fotografije posnete. Slednji je izpovedal, da sta čez nekaj dni šla fotografirat, da je tožnica dala idejo, da se to poslika in da je tudi natisnila fotografije. Tožnica zato življenjsko sprejemljivo meni, da ni prav nič nenavadno, da je šla s svojim fantom in da je počakala v avtomobilu, ne glede na njeno siceršnjo omejenost, sploh upoštevaje dejstvo, da so bile fotografije posnete z njenim telefonom. Pravilno tudi navaja, da je res sicer, da H. S. ni pojasnil avtorstva fotografij, vendar ga glede slednjega tudi nihče ni vprašal, glede na to, da to ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče se zato strinja s tožnico, da ob nespornem dejstvu, da so bile fotografije posnete na datum, ki je naveden na fotografijah, in da jih je priložila tožnica, ne more biti dvoma, da je avtorstvo fotografij na njeni strani, pri čemer ni pomembno, ali jih je posnela sama ali njen takratni fant v njenem imenu, njenem spremstvu in z njenim telefonom.

12. Tožnica pa nenazadnje upravičeno v pritožbi navaja, da ni bila dolžna kogarkoli obveščati o škodnem dogodku. Utemeljeno sodišču očita, da niti ne pojasni, kakšne „aktivnosti v smeri dokazovanja kraja škodnega dogodka“ bi sploh lahko storila in koga bi morala obvestiti, in pravilno sklepa, da zato zgolj na opustitvi še dodatnih nekonkretiziranih aktivnosti, ni mogoče utemeljevati tožničine domnevne neverodostojnosti. Tožnica je z zadostno skrbnostjo takoj po škodnem dogodku posnela fotografije kraja škodnega dogodka in kraj škodnega dogodka dokazovala ne le s fotografijami, pač pa tudi s svojim zaslišanjem in zaslišanjem priče H. S. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še izpostavlja, da je tožena stranka v vlogi z dne 15. 5. 2018 izrecno navedla, da je res, da noben poškodovanec v zvezi s škodnim dogodkom (izjema so prometne nesreče) in morebitno nastalo škodo nima obveznosti kogarkoli obveščati o tem, in da je dolžan le v primeru, ko od povzročitelja oziroma njegove zavarovalnice uveljavlja plačilo odškodnine, izkazati nastanek oziroma okoliščine škodnega dogodka.

13. Po obrazloženem je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala kraja škodnega dogodka.

14. Pritožbeno sodišče je s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), posledično pa zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj bi s tem pravdni stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe, prav tako pa tudi samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju, glede na to, da sodišče prve stopnje sploh še ni ugotovilo vseh pravnorelevantnih dejstev (355. člen ZPP). Od vložitve tožbe pa tudi ni tako nerazumno dolga doba, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj ugotovljene kršitve in pomanjkljivosti, v okviru trditvene podlage ugotoviti, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke ter ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V tožbi je navedla, da je hodila navzdol po stopnicah, ko je stopila na poškodovano zadnjo stopnico, nato pa je zaradi neustrezne pohodne površine stopnice izgubila ravnotežje in padla ter si ob tem zvila levi gleženj. Pohodna površina je bila močno poškodovana, del stopnice je manjkal in odstopal od pohodne površine ostalih stopnic, ploščice, s katerimi je bila stopnica obložena, pa so bile počene oziroma so deloma tudi odpadle. 2 Tožnica je 17. 5. 2018 izpovedala, da je na zadnji stopnici, ker je bila odkrušena, izgubila ravnotežje in je padla. Povedala je, da je bila stopnica počena ter da je videla, da je bila uničena oziroma počena, in da je bilo stanje stopnic takšno, kot je bilo na sliki. Dne 18. 12. 2018 je tožnica izpovedala, da ploščica ni počila pod njo in da so bile ploščice poškodovane že prej; da pa se je ploščica odluščila, ko je tožnica nanjo stopila, torej da je morala biti že prej počena in da njena teža ni mogla vplivati na to, da bi ploščica pod njo počila. Tožnica je predvidevala, da se je odluščil zgornji del ploščice. 3 V prijavi nezgode je tožnica zapisala, da je do poškodbe prišlo zaradi odloma poškodovane ploščice na stopnišču. 4 Izvedenec je povzel, da je tožnica pri pregledu povedala, da je bila poškodovana kot peška, ko je hodila po stopnicah podhoda in je na zadnji stopnici pod njo počila in se vdala keramična ploščica, tako da je padla in si pri tem zvila levi gleženj.