Jedro

Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, le če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. 6508583 z dne 9. 2. 2009, da je tožena stranka tožnici dolžna izdati novo odločbo o odmeri pokojnine, pri kateri bo upoštevala pri izračunu pokojninske osnove plače za delo preko polnega delovnega časa od leta 1973 do leta 1984, z veljavnostjo od 1. 2. 2008 dalje ter da ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko med pokojnino, odmerjeno z omenjeno odločbo in pokojnino, odmerjeno ob upoštevanju plačila za delo preko polnega delovnega časa od 1. 2. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od omenjenega datuma do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožeča stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je tožnica delo laboratorijskega tehnika opravljala kot redno obliko dela in zato ni podlage, da se ji v pokojninsko osnovo všteje dohodek za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1973 do leta 1984. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi ni opredelilo do navedb tožnice. Laboratorijska služba je opravljala storitve za vse oddelke v Splošni bolnišnici ..., delo je bilo turnusno, redno se je opravljalo tudi dežurstvo. Sklicuje se na potrdilo o osebnih dohodkih, ki ga je 17. 4. 2008 izdal delodajalec in iz katerega se vidi število opravljenih nadur v omenjenem obdobju. Neplačilo prispevkov v omenjenem obdobju ni bistveno, saj je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo stališče, da plačilo prispevkov ni odločilno pri ugotavljanju, katera plača je bila delavcu izplačana za delo preko polnega delovnega časa, ki se je po posebnih predpisih štelo za poseben delovni pogoj. Pogoje dela zdravstvenih delavcev je poleg splošnih delovno pravnih predpisov urejal Zakon o zdravstvenem varstvu iz leta 1980, pred tem pa že istoimenski zakon iz leta 1974. Ta zakon je dežurstvo ter delo, ki ga je bilo potrebno opraviti v podaljšanem delovnem času, opredelil kot poseben delovni pogoj. Sklicuje se na sklep skupščine Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 26. 12. 1958 (pravilno 1985), s katerim je organ tožene stranke opredelil primere, v katerih se je osebni dohodek za delo, ko je bil delavec dolžan po zakonu delati dlje, kot polni delovni čas, upošteval za izračun pokojninske osnove. Ustavno sodišče RS je v sklepu opr. št. U-I-123/08 (pravilno 80) zapisalo, da je potrebno dohodek na podlagi dežurstva po Zakonu o zdravstvenem varstvu upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Enako je v odločbi št. U-I-16/86 navedlo, da je dežurstvo opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Tudi ure dežurstva so se tožnici evidentirale kot nadure, ker pa so se dokumenti, s katerimi bi tožnica svoje trditve lahko dokazala, izgubili, je sodišče sodbo oprlo na izpovedi treh prič, ni pa upoštevalo izpovedi tožnice. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Glede upoštevanja plačila za delo preko polnega delovnega časa po prejšnjih predpisih se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na določbo 407. čl. sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), za čas pred njegovo uveljavitvijo pa na določbo 312. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je veljal do 31. 12. 1999. Po obeh določbah se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Pravna ureditev delovne obveznosti v delovnem času, ki je presegal polni delovni čas, se je v obdobju, za katerega tožnica zahteva vštevanje plačila za nadurno delo v pokojninsko osnovo, spreminjala, ves čas pa je veljalo, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede le izjemoma, ob nepredvidenih dogodkih in če je delo nujno potrebno opraviti, da se prepreči nevarnost za življenje ali zdravje zaposlenih oz. občanov ali nastanek materialne škode. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 12/70) je v 2. odst. 45. čl. določal, da je delavec dolžna delati več kot poln delovni čas tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenja in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. V teh primerih sme delo nad poln delovni čas trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Kot primer je že ta zakon določil delo v ambulantah in bolnišnicah in podobno. Delo, daljše od polnega delovnega časa, je delovna skupnost lahko vpeljala v skladu s statutom, ki se je moral ujemati z republiškim predpisom, ki je natančneje določal primere, v katerih je mogoče vpeljati in odrediti tako delo ter pogoje, pod katerimi je to mogoče storiti. Po 46. čl. TZDR je bil čas, ki ga je delavec prebil na delu dalj kot poln delovni čas v omenjenih primerih opredeljen kot poseben delovni pogoj, ki ga delovna skupnost upošteva pri merilih, po katerih odmerja pravice, odvisne od dolžine delovnega časa. Vsebinsko enaka je bila določba 27. čl. Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je začel veljati 18. 5. 1974. Določala je, da sme delo delavca izjemoma trajati prek polnega delovnega časa v skladu s samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih, med ostalim v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov oz. da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti in urejenosti prometa ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine, kadar to zahteva splošni interes, vendar smo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. V 2. odst. omenjenega člena je bilo določeno, da sme delo preko polnega delovnega časa trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Po 29. čl. Zakona čas, ki ga je delavec prebil na delu preko polnega delovnega časa pomeni poseben delovni pogoj, ki ga delavci v temeljni organizaciji upoštevajo pri merilih, po katerih odmerjajo pravice, odvisne od dolžine delovnega časa. Novosti pri urejanju dela preko polnega delovnega časa in določanju primerov, ko se takšno delo šteje kot poseben delovni pogoj, so bile uvedene z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77), ki je začel veljati 7. 1. 1978. Tudi ta predpis je v 2. odst. 79. čl. določal, da se delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, da se prepreči nastanek materialne škode ali povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje občanov oz. da se zagotovi nepretrgan potek delovnega procesa, šteje kot poseben delovni pogoj. Dodatna omejitev v 81. čl. ZDR/77 je bila, da je takšno delo lahko trajalo največ 12 ur na teden. Za poseben delovni pogoj se je po 82. čl. štelo delo v podaljšanem delovnem času v primerih, kjer splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določeno naloge oz. dela, tega pa ni bilo mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev ter če je tako predvideno v posebnem zakonu. Določbo o možnosti uvedbe dela preko polnega delovnega časa, če tako terja splošni družbeni interes in narava dejavnosti, ko je nujno, da se brez prekinitve opravijo določena dela oz. naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni je s spremembo 79. čl. ohranil tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je pričel veljati 31. 7. 1982. Najvišje dopustno število ur dela preko polnega delovnega časa je bilo omejeno s 30 urami na mesec oz. po prehodni določbi 59. čl. Zakona do 31. 7. 1984 do 48 ur na mesec.

Tožeča stranka je že v predsodnem postopku odmere starostne pokojnine pri toženi stranki predložila potrdilo osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa iz katerega se vidi, da je tožnica v obdobju od leta 1973 do vključno leta 1984, z izjemo leta 1981, opravila večje število ur dela preko polnega delovnega časa, za katero delodajalec navaja, da je bilo v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj in tudi citira ustrezne člene ter datum uveljavitve akta.

Sodišče prve stopnje je po predlogu tožnice utemeljenost trditve, da je njeno delo preko polnega delovnega časa potrebno upoštevati kot poseben delovni pogoj in plačilo obračunati kot sestavni del pokojninske osnove, ugotavljalo z zaslišanjem tožnice, prič V.M. in J.K. ter z upoštevanjem izpovedi dr. V.K. v socialnem sporu opr. št. Ps 2819/2008. Izpovedi prič niso zanesljive, o dežurstvih in delu preko polnega delovnega časa so izpovedale po spominu, v splošnem je mogoče sklepati, da je bilo dežurstvo sicer redna oblika dela, v naprej predvideno, bila pa so tudi odstopanja od načrtovanega dežurstva, zlasti v primerih, ko je prišlo do nepredvidenih izostankov delavcev. Priče pa so tudi izpovedale, da se je delo, upoštevajoč naravo dejavnosti v bolnišnici, opravljajo tudi po rednem delovnem času oz. po dežurstvu. S tem v zvezi sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo, kaj pomeni omenjeno potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, na podlagi katerih podatkov je bilo izpolnjeno in v kolikšni meri so bile podlaga za opravljanje takšnega dela ter za plačilo določbe samoupravnih splošnih aktov, v katerih je bilo takšno delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

Glede na določbe zakonov, ki so v spornem obdobju urejali delo preko polnega delovnega časa in ki so se sklicevali na primere in pogoje za uvedbo takšnega dela v posebnih zakonih, tožeča stranka pravilno opozarja na določbo 116. - 118. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu (Ur. l. SRS, št. 1/1980), ki je pričel veljati 22. 1. 1980. V 116. čl. je zakon določil primere, ko se lahko opravi delo v podaljšanem delovnem času. Po 2. odst. omenjenega člena je dežurstvo poseben pogoj dela delavca v zdravstveni organizaciji, ki mora na ta način zagotoviti neprekinjeno delo, če tega ni mogoče organizirati v izmenah ali drugače. Stalna pripravljenost je poseben pogoj dela delavca zdravstvene organizacije, med katero mora biti vsak čas dosegljiv zaradi morebitne potrebe po zdravstvenih storitvah v nujnih primerih. Obveznost dežurstva in stalne pripravljenosti se po 4. odst. 116. čl. pri določitvi osebnega dohodka delavca in drugih pravic iz delovnega razmerja upošteva kot poseben delovni pogoj glede na pogostost izvrševanja te obveznosti ob delavnikih, ob dnevih tedenskega počitka in ob praznikih. S samoupravnim splošnim aktom po 117. čl. zakona delavci zdravstvene organizacije v skladu s pogoji zakona in v skladu z obveznostmi, prevzetimi v svobodni menjavi dela, določijo dela, ki jih je treba opraviti v podaljšanem delovnem času, v dežurstvu in v stalni pripravljenosti ter pogoje za opravljanje teh del in nalog. 2. odst. 118. čl. izrecno določa, da se v primerih, ko pri posameznem delavcu na osnovi teh normativov ugotovljen porabljeni delovni čas skupno z delom v rednem delovnem času preseže 42 urno tedensko obveznost, razlika šteje kot delo v podaljšanem delovnem času in kot poseben delovni pogoj.

Vsaj od uveljavitve omenjenega zakona ni izključeno, da je delo tožnice v dežurni službi oz. med stalno pripravljenostjo v obsegu, ki je presegel 42 urno tedensko obveznost, potrebno šteti kot poseben delovni pogoj. Sodišče prve stopnje bo moralo natančneje ugotoviti dejstva v zvezi z omenjenim potrdilom o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa. Tudi ob upoštevanju načela materialne resnice po 61. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) bo pridobilo samoupravne splošne akte, s katerimi tožničin delodajalec utemeljuje, da je bilo delo prek polnega delovnega časa upoštevano kot poseben delovni pogoj oz. v kolikšni meri se razmeroma veliko število ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa lahko upošteva kot poseben delovni pogoj zaradi nujnosti, nepredvidljivosti in preprečitve škodljivih posledic. V ta namen bo po potrebi zaslišalo osebo, ki je pri tožničinem delodajalcu sestavila omenjeno potrdilo in na ta način tudi preverilo verodostojnost potrdila, za katerega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče šteti, da predstavlja javno listino.

V dokaz trditev je tožnica že v postopku pri toženi stranki predložila le Pravilnik o delovnem času, obratovalnem urniku in zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva ter delu opravljenem v podaljšanem delovnem času, objavljen v biltenu delodajalca 22. .11. 1982, iz katerega je mogoče sklepati, da je pričel veljati 9. 12. 1982. Pravilnik vsebuje določbe o dežurstvu, obvezni prisotnosti na domu ter o letni in mesečni delovni obveznosti delavca. V točki VI. Pravilnika je opredeljeno nadurno delo, ki je nujno potrebno delo za nemoteno delo določenega oddelka oz. službe, potem ko je delavec že opravil svojo tedensko oz. mesečno delovno obveznost, če je posamezni dan delal več kot 10 ur nepretrgoma. Delavec ni mogel opraviti več kot 30 nadur na mesec, morebitne več opravljene ure zaradi višje sile in drugih vzrokov pa so se nadomestile s prostim časom. Izjema glede časovne omejitve je bila določena tudi za delavce, za katere je pristojni občinski organ za zaposlovanje izdal dovoljenje, da do 31. 7. 1984 lahko opravijo največ 48 ur na mesec. Tudi v zvezi z uporabo navedenega pravilnika dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in bo, vsaj za čas njegove veljavnosti, potrebno ugotoviti v kolikšni meri se določbe o nadurnem delu lahko uporabijo za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka, da se ji plačilo za delo preko polnega delovnega časa upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Če tožnica splošnih aktov ne bo predložila in jih sodišče prve stopnje ne bo uspelo pridobiti pri tožničinem delodajalcu, ter v kolikor za potrditev ali neupoštevanje tožničinih navedb in zahtevkov ne bo zadoščalo zaslišanje pooblaščene osebe delodajalca, bo sodišče prve stopnje odločilo ob uporabi določb 8. in 215. čl. ZPP na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

Po dopolnitvi dokaznega postopka, predvsem po pridobitvi splošnih aktov ter po zaslišanju delavca tožene stranke, ki je 17. 4. 2008 sestavil potrdilo, bo sodišče prve stopnje ponovno ocenilo v kolikšnem obsegu gre za delo v podaljšanem delovnem času, dežurstvo ali stalno pripravljenost, kot jih je opredeljeval Zakon o zdravstvenem varstvu v 116. - 118. čl. in nato ponovno odločilo.