Jedro

Pri predhodnem preizkusu tožbe je v konkretnem primeru sodišče ocenilo, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, saj v obrazložitvi tožena stranka sploh ni navedla prav nobenega razloga, zaradi katerega navedenih osebnih okoliščin tožnice (ki je še dojenček, v starosti 12 mesecev in je povsem odvisna od svoje matere, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje in delo v Sloveniji) ne bi bilo mogoče šteti kot utemeljen razlog, zaradi katerega je njeno bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, kar onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe z vidika njene pravilnosti in zakonitosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12814/2016-5 z dne 21. 11. 2016 in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena vloga tožnice, državljanke Kazahstana, rojene 9. 12. 2015, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 1. odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), po ugotovitvi, da je njeni mami A.A. sicer izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo po 37. členu ZTuj-2 z veljavnostjo od 18. 3. 2016 do 18. 3. 2017, a dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji nima tožničin oče B.B. Ker tožnica po oceni tožene stranke ni izkazala utemeljenega razloga za izdajo zaprošenega dovoljenja v smislu 1. odstavka 51. člena ZTuj-2, po katerem se tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, a ne dlje od enega leta; za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu. Iz obrazložitve izhaja, da bi se tožnici lahko izdalo prvo dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 47. členom ZTuj-2 iz namena združitve družine ob izpolnjevanju pogojev iz 1. odstavka 47. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve družine, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci; v enoletni rok veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje se šteje tudi čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da ima mati tožnice sicer veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, z veljavnostjo najmanj enega leta, vendar v Republiki Sloveniji zadnje leto ne prebiva, kar po stališču tožene stranke pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožnici v skladu s 47. členom ZTuj-2, ki določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se družinskim članom tujcev lahko izda dovoljenje za prebivanje. Tožena stranka navaja, da je tako zakonodajalec omejil pravico do združitve družine določeni kategoriji tujcev, kamor sodi tudi tožničina mati, ki ne izpolnjuje navedenega osnovnega pogoja iz 47. člena ZTuj-2 za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje njeni hčerki, sedaj tožnici. Glede na to, da njena mati še nima pravice do združitve družine v skladu s 47. členom ZTuj-2, tožnica po stališču tožene stranke skuša zaobiti zakonska določila s tem, da je na podlagi 1. odstavka 51. člena ZTuj-2 zaprosila za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov, in sicer, ker želi prebivati skupaj z mamo, torej iz namena združitve družine, kar kaže na kontradiktornost tožničinih navedb v prošnji in njenem odgovoru na pisno seznanitev z ugotovitvami v postopku z dne 9. 11. 2016, na katero je tožnica odgovorila s svojo vlogo z dne 17. 11. 2016, ki jo tožena stranka povzema v svoji obrazložitvi. V zvezi s stališči Varuha človekovih pravic Republike Slovenije z dne 16. 8. 2016 v nadaljevanju obrazložitve poudarja, da Varuh ni bil seznanjen z dejstvom, da tožničina mati ne izpolnjuje osnovnega pogoja za združitev družine iz 47. člena ZTuj-2. Kar pa zadeva uveljavljanja navedb glede izdaje zaprošenega prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi interesa Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 51. člena ZTuj-2, pa pojasnjuje, da tožena stranka ni pristojna za izdajo takšnega dovoljenja, ampak je pristojno Ministrstvo za notranje zadeve, ki tovrstno dovoljenje izda po uradni dolžnosti, ob predloženem soglasju tujca za uvedbo tovrstnega postopka ter ob izpolnjenih zakonsko predpisanih pogojih. Dodaja še, da tožena stranka ni preverjala izpolnjevanja ostalih predpisanih pogojev, ker to ne bi vplivalo na drugačno odločitev.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v celoti nepravilna in nezakonita zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer 47. in 51. člena ZTuj-2, v povezavi s 53. in 56. členom Ustave ter 8. členom Ustave v zvezi z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 3. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP). Toženi stranki očita, da se v izpodbijani odločbi sploh ni opredelila do vprašanja, ali bi kombinacija predstavljenih okoliščin lahko pomenila obstoj zatrjevanega „drugega utemeljenega razloga“ kot pravnega standarda iz 1. odstavka 51. člena ZTuj-2, ki predstavlja zakonski razlog za izdajo dovoljenja za prebivanje, in na katerega je tožnica oprla svojo prošnjo. Prav tako očita, da se tožena stranka ni vsebinsko opredelila do navedb tožnice in stališč Varuha z dne 16. 8. 2016 v zvezi z obravnavano zadevo. Kot absurdne označuje navedbe tožene stranke, da je tožnica z vložitvijo svoje prošnje na podlagi drugih utemeljenih razlogov iz 51. člena ZTuj-2 skušala zaobiti 47. člen ZTuj-2, ki ureja pravico združitve družine tujca, ki že prebiva v Republiki Sloveniji. Toženi stranki očita, da je pri tem spregledala dejstvo, da 47. člen ZTuj-2 opredeljuje pravico tujca, ki v Republiki Sloveniji že prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje zakonske pogoje. Zato bi torej šlo za pravico njene mame A.A., medtem ko zakonski razlog „drugih utemeljenih razlogov“ iz 51. člena ZTuj-2 opredeljuje pravico tujca, ki v Sloveniji še ne prebiva, a za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izkaže utemeljen razlog, kar je v konkretnem primeru pravica mladoletne tožnice. Zato kot nelogično označujejo obrazložitev tožene stranke, ki zavrnitev pravice tožnice obrazlaga z neizpolnjevanjem pogojev drugih oseb in po drugih pravnih podlagah. Slednje označuje tudi za nelogično, saj je s tem, ko sama tožena stranka ugotavlja, da mati tožnice še nima pravice do združitve družine po 47. členu ZTuj-2, zatrjevani obstoj drugih utemeljenih razlogov za izdajo zaprošenega dovoljenja tožnici glede na njene osebne okoliščine še toliko bolj izkazan oziroma utemeljen, ker ni razlogov, ki bi tožnici onemogočili uveljavljanje pravice prebivanja v Sloveniji že sedaj, ob njenem utemeljenem pričakovanju, da bo njena mama tudi v bodoče izpolnila pogoje za združitev družine, glede na izkazane utemeljene razloge oziroma osebne okoliščine tožnice, ker je še dojenček, ki nujno potrebuje skrb, nego in varstvo svoje matere, s katero je najtesneje osebno povezana in odvisna od njene nege, skrbi in varstva. Ker se tožena stranka do navedenih pravno relevantnih dejstev in pravne podlage v izpodbijani odločbi sploh ni opredelila, ji tožnica očita bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, kar terja odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Tožnica ji očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer 51. člena ZTuj-2 v povezavi s 3. odstavkom 53. člena in 56. členom Ustave ter 8. člena Ustave v povezavi s 3. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP) in 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tožnica vztraja, da je svojo prošnjo utemeljila na veljavni pravni podlagi, ki jo predvideva ZTuj-2 v 4. alineji 1. odstavka 35. člena v povezavi s 1. odstavkom 51. člena ZTuj-2, češ da že na tej podlagi izpolnjuje predpisane pogoje za izdajo zaprošenega dovoljenja glede na svoje osebne okoliščine, in sicer njena majhna starost, obstoječe dojenje s strani matere ter nezmožnost očeta skrbeti zanjo, medtem ko se tožena stranka ni niti opredelila do teh navedb tožnice v povezavi s navedeno pravno podlago, ampak je izdala zavrnilno odločbo, z nelogično utemeljitvijo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja, ker želi prebivati v Sloveniji z namenom združitve družine, ker da njena mati za to ne izpolnjuje pogojev iz 47. člena ZTuj-2. V tej zvezi poudarja, da gre za dve ločeni in različni pravni podlagi za pridobitev prvega dovoljenja za začasno prebivanje, ki ju je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila. Obenem je zaradi pomanjkljive obrazložitve in neopredelitve do ključnih pravno relevantnih dejstev onemogočen preizkus izpodbijane odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Ker so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni zgolj razlogi, zaradi katerih tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 47. člena ZTuj-2, brez obrazložitve, zakaj predstavljeno dejansko stanje ne pomeni drugih utemeljenih razlogov v smislu 1. odstavka 51. člena ZTuj-2, na katerem tožnica utemeljuje svojo prošnjo, ji je bila dodatno kršena tudi pravica stranke do izjave v smislu 9. člena ZUP. Njen primer po mnenju tožnice ustreza obema vidikoma sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Rodrigues da Silva proti Nizozemski, App. No. 50435/99, zato tudi meni, da je posledično treba tudi njen primer obravnavati kot izjemen primer, ki opravičuje podelitev zaprošenega dovoljenja za prebivanje, saj je le-ta za tožnico izjemnega pomena tako, da zanjo skrbi njena mati, ki ji edina lahko ponudi ustrezno skrb in nego ter primerno družinsko življenje, medtem ko ločitev od mame pri tako majhnem otroku lahko povzroči trajne zdravstvene in psihološke poškodbe oziroma travme, tako imenovano separacijsko anksioznost s trajnimi posledicami. Zato meni, da so v tožničinem primeru podani drugi utemeljeni razlogi za pridobitev zaprošenega dovoljenja. Sodišču predlaga urgentno postopanje zaradi zagotovitve nujne koristi mladoletnega otroka, s tožbenim zahtevkom, ki se glasi: „1. Odločba upravne enote Ljubljana št. 214-12814/2016-5 z dne 21. 11. 2016 se odpravi. 2. Prošnji tožeče stranke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji se ugodi ter se tožeči stranki izda dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z dobo veljavnosti enega leta. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“, oziroma podredno: „4. Odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12814/2016-5 z dne 21. 11. 2016 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila“.

3. Hkrati s tožbo tožnica vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo utemeljuje z enakimi razlogi, kakor jih navaja v tožbi, kot je predhodno povzeta. Izdaja predlagane začasne odredbe je za tožnico nujna, da se prepreči nastanek težko popravljive škode ter zagotovi pravice, ki ji gredo na podlagi Ustave in neposredno uporabljivih mednarodnih aktov, saj sta tožnica in njena mati po eni strani izpostavljeni velikemu tveganju, da se bosta znašli v težki ekonomski situaciji zaradi materine izgube vira dohodka v primeru vrnitve v Kazahstan, pri čemer bi mati izgubila pravico do prebivanja in dela v Sloveniji, s čimer bi izgubila edini vir dohodka, ki ga ima za preživljanje družine, saj je vse ekonomske vezi s Kazahstanom že pretrgala, ter nesorazmernim stroškom zaradi potovanj med Kazahstanom in Slovenijo, pri čemer gre za eksistenčna tveganja preživljanja družine, na drugi strani pa težkim posledicam, ki jih priznava tudi ESČP in izvirajo iz ločenosti nekajmesečnega otroka od matere ter vplivom, ki bi ga to imelo na njuno družinsko življenje. Dodatno izpostavlja ustaljeno upravno sodno prakso, kot izhaja iz izpostavljenih sodnih odločb št. I Up 168/2012 z dne 5. 4. 2012, III U 291/2015 z dne 17. 11. 2015, III U 235/2012 z dne 23. 7. 2012 in III 15/2016 z dne 29. 1. 2016, po katerih že obstoj verjetnosti razdružitve družine sam po sebi predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter posledično pomeni težko popravljivo škodo, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Javna korist v konkretnem primeru z ničemer ne bi bila prizadeta, izdaja predlagane začasne odredbe pa bi bila tudi v skladu z načelom sorazmernosti, saj tožnici in njeni družini grozi ekonomska stiska v primeru, da mati sledi tožnici v Kazahstan zaradi nege in oskrbe tožnice, ki je 12-mesečni dojenček in odvisna od svoje matere, ki je v Sloveniji zaposlena in zdravstveno zavarovana ter bi jo iz svojih dohodkov v Sloveniji lahko ustrezno preživljala, če se ji dovoli vsto in začasno prebivanje v Sloveniji. Tožnica sodišču predlaga, da izda začasno odredbo z naslednjo vsebino, kot sledi: „1. Tožeči stranki se dovoli vstop in začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. 2. Začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o prošnji tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga drugih utemeljenih razlogov in interesa Republike Slovenije na podlagi 1. in 3. odstavka 51. člena ZTuj-2 z dne 19. 7. 2016“.

K točki 1:

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedeni dokončni upravni akt, s katerim je prvostopni organ odločil, da ne ugodi prošnji tožnice za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 51. člena ZTuj-2. 6. Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (3. odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 37. člena ZUS-1, sme sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt odpraviti ne da bi sploh poslalo tožbo v odgovor v primeru, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Po določbi 3. odstavka 27. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev pravil postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

7. Pri predhodnem preizkusu tožbe je v konkretnem primeru sodišče ocenilo, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, saj v obrazložitvi tožena stranka sploh ni navedla prav nobenega razloga, zaradi katerega navedenih osebnih okoliščin tožnice (ki je še dojenček, v starosti 12 mesecev in je povsem odvisna od svoje matere, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje in delo v Sloveniji) ne bi bilo mogoče šteti kot utemeljen razlog, zaradi katerega je njeno bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, kar onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe z vidika njene pravilnosti in zakonitosti. Po določbi 2. odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka).V konkretnem primeru pa ima obrazložitev izpodbijanega dokončnega upravnega akta po presoji sodišča take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit ali ne, še zlasti z vidika spoštovanja načela otrokove koristi kot glavnega vodila odločanja državnih organov skladno z določili 3. člena KOP in 8. člena EKČP v zvezi z 8. členom ter 53., 54. in 56. členom Ustave. Če je morebiti tožena stranka izhajala iz stališča, da drugi stavek določila 1. odstavka 51. člena ZTuj-2 pomeni, da mora stranka, ki uveljavlja zahtevek po prvem stavku 1. odstavka 51. člena ZTuj-2, nujno izpolnjevati tudi pogoje za združitev družine, sodišče pripominja, da bi bilo takšno stališče napačno, saj bi odvzelo kakršen koli pomen določilu prvega stavka 1. odstavka 51. člena ZTuj-2. Pojem „ostali pogoji“ iz drugega stavka 1. odstavka 51. člena ZTuj-2 se lahko nanaša na razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za bivanje iz 55. člena ZTuj-2. 8. Sodišče je namreč že ob predhodnem preizkusu tožbe v upravnem sporu ugotovilo, da izpodbijani akt, vsebuje tudi tako pomanjkljivo obrazložitev, kot je predhodno povzeta. Takšna obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, kot je predhodno povzeta, pa po presoji sodišča očitno nima obveznih vsebin, ki so predpisane z določili 2., 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Ta določila namreč opredeljuje obvezne sestavine obrazložitve, ki jih obrazložitev upravnega akta mora v vsakem primeru, med drugim, obsegati, in sicer ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka), razloge, odločilne za presojo dokazov (3. točka), navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka) ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Navedeno pomeni, da mora obrazložitev upravnega akta obsegati vse predpisane obvezne sestavine obrazložitve ob upoštevanju citiranih določil 1. odstavka 214. člena ZUP, tudi v kolikor gre za upravni akt, izdan po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 144. člena ZUP, čeprav izpodbijani upravni akt niti v uvodu niti v obrazložitvi določil ZUP ne navaja določila 144. člena ZUP kot pravne podlage svoje odločitve (v smislu 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP).

9. Izpodbijani upravni akt z obrazložitvijo, kot je predhodno povzet, namreč po presoji sodišča tožnici očitno ne omogoča enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave in učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do (učinkovitega) sodnega varstva po 23. členu Ustave niti do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, s katero je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato je sodišče presodilo, da je potrebno tožbi iz razloga po 1. odstavku 37. člena ZUS-1 ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti. Zakonodajalec je z določilom 1. odstavka 37. člena ZUS-1 uredil izjemen odmik od načela kontradiktornosti oziroma pravice strank do izjave na strani tožene stranke v primeru, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, saj sme sodišče akt s sodbo na podlagi 1. odstavka 37. člena ZUS-1 odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Prav za tak primer gre po povedanem tudi v obravnavani sporni zadevi.

10. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 1. odstavka 37. člena ZUS-1, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan.

11. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter predloženega upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, je sodišče, tudi ob upoštevanju nujnosti zadeve, odločilo brez glavne obravnave (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), čeprav jo je tožnica smiselno predlagala s tem, da je sodišču predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem predlagane priče, kar izven glavne obravnave v procesnem pogledu ni pravno dopustno.

K točki 2:

12. Ker sodišče na podlagi 2. oziroma 3. odstavka 32. člena ZUS-1 začasno lahko zadrži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno lahko uredi stanje zgolj do izdaje pravnomočne odločbe, v konkretnem primeru pa je sodišče o tožbi že odločilo s tem, da s prvo točko izreka te sodbe in sklepa ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje in ker nastopi učinek pravnomočnosti sodbe z njeno vročitvijo strankam, v tem primeru niso (več) izkazani formalni pogoji oziroma procesne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. oziroma 3. odstavek 32. člena ZUS-1).

K točki 3:

13. V tretji točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, so mu bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. Ker je toženec Republika Slovenija, ki jo v tem sporu zastopa Upravna enota Ljubljana, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.