Jedro

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, ki je pravilno in ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in sicer, da delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno ravnanje in zato tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato zgolj dejstvo, da je bilo kasneje odločeno drugače, ali da je bila odločba pristojnega organa razveljavljena, še ne pomeni, da je organ ravnal protipravno. Sodišče prve stopnje je protipravnost enačilo z krivdo, kar pa ni prav. Tožeča stranka mora dokazati in zatrjevati v čem je bilo ravnanje toženke protipravno (v nasprotju s pravno normo).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da obstoji polna povračilna obveza tožene stranke do tožeče stranke za povrnitev škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi prenehanja delovnega razmerja od 1.9.1995 dalje. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena v tovarni oblačil K. Š., 2.9.1995 pa ji je delovno razmerje prenehalo po sklepu z dne 29.12.1995, ker od 2.9. dalje ni prihajala na delo. Tožnica je bila od 8.8.1995 do 31.8.1995 v staležu zaradi težav z hrbtenico, pred zaključkom staleža pa se je zglasila pri zdravnici, ki ji je povedala, da bo morala delati in je 1.9. delo nastopila, popoldne 1.9. pa je bila ponovno pri zdravnici in povedala, da ne zmore delati. Zdravnica ji je povedala, da naj počaka do torka, ker je predlagala odobritev novega bolniškega staleža pri zdravniški komisiji. Sodišče je verjelo tožničini izpovedbi v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, kjer je povedala, da je mislila, da je do odločitve o tem, ali ji bo priznan stalež ali ne, ni treba na delo in da ji obe zdravnici nista povedali, da nima staleža. Zdravniška komisija prve stopnje je tožnico obravnavala že pred iztekom bolniškega staleža 29.8.1995 in podala mnenje, da je tožnica od 1.9.1995 za dobo enega meseca zmožna za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure. 5.9.1995 je zdravniška komisija prve stopnje podala izvid in mnenje glede staleža nad 30 dni, da je tožnica zmožna za delo. Tožnica se je na izvid in mnenje zdravniške komisije pritožila, vendar je zdravniška komisija druge stopnje potrdila pravilnost odločitve zdravniške komisije prve stopnje. 27.2.1996 je pri delovnem in socialnem sodišču zahtevala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vendar je bil s sodbo njen zahtevek zavrnjen, zoper sodbo se je pritožila, zaradi uvedbe stečajnega postopka pa je bil postopek končan brez končne odločitve. Nato je vložila tožbo zoper toženko na delovnem sodišču 15.4.1996 zaradi nepravilne ugotovitve delazmožnosti. S sodbo PS 464/96 z dne 4.2.1998 je bilo razsojeno, da je bila tožnica v času od 1.9.1995 pa do 20.12.1995 začasno nezmožna za delo. Zato je sodišče na podlagi določb Zakona o zavodih in določb ZZVZZ zaključilo,da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke, ampak za krivdno odgovornost in zaključilo, da toženka ravnanja, da je ravnala v skladu s pravili strožje skrbnosti ni niti zatrjevala niti dokazala, ker je samo navedla, da so mnenja različna, kar pa ni dovolj za oprostitev odgovornosti. Sodišče je štelo, da je na toženki dokazno breme in ker toženka tega ni dokazala, je zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno zaključilo in da ni ravnala protipravno. Napačni so tudi zaključki, da ni dokazala, da so njeni izvedenski organi - zdravniška komisije, ki so odločale o tožničini nezmožnosti za delo, ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnici verjelo, da z odločitvijo zdravniške komisije 29.8.1995 ni bila seznanjena, pri tem pa je spregledalo izjavo tožnice, da se je pred zaključkom staleža oglasila pri svojem zdravniku in da ji je zdravnica povedala, da mora delati, kar je 1.9.1995 tudi storila. Zato je dokazna ocena sodišča o tem, da je tožnici verjelo, da ni vedela, da bi se morala vrniti na delo, napačna. Sodišče pa je tudi spregledalo, da je iz spisa delovnega in socialnega sodišča razvidno, da je 1.9.1995 tožnica obiskala lečečo zdravnico, ki ji je predlagala, da naj počaka do torka, ker je predlagala novo oceno na zdravniško komisijo. Nova ocena pa je temeljila na novi diagnozi, ker je bila tožnica zaradi težav s hrbtenico s 1.9.1995 sposobna za delo. Nov predlog pa je bil podana zaradi njenih psihičnih težav. Sodišče je tudi spregledalo, da je lečeča zdravnica v postopku tudi pojasnila, da pacientu ne more odpreti zdravniškega staleža zaradi iste diagnoze, ker je bil stalež zaključen. Zato je bila tožničina lečeča zdravnica seznanjena z dejstvom, da je bil s 1.9.1995 stalež zaključen in njena dolžnost je bila, da to dejstvo pojasni pacientki. Če tega ni posredovala svoji pacientki, je kvečjemu ona tista, ki ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Sodišče tudi ni upoštevalo takrat veljavnih pravil, ki so v 246. čl. določala, da so ugotovitve in mnenja zdravniških komisij za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezna in da osebni zdravnik ne more reševati staleža pred potekom 30 dni. Odločanje o začasni zadržanosti z dela je bilo glede na dejstvo, da je šlo za novo diagnozo v pristojnosti osebnega zdravnika. Zato v tem primeru ni šlo za protipravno ravnanje tožene stranke. Sodišče bi lahko do tega zaključka prišlo na podlagi predloženih dokazov in poznavanja predpisov, ki urejajo začasno zadržanost od dela. Ugotovitve delovnega in socialnega sodišča, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo, ne pomenijo, da se ni bila dolžna držati navodil, ki so izhajali iz izvidov in ne zdravniške komisije, ter dokončne odločbe in ne pomenijo, da so ravnali protipravno. Sodišče tudi ni upoštevalo določb 239. in 244. čl. takrat veljavnih pravil obveznega in zdravstvenega zavarovanja. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo dejstva, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke sprejel delodajalec in ne tožena stranka, saj o pravici do odsotnosti z dela odloča delodajalec. Postopek za ugotavljanje začasne nezmožnosti zavarovancev za delo poteka pred organi zavoda v skladu z določbami zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o pravici delavcev do odsotnosti z dela pa odloča pristojni organ delodajalca v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Pravnih posledic morebitne razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče prevaliti na toženo stranko, ki ni bila niti stranka postopka, v katerem je tožnici prenehalo delovno razmerje. Navedba sodišča, da je delodajalec v sklepu o prenehanju delovnega razmerja upošteval mnenje toženkine komisije, ne zadrži resne pravne presoje. O pravici delavca do odsotnosti z dela odloča delodajalec in ne tožena stranka. Očitki sodišča, da je ravnala protipravno niso utemeljeni, saj je ravnala v skladu s predpisi. Drugačna odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v postopku, v katerem je bila odločba tožene stranke razveljavljena, pa še ne pomeni, da so njeni organi ravnali krivdno oz. da zdravniške komisije kot izvedenskega organa tožene stranke pri podaji mnenja o začasni zadržanosti od dela niso ravnale z vso potrebno skrbnostjo in zakonito. Tudi ne držijo trditve sodišča, da niso ravnali v skladu z določbami ZZVZZ, v katerih je predpisana osebna vročitev, saj je v času odločanja ta zakon ni predvideval osebne vročitve. Glede na vse to predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pravočasna pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato so razlogi v sodbi napačni, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Ob tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se zahtevek tožeče stranke nanaša na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pri odškodninski odgovornosti pa se mora dejansko stanje ugotavljati v skladu z določbami čl. 172 in 170, ki urejata le odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ in ki povesta le, da je pravna oseba za to škodo odgovorna, kot da bi škodo sama storila. Odgovornost pa je lahko krivdna (I. odst. 154. čl. ZOR) ali objektivna (II. odst.) ali pa po III. odst., ki določa, da se za škodo ne glede na krivdo, odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tem primeru ne gre za objektivno odgovornost in pravilno ugotavljalo ali so podani elementi krivdne odgovornosti. II. odst. 154. čl. ZOR določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pa pomeni, da mora oškodovanec - torej tožnica, dokazati prve tri elemente krivdne odgovornosti: škodljivo dejstvo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in protipravnim ravnanjem; toženka pa mora dokazati, da je nastala škoda brez njene krivde, če se hoče ekskulpirati.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da je potrebno ugotavljati, ali je bilo toženkino ravnanje protipravno, pravilno je tudi ugotovilo, da je toženkina odgovornost, oz. skrbnost strožja, ker se profesionalno ukvarja z dejavnostjo, vendar pa je napačno zaključilo, da toženka takšnega ravnanja ni dokazala niti zatrjevala. Protipravnost ravnanja mora dokazati tožnica - dokazati mora, da ji je nastala škoda zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, šele ko to dokaže, pa mora toženka za razbremenitev dokazati, da za nastalo škodo ni kriva - da ni ravnala niti naklepno niti malomarno. Vsak lahko zahteva povrnitev nastale škode, če so izpolnjeni splošni pogoji odškodninskega, to je civilnega delikta, kar je temeljno načelo odškodninskega prava. Ti elementi morajo biti izpolnjeni kumulativno in so: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (storitve ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode. Kadar ni podan le eden izmed predhodno naštetih elementov civilnega delikta, sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, ki je pravilno in ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in sicer, da delovanje pristojnega organa v skladu z pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno ravnanje in zato tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato zgolj dejstvo, da je bilo kasneje odločeno drugače, ali da je bila odločba pristojnega organa razveljavljena, še ne pomeni, da je organ ravnal protipravno. Sodišče prve stopnje je protipravnost enačilo z krivdo, kar pa ni prav. Tožeča stranka mora dokazati in zatrjevati v čem je bilo ravnanje toženke protipravno (v nasprotju s pravno normo). S to okoliščino se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zato zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni in je bilo potrebno že iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem odločanju ob trditveni podlagi tožeče stranke ugotavljati, ali je tožena stranka ravnala protipravno in v razlogih sodbe navesti v čem je podana takšna protipravnost. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 355. čl. razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje, pri katerem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse zgoraj navedeno. Ker je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi navedbami.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.