Jedro

V predmetni zadevi tožnik ni zatrjeval, niti ni mogoče iz njegove izpovedbe izpeljati, da morebiti uveljavlja preganjanje na kateri izmed petih podlag iz prvega odstavka 27. člena ZMZ. Če ni podana podlaga za preganjanje, potem ni relevantna niti narava in stopnja intenzivnosti zatrjevanih dejanj (preganjanja).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca za mednarodno zaščito, domnevni A.A., roj. ... 11. 1996 v kraju ..., državljan Maroka, oziroma B.B., rojen dne ... 6. 1980 v kraju ..., alžirski državljan, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da je tožnik dne 20. 5. 2014 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podani prošnji z dne 20. 5. 2014 je prosilec v 32. točki prošnje skozi vprašanja uradne osebe navedel, da je v mesecu marcu 2014 z maroškim potnim listom, z letalom iz Rabata odšel v Istanbul, kjer je bival približno šest dni. Tam je srečal druge Arabce in spoznal ilegalnega sprovajalca, ki mu je obljubil, da ga lahko odpelje do Grčije. Tam ga je prijela policija in ga aretirala, ter odpeljala v nek zaprt prostor za tujce, kjer je bival približno petnajst dni. Vmes so mu odvzeli tudi prstne odtise. Izdali so mu dokument, da mora Grčijo zapustiti v roku meseca dni. Po tem je odšel do Aten, kjer je bival približno mesec dni. Ilegalnemu sprovajalcu, ki ga je pripeljal iz Turčije v Grčijo, je plačal 800 evrov, da bi ga odpeljal do Italije. V mestu Janina, v Grčiji, je spoznal ilegalnega sprovajalca in potem s pomočjo drugih posrednikov odpotoval do Albanije in od tam v Črno Goro. Tam je bival približno teden dni, nato pa je s pomočjo sprovajalca v zaprtem tovornjaku odšel do Hrvaške, ki ga je odložil pred Zagrebom. Na Hrvaškem je ostal približno dva dni. Od tam živečih Arabcev je skušal dobiti informacije, kako priti do Italije. Spoznal je ilegalnega sprovajalca in se z njim dogovoril, da ga za 500 evrov odpelje do Italije. S tovornim vlakom je iz Zagreba odšel proti Italiji. Na hrvaško-slovenski meji je njega in prijatelja aretirala policija in ju odpeljala v Center za tujce. Tam je bil približno osem dni, nato pa je bil prepeljan v Azilni dom. Njegov stric C.C. (stric po mamini strani) mu je dal garantno pismo, ki dovoli, da lahko potuje v tujino brez spremstva. Tako ni imel težav na letališču v Rabatu. Stric je bil z njim na letališču in policiji je pokazal tudi svojo osebno izkaznico. Ilegalni sprovajalec v Turčiji mu je vzel potni list in mu rekel, da ga bo poslal nazaj v Maroko. Ali je to tudi res storil, ne ve. Običajno sprovajalci potne listine prodajo. Osebne izkaznice ne poseduje, ker ni polnoleten. Potni list je pridobil s stričevo pomočjo, bo pa poskusil dobiti kakšen dokument, rojstni list ali pa šolsko spričevalo. V času obravnave na policiji se je predstavljal za državljana Sirije. Mislil je, da je policija v Sloveniji ista kot policija v arabskem svetu, kjer tepejo ljudi. Strah ga je bilo policije. Ko so ga zaslišali, je rekel, da je iz Sirije, ker ni želel nazaj v Maroko. Bal se je, da ga bodo poslali v Maroko. V resnici je iz Maroka. V Centru za tujce je policistom povedal resnico, to je, da je iz Maroka. Ker ni vedel, da lahko za azil zaprosi v Republiki Sloveniji oziroma na policiji, tega ni storil in ni zaprosil takoj po prijetju s strani policije niti po nastanitvi v Centru za tujce. V Maroku je imel družinski problem. Bil je kot brezdomec. Družinski problemi so se začeli, ko se je oče poročil z drugo žensko po imenu Č.Č., rojeno leta 1965. Druga žena ima rada svoje otroke. Njega sploh ni marala. Včasih ga je pretepla in ga je ponoči spodila iz stanovanja. Oče mu sploh ni pomagal, čeprav on nosi hlače v družini. To so bili problemi, ki jih je doživljal pri svoji družini. Spoznal je mlade fante in se družil z njimi. Začel se je drogirati in uživati alkoholne pijače. Večkrat je bil omamljen in pijan. Spal je na cesti in po parkih. Večkrat ga je aretirala policija in ga odpeljala v dom za mladoletnike. Tam je prespal po eno noč in zbežal, ker ga je policija tam tepla. Policisti so bili grobi do njega. Včasih je spal tam teden dni ali deset dni. V teh domovih ni usmiljenja do mladih fantov. Dobili so zelo malo hrane, glede čistoče pa bolje, da ne govori. Vse je umazano, nobene higiene. V domu so živeli kot brezdomci na cesti. Konec aprila leta 2013 je bil psihično na tleh, tako da je hotel napraviti samomor. Šel je na pet nadstropno stolpnico in se odločil, da stori samomor. Ljudje na cesti so opazili, da hoče skočiti in so poklicali policijo in gasilce. Prišel je tudi župan mesta Oujda in začeli so se z njim pogovarjati. Prepričali so ga, da naj ne stori samomora. Peljali so ga na pregled k zdravniku v psihiatrično bolnico. Tam je bil zadržan do septembra 2013. Večkrat je še pomislil na samomor in to povedal tudi zdravniku, saj je imel vsega dovolj. Znanci, prijatelji, ki se jim je smilil, še posebno stric, mu je rekel, da je najpametneje, da zapusti Maroko in odide v eno od evropskih držav in tam najde svojo prihodnost in živi v miru. Zaradi tega se je odločil, da zapusti dom. Če bi ostal v Maroku, bi zagotovo naredil samomor. Oče je bil seznanjen o dogodku, ko je želel storiti samomor. Z njim se o tem ni želel pogovarjati. Stric ga ni nikoli povabil, da bi se preselil k njemu. Imel je bolnišnične izvide in dokumente, da je bil v domu za mladoletnike. Kje se dokumenti nahajajo, ne ve, jih bo pa poskusil dobiti. Mama mu je umrla, ko je bil star leto dni in v psihiatrični bolnišnici, kjer se je zdravil, ni imel svojega zdravnika, temveč so se le-ti menjavali. V tej bolnišnici je kaos. Nihče iz doma za mladoletne v bolnišnico ni bil povabljen, da bi se dogovorili glede zdravljenja. V bolnišnici je dobival tablete nevotren za to, da je lahko spal in tablete diaz, da je ostal miren. V psihiatrični bolnišnici učnega procesa ni bilo. To tam sploh ne obstaja. Nihče te ne vpraša, da bi te kaj naučil ali da bi se ukvarjal s športom. Tega v Maroku ni. Poskus samomora v Maroku je greh. Ubijanje duš je velik greh v islamu. Ni imel drugega izhoda. Vsa vrata zanj so bila zaprta, zato se je odločil za samomor. Ni živel otroških let, družinske ljubezni, ni dobil materinske ljubezni, samo sovraštvo in prepiri so bili njegovo življenje. Uporaba drog in alkohola v Maroku nista dovoljena. Starejšega človeka, ki kadi hašiš, policija pusti pri miru. Če pa ima večjo količino in jo prodaja, pa je za to zaporna kazen. V Maroku ima vsaka družina doma hašiš, to je pri njih normalno. Kot mladoletnik je bil večkrat omamljen in pijan in kot tak prijet s strani policije. Niso ga odpeljali k sodniku za prekrške. Policisti so ga zasliševali, kje je dobil alkohol in drogo in ga pretepli ter nato odpeljali v dom za mladoletne, kjer pa je bilo še huje kot pri policiji. Policisti v Sloveniji so ga prijeli v nedeljo 11. maja, v torek pa je zaprosil za azil. Najprej so k njemu prišli policisti in prevajalec in nato še neka organizacija, popoldne pa je napisal prošnjo za mednarodno zaščito. Neznana gospa je k njemu prišla naslednji dan. Rekel ji je, da je prejšnji dan napisal prošnjo za azil. Rekla mu je, da naj pred njo napiše prošnjo za azil. To je bilo v sredo. Rekla mu je, da mu bodo pomagali, tudi finančno, če se vrne v Maroko. Ni ga spraševala o tem, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil nazaj v Maroko. Ko je bil v Turčiji, je slišal za Italijo in si želel iti tja brez posebnega razloga. Vsi govorijo o Italiji, za Slovenijo pa ni slišal. Da lahko v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, mu je povedal Maročan. Nihče od uradnih oseb v Centru za tujce mu ni pojasnil postopka mednarodne zaščite za mladoletne osebe. Osebnemu razgovoru sta prisostvovali njegova zakonita zastopnica D.D., ki je zaradi odsotnosti in s pooblastilom nadomeščala E.E., predstavnico Slovenske filantropije, in pooblaščenka F.F., predstavnica PIC-a. Osebni razgovor je potekal v arabskem jeziku, ki ga prosilec razume in ni imel nobenih pripomb na prevajanje. Povedal je, da osebnega dokumenta nima in da nima stikov z družino v Maroku. Vzpostavil je stik z znancem v Nemčiji in ga prosil, če mu lahko posreduje kakšen osebni dokument. Ta znanec gre večkrat na obisk v Maroko, to je v mesto Oujda, od koder prihaja. Prijatelj mu je rekel, da mu bo dokument prinesel, če bo takšna božja volja. Ob tem uradna oseba ugotavlja, da prosilec vse do izdaje te odločbe ni posredoval nikakršnega dokumenta, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost temveč zgolj sken. Ker prosilec ni predložil nobenega svojega dokumenta, je podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti, saj se je poleg tega, da do izdaje te odločbe ni predložil nobenega dokumenta s sliko, v postopkih v drugih državah EU predstavljal z različnimi imeni, različnimi rojstnimi podatki ter kot izvorno državo poleg Maroka, navajal tudi Sirijo, Somalijo in Alžirijo. Po navedbah prosilca na osebnem razgovoru z dne 26. 6. 2014 je Arabec in maroški državljan, rojen ... 11. 1996 v kraju Oujda. Še nikdar ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni.

2. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je na Madžarskem 4. 5. 2013 zaprosil za mednarodno zaščito in jo samovoljno zapustil. Dne 21. 8. 2013 je bila njegova prošnja tam zavrnjena. V tem času, to je 8. 6. 2013, je za mednarodno zaščito zaprosil v Avstriji in jo nato samovoljno zapustil. Dne 4. 9. 2013 je za mednarodno zaščito zaprosil v Nemčiji in bil od tam 9. 12. 2013 predan na Madžarsko, ta pa ga je 11. 12. 2013 predala pristojnim organom v Srbiji.

3. Na vprašanje uradne osebe ali se je tudi v teh državah predstavljal za mladoletno osebo brez spremstva in z istimi osebnimi podatki kot v Sloveniji, je odgovoril, da se je predstavljal z različnimi imeni in rojstnimi datumi. V Nemčiji je povedal, da je iz Maroka, na Madžarskem, da je iz Somalije, in v Avstriji, da je iz Alžirije. Različna imena in datume je navajal, ker so mu tako svetovali sprovajalci, da bi ga pristojni organi ne vrnili v izvorno državo. Njegova država je Maroko. V državah, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito na odgovor ni počakal, ker je povsod dobil negativnega. Edino Nemčija ga je deportirala na Madžarsko. Na vprašanje, zakaj je samovoljno zapustil Madžarsko in Avstrijo in ni počakal na odgovor v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, je pojasnil, da je v teh državah dobil sklep o deportaciji.

4. Prosilec je bil po njegovih navedbah v Srbiji zaprt za pet dni in potem vrnjen v Makedonijo, kjer je preživel eno noč in od tam odšel na Kosovo, kjer je bival približno pet dni. Nato je odpotoval v Črno Goro, kjer je bil približno dva ali tri mesece in se nato vrnil v Srbijo, kjer je bil več kot tri mesece. S tovornim vlakom je potoval proti Italiji. Težav s policijo ni imel nikjer, razen v Srbiji. Srbska policija ga je tepla, ko so ga deportirali iz Srbije v Makedonijo. Vzeli so mu mobilni telefon in denar. Policija ga je pripeljala na nek hrib, mu pokazala Makedonijo in mu rekla naj gre tja. Bilo jih je več, približno sedemnajst. V Makedoniji je ostal samo eno noč. Nato je skupaj z znancema, Maročanoma odšel na Kosovo, kjer je bil približno pet dni. Znanca sta imela denar in sta mu pomagala.

5. V času obravnave na Policijski postaji Brežice se je predstavljal za državljana Sirije. Bilo ga je strah, da bi ga slovenska policija vrnila v Maroko. Ko je bil prepeljan v Center za tujce v Postojno, je povedal resnico, da je Maročan. Takoj po prijetju na Policijski postaji ni zaprosil za azil, ker ni vedel, da mora zaprositi. Prijatelj, ki je bil prisoten v Centru za tujce v Postojni, mu je povedal, da ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Pred tem ni nikoli slišal za Slovenijo in ni vedel, da lahko tu zaprosi za mednarodno zaščito. K njemu v Postojno je prišla nosečnica iz Centra za socialno delo in mu rekla, da je najpametneje, da se vrne v Maroko in da mu bodo tudi finančno pomagali. Rekla mu je naj v Sloveniji ne poda prošnje za mednarodno zaščito in tudi prevajalec mu je tako prevedel. 6. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da se je na Madžarskem predstavljal z imenom G.G., rojen ... 6. 1980, državljan Somalije, v Avstriji z imenom H.H., rojen ... 1. 1980, državljan Maroka, v Nemčiji z imenom I.I., rojen ... 6. 1980, državljan Maroka in v Sloveniji z imenom A.A., rojen ... 11. 1996, državljan Sirije oz. Maroka. Na vprašanje, kateri podatki so pravi glede na to, da se je predstavljal s štirimi različnimi imeni, rojstnimi datumi in državami porekla, je prosilec odgovoril, da je A.A., rojen ... 11. 1996, da je državljan Maroka in da bo zanesljivo priskrbel dokaze, da je v Sloveniji podal resnične podatke. Uradna oseba ugotavlja, da prosilec vse do izdaje te odločbe ni z ničemer dokazal, da so navedeni podatki resnični. Na vprašanje, zakaj se že prej ni predstavljal s pravimi podatki, je odgovoril, da noben Maročan oziroma nekdo iz Magreba ni dobil azila v državah, kjer je bil. Ko je prišel v Slovenijo, si je rekel, da ima vsega dovolj in podal resnične podatke.

7. Ko so ga iz Brežic prepeljali v Center za tujce v Postojno se je počutil varnega. Policija je bila korektna in prijazna. Tega ni doživel niti v Avstriji, niti na Madžarskem in niti v Nemčiji ne. Zato se je odločil povedati resnico in podal svoje resnične podatke. Meseca marca leta 2013 je zapustil Maroko. Odpotoval je z originalnim maroškim potnim listom iz Rabata v Istanbul. Potni list mu je priskrbel stric s pomočjo znancev, približno tri tedne pred odhodom iz Maroka. Njegov stric C.C. mu je pomagal finančno, sicer je sam imel nekaj privarčevanega denarja. Stric je šel z njim na letališče v Rabat in ker je mladoleten, je zanj napisal garantno pismo. Stric ima na občini v Rabatu prijatelja, ki ga je podkupil. Stric mu je bil kot oče. Potni list je pustil pri sprovajalcu v Turčiji. V Alžiriji ni bil nikoli, Oujda je ob meji, blizu Alžirije. Ne ve, koliko prebivalcev živi v tem mestu. V mestu ni nič zanimivega. V Maroku živi približno 46 milijonov prebivalcev. Plačilno sredstvo je dirham. V Oujdi je mošeja Abubakrelsedik. Glavna ulica se imenuje Algesh Almalaki. Do Rabata je približno 300 km. Če je v mestu kakšen park se ne spominja. V mestu ni ostankov iz rimskega obdobja. Mesto ima železniško povezavo, Oujda pa nima letališča. Od alžirske meje je oddaljeno približno 26 km. V mestu je veliko trgovcev. Okoli mesta so majhni kraji Jrada, Berkan in Ehfir. V mestu je majhen nogometni stadion, nogometni klub Oujda. V mestu je tržnica Buhani. Živel je na jugu mesta, v četrti, ki se imenuje Ain Musbah, v ulici Mohamed Elhemis. To je blizu ulice Mohamed V. Uradna oseba je prosilca seznanila, da ima mesto Oujda po uradnih podatkih več kot pol milijona prebivalcev in je osmo mesto po velikosti v Maroku. Mesto ima rimske ostanke in je univerzitetno mesto, ima mednarodno letališče in dva večja nogometna kluba Moloudia in Usmo. Za nogometna kluba ni nikoli slišal, ni športnik. Oddaljenost od alžirske meje je približna. Od leta 2008 do leta 2013, pred odhodom iz Maroka, je živel na cesti, kot brezdomec. Uradna oseba ugotavlja, da so dogodki, ko je prosilec poskušal napraviti samomor in njegova kasnejša prisilna hospitalizacija hipotetično mogoči, a glede na informacije o izvorni državi malo verjetni, zlasti kar se tiče hospitalizacije in nastanitve v domu za mladoletnike. Povedal je, da se je povzpel na petnadstropno stavbo in hotel iz nje skočiti. Vse to se je dogajalo v letu 2013, približno dva meseca pred odhodom iz Maroka. Družinske razmere so ga pripeljale do poskusa samomora, saj je bil brezdomec. Oujda je majhno mesto in karkoli se tam zgodi, vsi ljudje vedo o tem. Njegov oče zagotovo ve, da uživa alkohol in mamila in da je poskušal storiti samomor. Nikoli ni prišel k njemu, da bi mu pomagal. Dokončno ga je zapustil. Ni več njegov sin.

8. Na vprašanje uradne osebe, kje se nahajajo njegovi osebni dokumenti, glede na to, da je živel na cesti, je prosilec odgovoril, da osebne izkaznice nima. Potni list mu je vzel sprovajalec v Turčiji. Pri očetu obstaja družinska knjižica z rojstnimi podatki. Le-to lahko priskrbi s pomočjo prijatelja, ki živi v Nemčiji in gre večkrat na počitnice v Maroko. 80% verjetnost je, da mu bo priskrbel te dokumente. Če bog da, bo šel njegov znanec na obisk k staršem v času ramadana in mu dokumente posredoval preko faksimilne naprave oziroma ga bo prosil, da mu originalne dokumente pošlje po pošti. Lahko priskrbi rojstni list ali kopijo družinskega lista, ki je pri očetu. Prijatelj se bo oglasil pri očetu in ga na kolenih prosil, če mu lahko izroči zahtevane dokumente. Po telefonu mu je rekel, da bo očeta prepričal, da mu da zahtevane dokumente.

9. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil pozvan, da predloži dokazila o razlogih, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in mu je bil postavljen petnajstdnevni rok, ki se je iztekel 4. junija 2014. Na vprašanje uradne osebe ali je v tem času pridobil kakršnakoli dokazila in če ne, zakaj ne, je odgovoril, da je res dobil petnajstdnevni rok, da priskrbi dokumentacijo. Zglasil se je pri gospe E.E. in jo prosil, če lahko podaljša rok za pridobitev dokumentacije. Pri njej je bil dva ali tri dni pred iztekom roka. Rekla mu je, da bo rok zagotovo podaljšan. Uradna oseba ugotavlja, da zakonita zastopnica organa ni prosila za podaljšanje roka, prosilec pa vse do izdaje te odločbe ni predložil nikakršne dokumentacije, ki bi kakorkoli dokazovala njegove trditve niti nikakršnih dokumentov, ki bi potrjevali njegovo istovetnost. 10. Na odločitev o svoji prošnji bo zagotovo počakal v Azilnem domu. Od takrat, ko je prišel v Azilni dom, živi normalno življenje in ni več bolan. Počuti se odlično in ne potrebuje več ne zdravniške in ne psiho-socialne pomoči. S svojci v Maroku sploh nima stikov.

11. Pred osebnim razgovorom je pooblaščenka v spis predložila osem elektronskih virov, na katerem so povezave do spletnih strani, ki obravnavajo problematiko mladoletnikov, ki živijo na ulici ter neustreznega delovanja institucij, ki skrbjo za mladoletnike. Ministrstvo je v postopku preverjanja izjav prosilca preučilo ta poročila in informacije in ki bi lahko potrdile verodostojnost prosilčevih izjav. Pristojni organ prosilca ni seznanjal z uporabljenimi poročili in informacijami, ker so bila le-ta predložena s strani njegove pooblaščenke. Odkar živi v Azilnem domu nima zdravstvenih ali psihičnih težav. Uživanje alkohola in mamil je preteklost. Do doma nima odnosa. Nima družine, na očeta pa je pozabil. V Sloveniji bo počakal na dokončno odločitev. Tu je njegova domovina, zadnja postaja v življenju. Na vprašanje, ali obstaja možnost, da v primeru, da njegov oče nima več rojstnega lista oziroma ga ne bo želel izročili prijatelju, le-ta pri pristojnem organu pridobi kopijo rojstnega lista, je prosilec odgovoril, da na to vprašanje težko odgovori. Prijatelj mu je 80% obljubil, da mu bo priskrbel ta dokument. Glavni ključ je pri očetu, ki bo odločil o njegovi usodi. Ker je uradna oseba utemeljeno podvomila v starost, ki jo je prosilec navajal glede na različne podatke, ki jih je navajal v različnih državah in glede na njegov fizični izgled in psihološko zrelost, ga je napotila na zdravniški pregled za določitev starosti mladoletnika brez spremstva. Domnevno mladoletni prosilec A.A. je bil preko zakonite zastopnice in preko pooblaščenke z dopisoma št. 2142-145/2014/17 in 2142-145/2014/18 dne 16. 7. 2014 seznanjen v arabskem jeziku, torej jeziku, ki ga razume, o možnosti določitve starosti s pregledom. Prosilec in pooblaščenka sta dne 18. 7. 2014 pisno privolila v pregled, zakonita zastopnica pa je to storila z dopisom z dne 21. 7. 2014. Pediatrična klinika je dne 9. 9. 2014 posredovala dopis o ambulantnem pregledu, iz katerega ni moč ugotoviti ne načina ugotavljanja dejanske starosti prosilca ne njegove starosti z možnimi odkloni. Pediatrična klinika je dne 12. 9. 2014 posredovala dopolnjeno poročilo o ambulantnem pregledu prosilca, a še vedno brez bistvenih ugotovitev in za reševanje vloge relevantnih informacij. Do izdaje te odločbe Pediatrična klinika ni izvedla celostne ocene starosti prosilca. Dne 28. 11. 2014 je bil pristojni organ telefonsko obveščen s strani Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, da namerava prosilec predložiti osebni dokument s fotografijo (predvidoma potni list) in spremeniti oz. dopolniti prošnjo z razlogi, zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ministrstvu RS za notranje zadeve je bil dne 1. 12. 2014 preko elektronske pošte posredovan sken prvih treh strani prosilčevega potnega lista s pojasnilom, da je njegovo ime B.B., državljan Alžirije, rojen dne ... 6. 1980 ter da razlogi za azil ostajajo enaki, zgolj lokacija in osebni podatki so drugi. Sprva je podal napačne podatke, to je, da je A.A., rojen ... 11. 1996 in maroški državljan, ker mu je tako naročil sprovajalec. Le-ta mu je zabičal, da bo deportiran, če ne bo dal napačnih podatkov. Ne prosilec, ne njegov pooblaščenec nista predložila nobenih informacij o domnevno izvorni državi, to je Alžiriji. Dne 3. 12. 2014 je bil s prosilcem opravljen ponovni osebni razgovor zaradi novih dejstev. Na vprašanje uradne osebe, na kakšen način je pridobil sken dokumenta, iz katerega je razvidno, da je B.B., rojen dne ... 6. 1980 v kraju ..., alžirski državljan in zakaj ga je preko pooblaščenca posredoval šele 1. 12. 2014, je prosilec odgovoril, da je omenjeni dokument dobil preko e-pošte v nedeljo, dne 30. 11. 2014. Posredoval mu ga je družinski prijatelj J.J. Ker je lagal v prošnji in na osebnem razgovoru, ga ni posredoval že prej. Sedaj je posredoval sken dokumenta, ker bi se v Sloveniji rad poročil. Originalne dokumente ima v Alžiriji, a država ne dovoli, da se jih posreduje po pošti. Glede na to, da je iz predloženega skena dokumenta razvidno, da je električar, ga je uradna oseba vprašala po poklicu. Prosilec je odgovoril, da nima poklica. V Alžiriji, v kolikor ne napišeš poklica, ne dobiš potnega lista, zato v njegovem listu kot poklic piše električar, čeprav to ni. Potrdilo, da je električar mu je dal električar, ki ga pozna. Raje umre v Sloveniji, kot da bi šel nazaj na Madžarsko ali pa v Alžirijo. Storil je napako, ko se je zlagal. S pravimi osebnimi podatki se že prej ni predstavljal, da bi ne bil vrnjen v Alžirijo ali v države, kjer je že bil. Zdaj se je predstavil s pravimi podatki, ker se je v Sloveniji zaljubil in se želi tu poročiti. Na vprašanje uradne osebe, zakaj naj bi sedaj verjela v njegovo zatrjevano istovetnost, saj je na osebnem razgovoru dne 26. 6. 2014 izjavil, da je podal točne podatke, je prosilec odgovoril, da se lahko njegova istovetnost preveri na alžirskem veleposlaništvu v Budimpešti in da bo pridobil svoj rojstni list. 12. Prosilec je na vprašanje, da opiše rojstni kraj, povedal, da je približno 15 km stran letališče Bouchakif. V mestu je pet fakultet, Univerz (največja je Ibn Khaldoun, sledi ji Univerza 2000). V mestu je nogometni stadion Gaid Ahmed. Mesto je bilo nekoč glavno mesto dinastije Rostomein. Poštna številka mesta je 14000. V času državljanske vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v okolici več pokolov s strani terorističnih skupin. Mesto ima približno 280.000 prebivalcev. Salaheldin Alaayubi je največja mošeja v centru mesta. Mesto ima železniško povezavo izven centra, ampak ni v obratovanju. Rue Bijo je pomembna nakupovalna ulica v mestu. Živel je na l'evenir Mohamad Djahlan. Najvišja stavba v mestu ima devet nadstropij. Prodajal je na tržnici Volani. Obiskoval je osnovno šolo Mohamed Maghraoi v ulici Ekhoi Besghir. V mestu živijo tako Arabci kot Berberi in se je nekoč imenovalo Tihart (levinja v berberskem jeziku). Od Alžira je oddaljeno 290 km. Uradna oseba pri opisu večjih nepravilnosti ni ugotovila. Nepravilnosti so v poimenovanju ulic, čemur je moč pripisati napačen ali nedosleden prevod in zgolj fonetični zapis in v številu prebivalcev, kjer so večja odstopanja od uradnih podatkov. Na tej točki je prosilcu moč verjeti, da prihaja iz kraja, ki ga navaja, česar pri kraju Oujda v Maroku, za katerega je navajal na osebnem razgovoru dne 26. 6. 2014, ni bilo moč verjeti zaradi prevelikih razhajanj v opisu.

13. Na vprašanje, zakaj v Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, je prosilec odgovoril, da razlogi ostajajo enaki. Smiselno se spremenijo osebni podatki in letnice. Povzpel se je na streho petnadstropne stavbe v kraju ... in nameraval z nje skočiti. Zgrabili so ga in ga peljali v bolnico Damarge, kjer je bil približno 15 dni. Mamin brat, stric, ga je prepričal, da zapusti Alžirijo in mu tudi finančno pomagal. V Alžiru je na turškem veleposlaništvu zaprosil za vizo. Nanjo je čakal tri dni in plačal približno 35 evrov, 4.500 alžirskih dinarjev. Predložil je dve fotografiji, potni list in izpolnil obrazec. Čez nekaj dni je pridobil vizo. Večina Alžircev, ki skuša zapustiti Alžirijo, jo zapusti preko Turčije. Ne spominja se, s katero letalsko družbo je letel iz Alžira v Istanbul. Oče je gotovo seznanjen o njegovem poskusu samomora in o tem, da je zapustil Alžirijo.

14. Pristojni organ je dne 28. 11. 2014 prejel telefonsko informacijo s strani vodje Azilnega doma, da je bil prosilcu omogočen izhod v času od 27. do 30. novembra, ker bi rad s soprogo preživel nekaj skupnih trenutkov. Ugotovljeno je bilo, da se je prosilec dne 22. 11. 2014 poročil v skladu s šeriatskim pravom.

15. Prosilec je na vprašanje, kdo je K.K. odgovoril, da je Maročanka, ki živi na Jesenicah že približno šest let. Spoznal jo je v Ljubljani v času ramadana, septembra letos. Z možem že približno dve leti ne živita skupaj. Dne 17. 11. 2014 se je od njega razvezala. Poročila sta se 22. novembra v Ljubljani, v zasebnem stanovanju. Poročil ju je Mohamed, imam iz Sirije, ki v Sloveniji biva legalno. Poroka ni legalna in zanjo nista prejela dokumentov. K.K. je njegova identiteta znana.

16. Dne 5. 12. 2014 je prosilčev pooblaščenec pristojnemu organu preko e-pošte posredoval sken celotnega potnega lista. Na sedmi strani je vidna tranzitna turška viza, izdana dne 9. 8. 2010, veljavnostjo enega leta, z enkratnim vstopom in 30 dnevnim zadrževanjem na ozemlju. Na isti strani je vtisnjen tudi vstopni žig z dne 21. 8. 2010. Na šesti strani je odtisnjen izstopni alžirski lig z dne 20. 8. 2010. Ker prosilec ni predložil nobenega svojega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti.

17. Prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kakor hitro mu je bilo to mogoče. Za zaščito ni zaprosil ob prvem stiku s slovenskimi policisti, temveč šele dne 16. 5. 2014. Pristojni organ na podlagi navedenega ugotavlja, prosilčevo neverodostojnost in iz prosilčevih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pristojni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu šeste točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

18. Pristojni organ tudi ugotavlja, da v predmetni zadevi ni mogoče spregledati dejstva, da je prosilec zapustil svojo izvorno državo domnevno zaradi zanj nevzdržnih življenjskih razmer in osebnih težav in ne zaradi razlogov iz 27. člena ZMZ. Po oceni pristojnega organa prosilec v konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno-sodni praksi, saj ob prosilčevem zatrjevanju, da se v izvorno državo ne more več vrniti, ker bi bila ulica njegov dom, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Dejanja preganjanja, kot jih v svojih izjavah opisuje prosilec, po mnenju Ministrstva za notranje zadeve, ne dosegajo standardov, kot ju določata 1. in 2. točka 26. člena ZMZ. Od osebe, ki je morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, se namreč upravičeno in utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in da bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, tega pa prosilec ni naredil. Tudi v državah, v katerih je zaprosil za mednarodno pomoč, ni počakal na odločitev pristojnih organov, temveč jih je prostovoljno zapustil ali bil deportiran v državo, iz katere je predhodno prišel. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, ki jo tujcu da (druga) država, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (sodba I Up 203/2009). Breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, je predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ.

19. Uradna oseba ugotavlja vrsto kontradiktornosti v prosilčevih izjavah tako v opisu smeri poti kot njenega trajanja. Glede na to, da je za mednarodno zaščito zaprosil v več državah in bil v stiku z različnimi pristojnimi organi v državah, kjer je bil prijet, je malo verjetna njegova izjava, da ni vedel, da za mednarodno zaščito lahko zaprosi tudi v Sloveniji in da tega ni storil takoj ob prijetju s strani policije. Prosilec je navedel, da se, odkar je v Azilnem domu, počuti dobro in da nima nikakršnih zdravstvenih težav. Uradna oseba je tako izključila možnost morebitne utrujenosti ali psihičnih težav, zaradi katerih bi prosilec posledično lahko bil manj pozoren na navedbe opisa poti in trajanja le-te. Odkar je prosilec nastanjen v Azilnem domu, ne jemlje nikakršnih zdravil z izjemo protibolečinskih zaradi zobobola in težav s sklepi in ni iskal zdravniške ali psihosocialne pomoči, razen zaradi težav z zobmi. Glede na to, da je dne 14. 10. 2014 želel, da se mu napravi nova zobna proteza, gre dvomiti v njegovo zatrjevano starost in to, da je bil v izvorni državi brezdomec, saj mu kot takšnemu ne bi nihče izdelal zobne proteze. Kontradiktorne so tudi izjave o trajanju hospitalizacije po poskusu samomora. V Maroku je bil hospitaliziran približno teden dni in prejel tablete za spanje in pomirjevala, diaz in neurotren. V Alžiriji pa je bil hospitaliziran približno petnajst dni in dobil zdravila, a se ne spomni katera.

20. Ob vsem ne gre zanemariti dejstva, ki dokazuje prosilčevo neverodostojnost s predložitvijo skena alžirskega potnega lista. Ob tem gre dvomiti, da je sedaj zatrjevana istovetnost prava, saj prosilec ni predložil nobenega originalnega dokumenta s sliko, pač pa zgolj sken le-tega. Nezanemarljivo je tudi dejstvo iz uradnih evidenc, da je K.K., s katero je prosilec domnevno dne 22. 11. 2014 sklenil zakonsko zvezo, poročena s slovenskim državljanom in iz istih uradnih evidenc ni moč razbrati, da je njuna zakonska zveza prenehala. Prosilec je kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel nesoglasja z očetovo drugo ženo in to, da je bil prepuščen ulici, to je, da je živel kot brezdomec, to pa v nobenem primeru ne morejo pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite.

21. Ker je prosilec v postopku predložil zgolj informacije, ki se tičejo zaščite mladoletnih v Maroku in ki ne morejo predstavljati podlage za podelitev mednarodne zaščite, se uradna oseba v odločbi ni posebej opredeljevala do teh informacij, saj niso relevantne. Informacij o Alžiriji pa ne prosilec ne njegov pooblaščenec nista posredovala.

22. Informacije se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ, pa pristojnemu organu pri odločanju o statusu begunca prosilčevih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev. Iz splošnih in specifičnih informacij namreč v primerih, ko prosilec izkazuje specifične individualne okoliščine namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča (I Up 145/2014) praviloma ni mogoče dobiti podatkov, ki bi take specifične okoliščine (kot jih zatrjuje prosilec, pristojni organ pa mu ne verjame) potrjevale. Pristojni organ na podlagi navedenega zaključuje, da prosilec glede samih razlogov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, zaradi neverodostojnosti izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, le-te ne morejo vplivati na informacije o izvorni državi. Prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti za priznanje subsidiarne zaščite.

23. Glavni razlog za zavrnitev prošnje ni ta, ker prosilec ni predložil dokazov, ampak to, da ni konkretno izkazano, da bi bil kakorkoli preganjan ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo. V osebnem razgovoru je na izrecno vprašanje odgovoril, da ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Prav tako so dogodki, ko je prosilec poskušal napraviti samomor in njegova kasnejša prisilna hospitalizacija in nastanitev v domu za mladoletnike hipotetično mogoči, a glede na informacije o izvorni državi malo verjetni in po mnenju pristojnega organa to ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj bi bila hkrati potrebna tudi skladnost izjav prosilca.

24. Na podlagi splošno znanih dejstev o izvorni državi je pristojni organ ugotovil, da v izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilca. Da bi bile v Maroku oziroma Alžiriji takšne razmere, ni splošno znano in tudi ne izhaja iz splošno znanih informacij o tej državi niti to ne izhaja iz razgovora s prosilcem. Pri tem pristojni organ poudarja, da je potrebno splošno znana dejstva v postopku zatrjevati in ne dokazovati. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.

25. V tožbi tožnik med drugim pravi, da tožena stranka lahko preveri tožnikovo istovetnost na alžirskem veleposlaništvu v Budimpešti in da bo toženi stranki predložil svoj rojstni list. Odločba se glasi na ime A.A., čeprav za to ime tožena stranka ni imela niti fotokopije dokumenta in ni upoštevala preko elektronske pošte posredovanega scana, iz katerega izhaja, da ne gre za A.A., ampak za B.B., ki prihaja iz Alžirije.

26. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

27. Tožba ni utemeljena.

28. Tožena stranka je tožnika v upravnem postopku začela obravnavati kot mladoletnika in v tem smislu kot ranljivo osebo. Vendar se je ob koncu upravnega postopka izkazalo, da je bil tožnik izrazito neverodostojen v številnih postopkih po državah članicah EU, saj je v Nemčiji povedal, da je iz Maroka, na Madžarskem je dejal, da je iz Somalije, v Avstriji pa, da je iz Alžirije, v Sloveniji je najprej dejal, da je iz Sirije, potem da je iz Maroka in na koncu je predložil skeniran potni list, da je iz Alžirije in da je rojen leta 1980. Sam je povedal tudi, da se je v različnih državah predstavljal z različnimi imeni in različnimi rojstnimi datumi, ker so mu tako svetovali sprovajalci. Tožena stranka je imela zadosti podlage za oceno, da je tožnik zelo verjetno res iz Alžirije, ker je predložil skeniran potni list in ker je dobro opisal rojstno mesto ...; tožena stranka je tehtno ocenila, da je ta kraj poznal dosti bolje, kot prvotno zatrjevani rojstni kraj v Maroku. Tožnik je tudi predlagal, da lahko preverijo njegovo identiteto na alžirskem veleposlaništvu v Budimpešti. To pomeni, da je tožnik v času odločanja sodišča star 34 let. Glede na predloženi skeniran potni list in poznavanje rojstnega kraja v Alžiriji, ni bilo potrebno še preverjanje tožnikove identitete na alžirskem veleposlaništvu v Budimpešti. Za tožnika se torej lahko utemeljeno domneva, da je iz Alžirije. To pomeni, da del besedila v izreku, ki morebitno identiteto tožnika povezuje z Marokom ni stvar, zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti kot nezakonito, saj je v izreku navedena tudi tožnikova prava identiteta in podatki o državljanski pripadnosti Alžirije. Kar zadeva morebitno ranljivost tožnika, ker naj bi meseca aprila 2013 v Maroku poskusil narediti samomor in je bil v psihiatrični bolnici zadržan do septembra 2013, sodišče ugotavlja, da v času izdaje odločbe z obravnavanega vidika tožena stranka ni imela razlogov za domnevo, da je tožnikovo psihično stanje problematično in da bi bil tožnik s tega razloga posebej ranljiv, saj je sam povedal, kot je povzela tožena stranka, da „od takrat, ko je prišel v Azilni dom, živi normalno življenje in ni več bolan. Počuti se odlično in ne potrebuje več ne zdravniške in ne psiho-socialne pomoči.“

29. Obrazložitev tožene stranke je sicer deloma nekonsistentna, saj začenja najprej z elementi neverodostojnosti, ki pa lahko pridejo v poštev samo, če je podana bodisi ena od podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ, ali pa če tožnik zatrjuje katero izmed okoliščin resne škode iz 28. člena ZMZ. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v predmetni zadevi tožnik ni zatrjeval, niti ni mogoče iz njegove izpovedbe izpeljati, da morebiti uveljavlja preganjanje na kateri izmed petih podlag iz prvega odstavka 27. člena ZMZ. Njegovo življenje brez podpore ožjih družinskih članov, razen strica, ter življenje na ulici in tudi v psihiatrični bolnici nima vzroka v preganjanju na določeni podlagi iz 27. člena ZMZ. Obsojanje samomorilcev, če je morebiti tožnik res poskusil narediti samomor in bi zato pridobil to socialno identiteto (stigmo), bi sicer lahko pomenilo pripadnost določeni družbeni skupini, vendar pa tožnik niti ni zatrjeval, da se mu pripisuje samomorilnost in da bi bil zaradi tega preganjan. Povedal je le, da po hospitalizaciji ni imel kam iti (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 12. 2014). Zato je tudi nepotrebno ugotavljanje tožene stranke, da dejanja preganjanja ne dosegajo standardov iz 1. in 2. odstavka 26. člena ZMZ. Če namreč ni podana podlaga za preganjanje, potem ni relevantna niti narava in stopnja intenzivnosti zatrjevanih dejanj (preganjanja). Poleg tega institut mednarodne zaščite ni „pravna dobrota“, ampak je to iztožljiva pravica prava EU iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato v tem elementu sodišče popravlja obrazložitev tožene stranke. Glede resne škode tožnik ni zatrjeval, da mu grozi smrtna kazen ali usmrtitev s strani državnih subjektov, tožnik po pooblaščenki ni predložil poročil o tem, da bi bil v Alžiriji notranji oboroženi spopad, o morebitnem nečloveškem ravnanju ali mučenju v primeru vrnitve pa tožnik v tožbi tudi ničesar ne zatrjuje. Glede na njegovo psihično počutje, odkar je v Azilnem domu, in starost 34 let, ki jo zatrjuje, ter glede na precejšnjo iznajdljivost tožnika, saj je v kratkem času prepotoval (bodisi samoiniciativno bodisi ne) veliko držav in sicer Turčijo, Grčijo, Italijo, Nemčijo, Avstrijo, Madžarsko, Srbijo, Makedonijo, Kosovo, Črna Goro, Hrvaško, Slovenijo; poleg tega je očitno prilagodljiv v tolikšni meri, da si je v Sloveniji, kot zatrjuje, v kratkem času ustvaril partnersko zvezo. Zato sodišče, enako kot tožena stranka, ne vidi realne nevarnosti, da bi vrnitev tožnika v Alžirijo pomenila nečloveško ravnanje v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ.

30. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).