Jedro

Za obligacijsko razmerje je (med drugim) značilno, da gre za razmerje med najmanj dvema različnima subjektoma (prim. 26. člen ZOR). To pomeni, da o nastanku pogodbenega razmerja lahko govorimo le, če gre za izjavi volje različnih subjektov. Iz trditev tožene stranke pa sledi, da je direktorica najemnika (sedaj izbrisane družbe S.) N. M. delala za naročnika sporne komercialne linije (sedaj izbrisane) družbe M..

Te trditve obrambe govorijo v prid možnosti kvalifikacije, da je šlo zgolj za navidezno obligacijsko razmerje. Navidezno zato, ker bi zatrjevana osebna povezava med najemnikom - koristnikom komercialne linije in naročnikom te komercialne linije lahko govorila v prid stališču o zlorabi telefonske številke, katere lastnica je tožena stranka, v svojo korist.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 5. in

6. točki izreka v celoti, v 2. točki v delu, v katerem je ugotovljena terjatev tožeče stranke v znesku 683.986,69 SIT, v 4. točki pa v dajatvenem delu in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v 3. točki izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: " 2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 683.986,69 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2000 dalje do plačila, ne obstaja pa terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.537,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

12.8.2000 dalje do plačila.

3. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 608.732,04 SIT.

4. Zaradi delnega obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke in delnega neobstoja njene terjatve ter zaradi neobstoja celotne terjatve tožene stranke je dolžna: - tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 683.986,99 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2000 dalje do plačila; - se tožbeni zahtevek v preostalem delu, to je glede plačila 2.537,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2000 dalje do plačila, zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 24.299,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2000 dalje do plačila in nadaljnje pravdne stroške v višini 160.692,50 SIT.

6. Tožena stranka sama nosi svoje stroške." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka osebno in po pooblaščenki. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da del vtoževanega zneska izhaja iz pogovorov s komercialno linijo 090 40 12, ki je bistveno dražja od običajnih linij. Na podlagi te dejanske ugotovitve in skladnih trditev pravdnih strank pritožbeno sodišče sklepa, da sta tožeča stranka in pa naročnik omenjene komercialne linije skupaj nastopala na trgu, vsaka s svojo storitvijo. V prid tej ugotovitvi so tudi neizpodbijane trditve tožeče stranke o delitvi dohodka v razmerju 25% proti 75% v prid naročnika komercialne linije.

Za obligacijsko razmerje je (med drugim) značilno, da gre za razmerje med najmanj dvema različnima subjektoma (prim. 26. člen ZOR). To pomeni, da o nastanku pogodbenega razmerja lahko govorimo le, če gre za izjavi volje različnih subjektov. Iz trditev tožene stranke pa sledi, da je direktorica najemnika (sedaj izbrisane družbe S. d.o.o.) N. M. delala za naročnika sporne komercialne linije (sedaj izbrisane) družbe M. d.o.o..

Te trditve obrambe govorijo v prid možnosti kvalifikacije, da je šlo zgolj za navidezno obligacijsko razmerje. Navidezno zato, ker bi zatrjevana osebna povezava med najemnikom - koristnikom komercialne linije in naročnikom te komercialne linije lahko govorila v prid stališču o zlorabi telefonske številke, katere lastnica je tožena stranka, v svojo korist. Povedano drugače, odločitev za naročilo storitve naročnika komercialne linije bi bilo moč v zatrjevani situaciji šteti za naročilo podano s strani naročnika samega. Če bi se tako izkazale za resnične spredaj predstavljene trditve tožene stranke, terjatvi tožeče stranke ne bi bilo moč dati sodnega varstva, pa čeprav jo uveljavlja tožeča stranka, ki pri zatrjevani zlorabi ni bila udeležena. Pritožbeno sodišče ponovno opozarja na že opisane značilnosti sodelovanja med tožečo stranko in naročnikom sporne komercialne linije. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato ugotoviti, ali so resnične omenjene trditve tožeče stranke in nato znova odločiti o uveljavljanjem tožbenem zahtevku. Podan je razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, ker je zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava ostala neizčrpana trditvena podlaga tožbe.

Pač pa pritožba ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini

608.732,04 SIT. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, toženi stranki zatrjevana škoda še ni nastala. Obstoj škode pa je predpostavka nastanka odškodninske obveznosti (prim. 154. člen ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (3. točka izreka izpodbijane sodbe) se tako izkaže kot materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz 2. točke izreka te odločbe.