Jedro

Če objekt, ki se gradi, ni enostaven začasen objekt, lokacijska informacija ne zadostuje za gradnjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 14. 4. 2005. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote ..., Inšpekcijske pisarne ... z dne 11. 2. 2005. 2. Upravni organ prve stopnje je s citirano prvostopenjsko upravno odločbo pod točko 1 odločil, da mora tožeča stranka kot inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela pri gradnji lesene stanovanjske hiše, okvirne tlorisne velikosti 11 m x 10 m, višine pritličje + podstrešje, na zemljišču s parc. št. 15 k.o. ..., pod točko 2, da mora tožeča stranka do 9. 5. 2005 odstraniti prej naveden objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje, ker se bo sicer zoper njo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka), s 4. točko je bilo odločeno, da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002 in 102/2004), s 5. točko pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Temelji na stališču, da objekta tožeče stranke ni mogoče uvrstiti med enostavne začasne objekte, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

4. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (glavna obravnava ni bila opravljena, sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti), zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vztraja, da gre za enostaven začasen objekt, zato je pomembna lokacijska informacija, ki je bila pravočasno pridobljena. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporablja določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 8. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1), revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

9. Iz relevantnega dejanskega stanja, ki je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno v upravnem postopku in na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1) izhaja, da je gradbena inšpektorica po inšpekcijskih pregledih 20. 1. 2005, 1. 2. 2005 ter 18. 2. 2005 ter po zaslišanju zastopnika tožeče stranke ugotovila, da je tožeča stranka na zemljišču s parc. št. 15 k.o. ... postavila na betonsko ploščo debeline 0,2 m z betonskimi votlaki podstavek debeline 0,3 m in nanj leseno stanovanjsko hišo tlorisne velikosti 11 m x 10 m, višine pritličje + podstrešje, ter da je tožeča stranka že pred tem za sporni objekt pridobila lokacijsko informacijo z dne 4. 10. 2004. 10. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da je sporni objekt – leseno stanovanjsko hišo mogoče opredeliti kot enostavni začasni objekt v smislu točke 1.9 in 1.9.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 v zvezi s Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/2003), ki v 9. do 11. členu taksativno našteva vrste začasnih objektov glede na njihov namen (sezonska turistična ponudba, prireditve ter skladiščenje).

11. V skladu s točko 1.9. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je enostavni objekt konstrukcijsko manj zahtevek objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno-tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Začasni objekt kot eden izmed objektov, na katere se razvrščajo enostavni objekti pa je po določbi 1.9.2. citiranega člena ZGO-1 enostavni objekt, narejen v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, namenjen sezonski turistični ponudbi, prireditvi ali začasnemu skladiščenju in podobno, ki se postavi samo za čas trajanja takšne ponudbe, prireditve oziroma skladiščenja. Glede na zakonsko opredelitev enostavnega objekta oziroma začasnega objekta je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sporne lesene stanovanjske hiše ni mogoče šteti med začasne objekte, saj ni namenjena ne turistični ponudbi ali prireditvi, ne začasnemu skladiščenju in podobno, za čas trajanja ponudbe, prireditve ali skladiščenja.

12. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje oziroma že tožene stranke pred njim, da sporni objekt ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere po določbi tretjega odstavka 3. člena ZGO-1 ni potrebno gradbeno dovoljenje; temveč je po izrecni zakonski določbi pravnomočno gradbeno dovoljenje potrebno za začetek gradnje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Gre torej za nelegalno gradnjo. Zato je imel pristojni gradbeni inšpektor podlago, da je izrekel inšpekcijski ukrep, s katerim je gradnjo takoj ustavil ter odredil vzpostavitev prejšnjega stanja, v določbi 152. člena ZGO-1. Glede na navedeno pa je bilo materialno pravo (že navedene določbe in določba 152. člena ZGO-1, ki se nanaša na inšpekcijski ukrep pri nelegalni gradnji) pravilno uporabljeno.

13. Revizijski ugovori, v katerih tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, ne morejo biti predmet revizijske presoje. Izpodbijanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge, zakaj je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Navedeni razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZGO-1. Zato ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu ni utemeljen.

15. Iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 izhaja, da je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Ker je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že v upravnem postopku, tožeča stranka – ki sicer glavne obravnave niti ni predlagala – tudi ni navajala novih dejstev in dokazov, ki naj bi se ugotavljali oziroma preverjali na glavni obravnavi. Zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je sodišče izpodbijano sodbo sprejelo na nejavni seji (četrti odstavek 75. člena ZUS-1). Enako je glede oprave glavne obravnave določal tudi v času izdaje izpodbijane sodbe prve stopnje veljavni ZUS v določbi četrtega odstavka 72. člena.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.