Jedro

Z dnem začetka veljave ZP-1G 13. 3. 2011 preneha veljati določba 202. a člena ZP-1, določba 202. č člena pa s tem dnem začne veljati. Postopki o prekršku, začeti pred uveljavitvijo ZP-1G, se nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah ZP-1, če v določbah od prvega do petega odstavka 52. člena ZP-1G ni drugače določeno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je storilca B. P. spoznalo za odgovornega za prekršek po petem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določilo globo 460 EUR, prekršek po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, za katerega mu je določilo globo 1.540 EUR, na podlagi osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 in petega odstavka 202. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) mu je določilo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije vozil, ki so bile vanj vpisane na dan 1. 1. 2010. Nato je sodišče storilcu izreklo enotno sankcijo, in sicer globo 2.000 EUR ter 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije vozil, ki so bile vanj vpisane na dan 1. 1. 2010, ter ga oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb iz četrtega odstavka (pravilno: četrte točke) 156. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na izrek enotne sankcije in prenehanje veljavnosti kršiteljevega vozniškega dovoljenja, razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se strinja s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila sodba izrečena 5. 5. 2011, to je po uveljavitvi ZP-1G, ko je določba 202. a člena ZP-1 prenehala veljati. Po stališču vrhovne državne tožilke sodišče ni imelo več pravne podlage za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, temveč le za izrek kazenskih točk, kar je za storilca ugodneje. Spremembo 27. člena ZP-1G je treba presojati tudi z vidika uporabe za kršitelja milejšega zakona – določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1. 5. Takemu stališču vrhovne državne tožilke ni mogoče pritrditi. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1G (Ur. l. RS, št. 9/2011 z dne 11. 2. 2011), ki je pričel veljati 13. 3. 2011, je določba 202. a člena ZP-1 prenehala veljati, ureditev odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je vsebovana v novi določbi 202. č člena sedaj veljavnega ZP-1. Vendar pa je vrhovna državna tožilka očitno spregledala prehodno določbo šestega odstavka 52. člena ZP-1G, po kateri se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških, če v prejšnjih določbah tega člena ni drugače določeno. V določbah od prvega do petega odstavka 52. člena prenehanje veljavnosti 202. a člena ZP-1 in začetek uporabe 202. č člena ZP-1 nista posebej urejena, kar pomeni, da določba 202. a člena preneha veljati oziroma določba 202. č člena ZP-1 prične veljati 13. 3. 2011. 6. Redni postopek o prekršku se začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa (prvi odstavek 103. člena ZP-1). V obravnavanem primeru je bil obdolžilni predlog pri sodišču prve stopnje vložen 4. 2. 2010. Glede na zgoraj citirano določbo šestega odstavka 52. člena ZP-1G je sodišče postopek o prekršku zoper B. P. utemeljeno nadaljevalo in končalo po določbah ZP-1, ki so veljale ob začetku postopka o prekršku.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 ob razlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti. Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vrhovna državna tožilka trditve, da je treba spremembo 27. člena ZP-1G presojati tudi z vidika uporabe za kršitelja milejšega zakona, ne obrazloži, zato je Vrhovno sodišče ni moglo presoditi.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve materialnih določb zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.