Jedro

S posegom v spolno nedotakljivost je na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca, kar se glede na vse okoliščine posameznega primera v oškodovančevi duševnosti različno manifestira, odvisno od stopnje njegove prizadetosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v III. točki znesek 223,50 EUR nadomesti z zneskom 296,88 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 223,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija I. in III. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da odškodnino ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prisojena odškodnina previsoka. Prvo sodišče je napačno upoštevalo 181. člen OZ, ki določa enotno odškodnino. Ni jasno, kakšno odškodnino je prvo sodišče priznalo tožnici za posamezno obliko škode in za katero obliko škode je sploh priznalo odškodnino. Izvedenka je pojasnila, da dogodek ni bolj specifično posegel v spolno integriteto tožnice. Pri tožnici ni več podanih emocionalnih posledic škodnega dogodka in pri njej ni znakov, ki bi kazali na daljnoročni ali globlji škodljivi vpliv obravnavane izkušnje. Duševne bolečine niso trajale dolgo časa, tožnica se sploh ne spomni škodnega dogodka, poleg tega pa danes nima nobenih težav v zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče je prisodilo odškodnino v višini 3.300,00 EUR, kar naj bi predstavljalo tri povprečne plače v RS, vendar pa prisojeni znesek predstavlja več kot tri povprečne neto plače v RS. Sodišče ni navedlo, kje je prišlo do podatka o povprečni neto plači v RS v februarju 2015, saj je bila tedaj plača še nižja, kot jo navaja prvo sodišče. Napačna je odločitev o teku zamudnih obresti. Toženec je bil seznanjen z odškodninskim zahtevkom v kazenskem postopku šele po 7. 1. 2011. S tem zahtevkom je bilo pretrgano zgolj zastaranje, nikakor pa niso mogle že takrat začeti teči zakonske zamudne obresti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Glede na prisojeno odškodnino znaša uspeh tožnice 23 %, ne pa 27 %. Poleg tega je prvo sodišče priznalo tožnici DDV na seštevek vseh stroškov, čeprav se ta ne obračuna od zneska sodne takse in nagrade izvedenki.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva v skladu z načeloma individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pravilno je upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na odmero višine odškodnine za nematerialno škodo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Oškodovancu pripada posebna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve pravice dostojanstva (181. člen OZ). Ta škoda ne izključuje drugih vrst nematerialne škode po prvem odstavku 179. člena OZ, katerih pa tožnica ni zatrjevala in se zato prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem. Prvo sodišče je odmerilo posebno odškodnino za posebno obliko nematerialne škode v skladu s 181. členom OZ in je nasprotno stališče toženca materialnopravno napačno.

6. Predmet varstva po 181. členu OZ je posameznikova ustavna pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave Republike Slovenije). S posegom v spolno nedotakljivost je na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca, kar se glede na vse okoliščine posameznega primera v oškodovančevi duševnosti različno manifestira, odvisno od stopnje njegove prizadetosti. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da dogodek ni bolj specifično posegel v tožničino spolno integriteto, da ni več podanih emocionalnih posledic škodnega dogodka, da ni znakov, ki bi kazali na daljnoročni ali globlji škodljiv vpliv obravnavane izkušnje ter ostale ugotovitve sodne izvedenke, na katere se sklicuje toženec), je prvo sodišče že upoštevalo pri odmeri odškodnine, ki je prav zato ustrezno nižja, zato ni podlage za dodatno nižanje odškodnine.

7. Prvo sodišče je prisodilo tožnici odškodnino v znesku 3.300,00 EUR, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravična. Prvo sodišče je sicer pojasnilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini treh povprečnih neto plač zaposlenega (kar ni povsem točno, saj je le-ta, ki jo je navedlo prvo sodišče, znašala za december 2014 1.018,67 EUR), vendar pa gre po oceni pritožbenega sodišča pri tem le za približno primerjavo prisojene odškodnine z višino plač zaposlenih v RS in je zato ne gre jemati dobesedno matematično natančno. Bistveno je, da odmerjena odškodnina ustreza že omenjenima načeloma v okviru upoštevanja pravnega standarda pravične denarne odškodnine.

8. Prvo sodišče je pravilno odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 7. 1. 2011, ko je tožnica v kazenskem postopku zoper toženca priglasila obrazloženi premoženjskopravni zahtevek (drugi odstavek 299. člena OZ).

9. Prvo sodišče je pri tehtanju uspeha pravdnih strank v sporu očitno upoštevalo razmerje med prisojeno odškodnino in vtoževano odškodnino v primerjavi s povprečno plačo, saj je tožnica zahtevala z zneskom 12.127,60 EUR osem povprečnih bruto plač v Republiki Sloveniji (preostali vtoževani znesek je predstavljal kapitalizirane zamudne obresti). Pritožbeno sodišče se strinja, da je izbrana metoda ustrezna za oceno tožničinega uspeha v sporu in je prvo sodišče zato pravilno upoštevalo, da znaša uspeh tožnice približno 27 % (3.300,00 EUR / 12.127,60 EUR).

10. Pritožba ima prav, da je prvo sodišče napačno priznalo tožnici DDV tudi od zneska sodne takse in nagrade izvedenki, saj se DDV od teh postavk ne obračunava. Pravilen znesek pravdnih stroškov tožnice je zato 1.778,40 EUR, 27 % tega zneska pa znaša 480,17 EUR. Po pobotu je tožnica zato dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 296,88 EUR, ne pa 223,50 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o stroških, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 358. člen ZPP). Toženec ni uspel s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).