Jedro

Obveznosti, ki nastanejo med postopkom prisilne poravnave, pa mora dolžnik izpolniti v celoti (prvi odstavek 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 115013/2013 z dne 15.7.2013 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna tožeči stranki terjatev v višini 5.034,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.710,00 EUR od 6.7.2013 do plačila in od 324,43 EUR od 9.7.2013 do plačila ter tudi izvršilne stroške v znesku 149,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2013 do plačila. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 856,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje.

Zoper ugodilni del te sodbe in izreka o pravdnih stroških se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič T.B. in stečajnega upravitelja J.F.. Na naroku za glavno obravnavo je namreč tožena stranka dokazni predlog v tej smeri ustrezno substancirala. Račun št. 2011-115 ni skladen s pravno podlago, na katero se sklicuje tožeča stranka. Že iz specifikacije tega računa je razvidno, da je bil izstavljen na podlagi pogodbe z dne 19.7.2010. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno navedla, da v celoti nasprotuje predlogu sklepa o izvršbi, kar posledično pomeni, da je prerekala iztoževani znesek tako po temelju kot po višini. Tožena stranka je v tej zvezi ugovarjala tudi poteku poslovanja med pravdnima strankama. Te navedbe je tožena stranka na naroku smiselno podkrepila. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi raziskati - glede na to, da je nad toženo stranko tekel postopek prisilne poravnave - ali je morebiti zahtevek tožeče stranke poravnan v tem postopku prisilne poravnave.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere se sklicuje obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko iztoževano denarno terjatev (po petih konkretnih računih in obračunu obresti) najprej uveljavljala po predlogu v okviru izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. V tem postopku je tožena stranka podala ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, da ne ve, na kaj se nanaša iztoževana denarna terjatev; da spornih računov ni prejela in jih nima evidentiranih v svojih evidencah in da je vse obveznosti do tožeče stranke (s katero je sicer poslovno sodelovala) poravnala. Navedla je tudi, da je vsak račun, ki ni bil predhodno potrjen z naročilnico (potrjena ponudba) zavrnila, kar bi potrdila priča T.B.. Ko je bil dolžnik v stečajnem postopku, je bil upnik za svoje delo poplačan, kar bi lahko potrdil stečajni upravitelj J.F. Omenjeni izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine se je prevesil v konkretno pravdo, v kateri je tožeča stranka prvič podala konkretne navedbe o tem, da se sporna denarna terjatev nanaša na računovodske storitve, ki jih je tožeča stranka po pogodbi o računovodskih storitvah z dne 1.4.2011 (priloga A2) za čas od aprila 2011 do marca 2013 opravljala za toženo stranko. V tej zvezi je tožeča stranka tudi podrobneje specificirala storitve po posameznih računih, pri čemer je tudi pojasnila, da se iztoževane obveznosti nanašajo na čas po 1.4.2011, ko je nad toženo stranko že tekel insolvenčni postopek. Obveznosti, ki nastanejo med postopkom prisilne poravnave, pa mora dolžnik izpolniti v celoti (prvi odstavek 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Teh obveznosti pa tožena stranka ni plačala, pri čemer so bili vsi računi tožeče stranke s strani njene računovodkinje J.D. ali saldakontistke M.Ž. osebno posredovani delavki tožene stranke M.G., ki je bila zadolžena za prejem računov. Tožena stranka prejetih računov tudi ni nikoli reklamirala ali zavrnila. Tožena stranka v pravdnem postopku na te (prvič podane) konkretne navedbe (in dokazila, predložena v okviru dopolnitve tožbe) sploh ni odgovorila (tudi na prvem naroku za glavno obravnavo ne), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za neprerekana dejstva, ki jih sploh ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 2014. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zaradi tega ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker kot prič ni zaslišalo T.B. in upravitelja J.F.. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da se tudi račun št. 2011-115 za računovodske storitve nanaša na obdobje opravljanja računovodskih storitev po 1.4.2011 (po pogodbi o računovodskih storitvah z dne 1.4.2011), upoštevaje ob tem, da sama napaka v naslovu pogodbe na tem računu ne more razbremeniti tožene stranke izpolnitve sprejete pogodbene obveznosti po pogodbi z dne 1.4.2011. Pravno neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje raziskati, ali ni bila iztoževana denarna terjatev morebiti poplačala v postopku prisilne poravnave, ki je tekel nad toženo stranko v zadevi St 870/2010. Tožena stranka namreč v tej zvezi ni postavila nobenih konkretnih trditev, zato sodišče samo dokaznega postopka v nakazani smeri ni smelo izvajati.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).