Jedro

Kadar delavec ostane na delu po poteku delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, mu delovno razmerje preide v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi zakona, ne glede na voljo strank. Zato ni odločilno sklicevanje tožene stranke, da tožnik za to delovno mesto nima ustrezne izobrazbe in da delovno mesto ni sistemizirano, saj je bil tožnik pri njej zaposlen zaradi začasno povečanega obsega del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.7.2000 opr. št. 123-17/96-8 in z dne 29.9.2000 opr. št. 123-17/96-10 in ugotovilo, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas od 1.7.2000 dalje. Toženi stranki je naložilo, da mora s tožnikom skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 24.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2001 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik sprejet na delo za opravljanje določenih del komunalnega redarja zaradi sezonskega povečanja dela. Kasneje je bilo potrebno zaradi novo nastalih občin preoblikovati status in organiziranost službe. Tožnik nima ustrezne V. stopnje izobrazbe in zato ne more biti sprejet na dela, za katera ne izpolnjuje pogojev za nedoločen čas. Drugih del, ki bi ustrezala tožnikovi izobrazbi tožena stranka nima sistemiziranih. Tožena stranka ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, saj je tožena stranka sklepala delovno razmerje glede na povečan obseg dela za določen čas, kar je tožnik tudi vedel. Meni, da je izrek sodbe, ko ji nalaga sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi nejasen in neizvršljiv.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da je v delovnem razmerju za določen čas od 1.7.2000 do 30.9.2000 in ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ter sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je izpodbijane odločbe tožene stranke razveljavilo in ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 1.7.2000. Tako odločitev je sprejelo potem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik že pred izdajo odločbe dne 27.7.2000, s katero je bilo odločeno, da je v delovnem razmerju za določen čas od 1.7.2000 do 30.9.2000, v delovnem razmerju za določen čas na podlagi predhodnih odločb tožene stranke in da je v času od 1.7.2000 do izdaje odločbe 27.7.2000 pri toženi stranki ostal na delu brez ustrezne odločbe o delu za določen čas, zaradi česar je delovno razmerje sklenjeno za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi 1. odst. 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Taka odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da je s tožnikom vseskozi sklepala delovno razmerje za določen čas pa ni mogoče upoštevati, saj je tožena stranka dopustila, da je tožnik delal po poteku predhodne odločbe o delu za določen čas brez nove odločbe. Tako je na podlagi določbe samega zakona, brez volje tožeče ali tožene stranke, delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Zato so tudi pravno nepomembni ugovori tožene stranke, da tožnik nima ustrezne V. stopnje izobrazbe in da tožena stranka nima sistemiziranega delovnega mesta. Tožena stranka je tožnika zaposlovala na delovnem mestu komunalnega redarja V. tarifne skupine in na tem delovnem mestu je tožniku prešlo delovno razmerje za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je neizvršljiv izrek sodbe, ki nalaga toženi stranki sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je namreč po določbi 11. člena ZDR z delavcem dolžan skleniti pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.