Jedro

Po ureditvi iz ZDoh-1 dohodnino na letni ravni za zavezanca odmeri davčni organ na podlagi napovedi, ki jo vloži zavezanec. Če je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, zavezanec doplača razliko dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku kot zavezancu za dohodnino odmeril dohodnino v znesku 3.746,66 EUR. Ugotovil je še, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 894,05 EUR in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi kot pravno podlago izdaje odločbe davčni organ navaja 102. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06-UPB4 – v nadaljevanju ZDoh-1) ter 158. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) ter Odredbo o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2006 (Uradni list RS, št. 117/05). Ugotavlja še, da je davčni organ na podlagi napovedi za odmero dohodnine za leto 2006, ki jo je vložil zavezanec, ugotovil letno davčno osnovo, ki mu je bila zmanjšana za splošno olajšavo iz 105. člena ZDoh-1 ter za olajšavo za različne namene po 1., 3. in 10. točki 1. odstavka 112. člena ZDoh-1. Navaja še, da je bilo zavezancu v skladu z določbo 3. ostavka 106. člena ZDoh-1 kot prejemniku pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznano zmanjšanje dohodnine v višini 14,5 % odmerjene dohodnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora zavezanec v skladu z določbo 4. odstavka 117. člena ZDoh-1, razliko doplačati.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-01-1196/2007-2 z dne 23. 9. 2008, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v konkretni zadevi potrebo ugotoviti, da je pritožnik oddal predizpolnjeno napoved za odmero dohodnine, v kateri je sporni znesek 3.017.610,00 SIT vpisal pod rubriko 1230 - preostali dohodki iz drugega pogodbenega razmerja. Pod isto rubriko so navedeni tudi normirani oziroma dejanski stroški v znesku 301.761,00 SIT in akontacija 678.962,00 SIT. Tega dohodka v predizpolnjeni napovedi pritožnik ni popravljal oziroma spreminjal, s čimer je šteti, da je izrazil voljo, da se mu dohodnina odmeri na osnovi, v napovedi predhodno navedenega podatka. Prvostopni organ je tako odločil na podlagi v napovedi izražene volje pritožnika in sporni dohodek obravnaval kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ter skladno s 4. odstavkom 29. člena ZDoh-1 ta dohodek štel v davčno osnovo v višini 2.715.849,00 SIT, zmanjšan za normirane stroške v višini 301.761,00 SIT. Od tega dohodka je bila odšteta med letom plačana akontacija dohodnine v višini 678.962,00 SIT. Glede pritožnikove navedbe, da predstavlja sporni dohodek 3.017.610,00 SIT dejanske stroške v zvezi z delom, pa davčni organ zavezancu pojasnjuje, da mora zavezanec, ki želi povrnitev dejanskih stroškov, le-te uveljavljati v napovedi oziroma do poteka roka za oddajo napovedi. V konkretni zadevi je v zvezi s tem potrebno ugotoviti, da je pritožnik prvič navedel, da predstavlja sporni znesek dejansko stroške v zvezi z delom, šele v pritožbi. Takšno naknadno uveljavljanje dejanskih stroškov zavezanca je zato potrebno šteti kot pritožbeno novoto, ki skladno s 3. odstavkom 238. člena ZUP ni dopustna. Skladno z določbo 2. odstavka 421. člena ZDavP-2 je predizpolnjeno dohodninsko napoved za leto 2006 mogoče popravljati oziroma dopolnjevati do 30. aprila. Pritožnik pa v pritožbi ni navedel vzrokov, zakaj stroškov ni uveljavljal že na prvi stopnji.

Tožeča stranka meni, da je stališče tožene stranke glede spornega zneska 3.017.610,00 SIT, zmotno. Tožnik je namreč šele po prejemu prvostopne odločbe opazil, da mu pri odmeri nisi bili upoštevani dejanski stroški. Že iz njegove pritožbe, ki jo je podal ustno na zapisnik izhaja, da bo naknadno dostavil ustrezna dokazila, kot tudi, da prosi za izdajo nove odločbe. Tožnik od 1. 1. 2006 začasno biva v A. v Republiki Črni gori. V Maribor prihaja le občasno, saj je zaradi delovnih obveznosti večji del leta v Črni gori. Tožnik s predloženimi kopijami računov dokazuje, da predstavlja sporni znesek dejanske stroške v zvezi z delom. Prvostopni organ je tožniku sicer pojasnil postopek odmere dohodnine, ni pa ga opozoril oziroma pozval, da pojasni, zakaj dokazil ni pravočasno predložil. S tem je bilo tožniku onemogočeno, da se izjasni o tem, da so tožniku dejansko nastali stroški v zvezi z delom. Tožnikove navedbe potrjujejo listinska dokazila, to je kopije računov, iz katerih je razvidno tudi, da so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji. Tožnik pa jih iz upravičenih okoliščin ni mogel predložiti.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in upravnemu organu vrne v ponovno odločanje, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem stališču, da uveljavljanje stroškov v pritožbi ni več mogoče. Skladno s 1. odstavku 271. člena ZDavP-1 lahko namreč davčni zavezanec pri dohodku iz zaposlitve oziroma pri ostalih dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja dejanske stroške uveljavi v napovedi za odmero dohodnine. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Obrazložena je tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s posameznimi pritožnikovimi ugovori, pa sodišče pripominja še naslednje. Tudi po mnenju sodišča je tožnik sporne dejanske stroške uveljavljal prepozno. Zakaj jih ni uveljavljal že v prednapovedi za odmero dohodnine, tožnik niti ne pojasni. Upravičenih razlogov pa pravzaprav ne pojasni niti v tožbi. V njej sicer navaja, da večino časa dela v Črni gori, kjer ima tudi večino svoje dokumentacije v zvezi z opravljenim pogodbenim delom, zaradi česar naj ne bi mogel predložiti dokazil v času odločanja na prvi stopnji. Slednje dejstvo po mnenju sodišča tožnika ne opravičuje, saj ni razloga, da bi sporno dokumentacijo pravočasno ne poslal po pošti, saj jo je, kot navaja, v Republiki Črni gori, kjer je delal, tudi imel na voljo. Ob tem se izkaže za irelevantno tudi tožnikova navedba, da ga prvostopni organ v pritožbenem postopku ni opozoril, da mora pojasniti, zakaj dokazil ni pravočasno predložil. Tožnik namreč tudi potem, ko je za pojasnilno dolžnost nesporno izvedel, opravičljivega vzroka, zakaj sporne dokumentacije ni mogel predložiti prej, tudi v nadaljevanju ni obrazložil. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se tožena stranka v njej sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.