Jedro

Le v primeru izrecnega nasprotovanja s strani tožene stranke, da do prikrajšanja na strani tožeče stranke ni prišlo, na primer glede na njen odnos do stvari in njeno voljo, ali morda glede na način, obseg, čas oziroma trajanje uporabe, bi tožeča stranka morala dopolniti svojo trditveno podlago.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneskov:

1.420,46 EUR od dne 08. 05. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 06. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 07. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 08. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 09. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 10. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 11. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 12. 2002 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 01. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 02. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 03. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 04. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 05. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 06. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 07. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 08. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 09. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 10. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 11. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 12. 2003 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 01. 2004 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 02. 2004 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 03. 2004 do 31.12.2004,

1.420,46 EUR od dne 08. 04. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 05. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 06. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 07. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 08. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 09. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 10. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 11. 2004 do 31.12.2004,

2.117,60 EUR od dne 08. 12. 2004 do 31.12.2004, z a v r n e. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu 4. točke in v 6. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pravdni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na parc. št. 586/3 in 586/6, k.o. B. (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe (2. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike v višini 120.731,47 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2002 dalje do plačil (3. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine v znesku 161.147,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje (od 08. 05. 2002 – 08. 04. 2009; 4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v znesku 20.966,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper 4. in 6. točko izreka sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP, kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ter nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da zavrne tudi zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine v višini 161.147,04 € s pripadki, ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške predmetnega postopka.

Tožeča stranka je pravočasno odgovorila na pritožbo tožene stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo v delu, s katerim ni uspela in sicer pri dosojeni uporabnini za uporabo nepremičnin. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je ob neprerekani trditvi, da tožena stranka ves čas in še do danes uporablja predmetne nepremičnine, ob ugotovitvah, da ne gre za infrastrukturo javne službe, da je sedaj v zemljiško knjigo kot lastnica vpisana tožeča stranka ter da za uporabo s strani tožene stranke ni pravne podlage, tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine utemeljen v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka). Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tako v delu glede glavne stvari – uporabnine (1), kot tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti (2). Posledično izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških (6. točka izreka; (3)).

Delna neutemeljenost pritožbe – odločitev o glavni stvari Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede uporabe določila 190. člena OZ, namesto 198. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tudi obstoj predpostavk iz 190. člena OZ, ki morajo obstajati v primeru presoje po 198. členu OZ (enako VS RS sodba II Ips 508/2006, z dne 17. 12. 2008; VSL sodba II Cp 4002/2009 z dne 24. 02. 2010). Pritožba pa nima prav, ko izpostavlja, da se je sodišče napačno opredelilo le do predpostavk iz 190. člena OZ, saj je sodišče prve stopnje smiselno presojalo tudi vse predpostavke iz 198. člena OZ: če je nekdo tujo stvar (sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem lastništva), uporabil v svojo korist (med strankama ni sporno, da tožena stranka vse do danes uporablja predmetne nepremičnine), lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega (podredni tožbeni zahtevek) in naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (predmet ocene sodnega izvedenca, tožeča stranka se je sicer oprla na višino najemnin za podobne objekte).

Zgolj iz razloga, da sodišče prve stopnje ni zapisalo določila 198. člena OZ kot materialno pravne podlage za predmet presoje konkretnega primera, pa očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, saj je, kot je razvidno iz obrazložitve, sodišče prve stopnje uporabilo vsa relevantna materialno pravna pravila v tem primeru.

Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na načelo „volenti non fit iniuria“ (privolitev oškodovanca) glede opustitve zahteve na izpraznitev nepremičnin s strani tožeče stranke. Samo dejstvo, da tožeča stranka ni zahtevala izpraznitve nepremičnin, še ne pomeni, da je pristala na brezplačno rabo predmetnih nepremičnin. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je želela skleniti s toženo stranko najemno pogodbo, višina najemnine pa naj bi se določila s kasnejšim aneksom. Do sklenitve slednjega nikoli ni prišlo, kar pomeni, da za uporabo nepremičnin na strani tožene stranke pravna podlaga nikoli ni obstajala. Pravilno pa je zaključilo tudi sodišče prve stopnje, da ravno pogajanja za sklenitev najemne pogodbe in prizadevanja za podpis aneksa k najemni pogodbi, ki bi določal višino najemnine izkazujejo, da je tožeča stranka sicer pristala na uporabo nepremičnin s strani tožene stranke, vendar nikoli ni pristala na brezplačno uporabo.

Glede očitane pomanjkljive trditvene podlage za presojo sodišča prve stopnje po pravilih 190. in 198. člena OZ pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da so nepremičnine njene in da zahteva plačilo za njihovo rabo (list. št. 3, 33). Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je bilo dogovorjeno, da se bo sklenil aneks k najemni pogodbi, ki bi določal višino najemnine, vendar do slednjega ni prišlo. Zato tožeča stranka sedaj zahteva plačilo uporabnine. Takšna trditvena podlaga, ob neprerekanih trditvah uporabe s strani tožene stranke, pa zadostuje kot trditvena podlaga po 198. členu OZ. Le v primeru izrecnega nasprotovanja s strani tožene stranke, da do prikrajšanja na strani tožeče stranke ni prišlo, na primer glede na njen odnos do stvari in njeno voljo, ali morda glede na način, obseg, čas oziroma trajanje uporabe, bi tožeča stranka morala dopolniti svojo trditveno podlago (1).

Tožena stranka nikoli ni izpodbijala dejstva, da še do danes uporablja predmetne nepremičnine. Pri uporabi določil 198. člena OZ pa „vendar je pomembno, da je v pravkar navedeni materialnopravni določbi prikrito vsebovana domneva o pogojenosti obsega prikrajšanja zaradi neuporabe stvari z obsegom koristi od uporabe stvari – torej o izhodiščni soodvisni skladnosti koristi na eni in prikrajšanja na drugi strani (po principu „vezne posode“)(VS RS sodba in sklep, opr. št. II Ips 453/2006, z dne 25. 10. 2007).

Pravilna je pritožbena trditev, da parcelni številki 303/84 in 73/3, k.o. B. ne obstojita. Vendar pa v izreku izpodbijane sodbe slednji nista navedeni, predvsem ne v 4. točki, ki jo pritožba napada. Sodišče je namreč ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v znesku 161.147,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: ...“ (4. točka izreka sodbe). Da je uporabnina dosojena tudi za omenjene parcele, bi sicer lahko izhajalo iz obrazložitve sodbe (str. 13), pri čemer pa je sodišče prve stopnje temeljilo svojo odločitev predvsem na zemljiško knjižnih izpiskih vl. št. 1232 ter vl. št. 594, k.o. B. (A26, A27, C1 – 6), ki pa omenjenih parcel ne vsebujejo. Tako je sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi zapisalo parc.št. 303/84 in 73/3, storilo očitno pisno pomoto, saj bi moralo zapisati parc.št. 303/4 ter 873/3. Taka očitna pomota sodišča prve stopnje pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 339. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jo lahko kadarkoli popravi (328. člen ZPP). Tudi izvedenec je ocenjeval višino uporabnine za nepremičnine iz vl. št. 1232, k.o. B. (list. št. 96), tožena stranka pa nikoli ni zatrjevala, da teh nepremičnin ne uporablja. Izpodbijala je le podlago za zaračunavanje uporabnine, namreč da je sama lastnica predmetnih nepremičnin, zaradi česar ni dolžna plačevati uporabnine.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede priznanja pravice do uporabnine tožeči stranki, češ da je bila v zemljiško knjigo vpisana šele po vložitvi tožbe. Tožeča stranka je bila res vpisana v zemljiško knjigo šele z dnem 20. 02. 2007 (datum zemljiško knjižnega predloga). Vendar pa je tožena stranka lastninsko pravico na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, ki je določal lastninjenje družbene lastnine, torej s samim zakonom, pridobila le na infrastrukturnih objektih, ki jih je dala v upravljanje tožeči stranki, medtem ko je drugo premoženje v trenutku vložitve v javno podjetje v obliki stvarnega vložka postalo del premoženja javnega podjetja, hkrati pa se je pretrgala lastninska pripadnost toženi stranki (VSL sklep II Cp 889/2004, z dne 13. 10. 2004).

Tožena stranka nikoli ni izpodbijala svojega stvarnega vložka, je pa ves čas obenem zatrjevala, da je lastnica predmetnih nepremičnin. S tem, ko je bilo ugotovljeno, da nepremičnine, ki so bile kot stvarni vložek vložene v družbo z omejeno odgovornostjo (tožečo stranko), niso bile del infrastrukture javne službe ter ob ugotovitvi, da tožena stranka ni zatrjevala, da tožeča stranka ni razpolagala z listinami, potrebnimi za vpis v zemljiško knjigo (na primer intabulacijska klavzula; obstajati mora „možnost vpisa v zemljiško knjigo (VSL sklep IV Cpg 13/97, z dne 11. 03. 1997)), je tožeča stranka upravičena do uporabnine od trenutka, ko je tožena stranka nanjo, kot družbo z omejeno odgovornostjo, prenesla nepremičnine, kot stvarni vložek, pri tem pa ni bilo ovir za vpis v zemljiško knjigo. Samo nasprotovanje tožene stranke, da je šlo ves čas za infrastrukturne objekte, se je izkazalo v sodnih postopkih za neuspešno, slednje pa ne sme rezultirati v posledici, da tožeča stranka ne prejme odmene za ves čas, ko je tožena stranka uporabljala predmetne nepremičnine (2), čemur tudi sama nikoli ni oporekala.

Neutemeljen pa je tudi očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi napačne izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke. Gre za pavšalen očitek napačnosti in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, saj je kot je razvidno iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 24. 06. 2009 (list. št. 139), izvedenec odgovoril tudi na pomisleke glede starosti in funkcionalnosti nepremičnin. Prav tako tožena stranka na naroku (list. 151) ni podala predloga za zaslišanje izvedenca (253. člen ZPP), kljub temu, da je ponovno ponavljala zatrjevane pomanjkljivosti izvedenskega mnenja (npr. o tem, da ni razlogov, zakaj je izvedenec menil, da je bil objekt zgrajen v letu 1960).

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (določila OZ o neupravičeni obogatitvi (190. in smiselno 198. člen OZ)). Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v delu glede glavne stvari zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede uporabnine za znesek glavnice 161.147,04 EUR, v 4. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Delna utemeljenost pritožbe – odločitev v obrestnem delu Drži pritožbeni očitek tožene stranke, da trditev o nedobrovernosti tožene stranke, ki bi narekovala uporabo 193. člena OZ, tožeča stranka nikoli ni podala. Le priča K. je povedala, da je oziroma bi tožena stranka morala ves čas vedeti, da gre za nepremičnine v lasti tožeče stranke. Ker dokaz z zaslišanjem priče ne more dopolniti oziroma nadomestiti pomanjkljive ali celo neobstoječe trditvene podlage tožeče stranke (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP), je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (193. člen OZ) pritožbi v tem delu ugodilo ter izpodbijano sodbo v 4. točki izreka glede obrestnega dela tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih obrokov uporabnine pred vložitvijo tožbe dne 31. 12. 2004 (list. št. 1), zavrnilo (3) (5. alineja 358. člena ZPP).

Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da je napačno pritožbeno stališče, da tožena stranka ni mogla biti nedobroverna vse do odločitve VSL II Cpg 1170/2008 z dne 14. 05. 2008, ko je bila tožeča stranka vpisana v zemljiško knjigo. Podlaga za dosojo zakonskih zamudnih obresti najmanj od dne vložitve tožbe je namreč v samem zakonskem besedilu 193. člena OZ, ki določa „Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.“ Stroški

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker pa je tožena stranka po spremembi prvostopne sodbe v 4. točki izreka uspela le glede stranske terjatve, to je zakonskih zamudnih obresti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sprememba ni posegla v ravnovesje uspeha v pravdi, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, ki je v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 154. člena ZPP vsaki od pravdnih strank naložilo, da sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, sama nosi stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških tožeče stranke pa je oprto na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. V odgovoru na pritožbo namreč tožeča stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi.

(1) „Eksplicitni razlogi v sodbi o prikrajšanju lastnika stvari niso vselej nujno potrebni. To je odvisno od vsebine in pravne upoštevnosti ugovornih trditev nasprotne stranke v smeri morebitne odsotnosti ali neadekvatnosti lastnikovega prikrajšanja na primer glede na njegov odnos do stvari in njegovo voljo, ali morda glede na način, obseg, čas oziroma trajanje uporabe tuje stvari in podobno.“ (VS RS sodba in sklep, opr. št. II Ips 453/2006, z dne 25. 10. 2007).

(2) Podobno VS RS sodba, opr.št. II Ips 99/2008, z dne 15. 04. 2010. (3) Enako: VSL sodba I Cpg 450/2009, z dne 02. 09. 2009.