Jedro

Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.

Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Tožena stranka je bila v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.

Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti.

Glede drugega sklopa gre za vsaj pomanjkljivo ocenjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma.

Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja.

Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Notarskega zapisa št. SV 721/2006 z dne 25. 8. 2006 Sporazuma o zavarovanju terjatve na osnovi 142. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s členom 7.a Zakona o potrošniških kreditih, skupaj z v notarskem zapisu potrjeno Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. MS01 110939010 z dne 25. 8. 2006 ter Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. MS01 110939010 v navadni obliki (I.1 točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov, da jima je dolžna tožena stranka plačati 66.432,71 EUR (I.2 točka izreka), ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene skupne hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti (I.3 točka izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala razvezo navedenih pogodb zaradi spremenjenih okoliščin (II.1 točka izreka), plačilo zneska 66.432,71 EUR s pripadki (II.2 točka izreka) ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo podlaga za izbris hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti terjatve (II.3 točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrneta pravdne stroške v višini 6.919,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika in uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navajata, da je sklenjena kreditna pogodba nemoralna, saj je lahko navidezno tvegana narava pogodbenega razmerja prizadela le tožnika, ne pa tudi tožene stranke. Negativno gibanje EUR v razmerju do CHF je bilo v bančnih krogih znano in pričakovano dejstvo. Tožnika zato nista mogla doseči pozitivnega učinka na račun nižjih obresti, ampak le izgubo na račun tečajnih razlik, medtem ko tožena stranka ni prevzela nobenega realnega tveganja, ki bi bilo vezano na valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero. Navidezna tveganost posla se sedaj kaže v velikih zaslužkih tožene stranke na eni strani ter ogromnih in neomejenih izgubah tožnikov na drugi strani. V tem kontekstu bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka kredit izplačala v domači valuti in tako ni prevzela nobenega valutnega tveganja, posledično pa zanjo tudi ne velja določba 85. člena Zakona o bančništvu (ZBan). Sodišče bi moralo oceniti dopise Banke Slovenija, iz katerih izhajajo konkretna napoved negativnega gibanja tečaja, majhna občutljivost bank in velika izpostavljenost komitentov. Kombinacija daljše ročnosti in valutne klavzule, spremenljive obrestne mere in strukture kredita, po kateri se najprej v večjem deležu odplačujejo obresti in v manjšem deležu glavnica, povzroči, da že ob sorazmerno majhnem in tudi počasnem padcu vrednosti EUR proti CHF kreditojemalec utrpi znatne negativne učinke valutnega tveganja. Slednje tovrstne kredite vsebinsko približa izvedenim finančnim instrumentom. Valutna klavzula je po 372. členu Obligacijskega zakonika (OZ) dopustna le za namen ohranjanja realne vrednosti in ne more uživati sodnega varstva v primerih, kot je obravnavani, ko je tožena stranka izplačala kredit v domači valuti, sedaj pa zaradi tečajnih razlik izkazuje izredno visok dobiček. Kreditna pogodba ustreza obema pogojema oderuške pogodbe. Zaradi lastnosti posla je bilo že v sklenitveni fazi podano nesorazmerje v razporeditvi rizikov, ki je povezano predvsem z vnaprejšnjim vedenjem tožene stranke o gibanju tečaja EUR/CHF. To vedenje izhaja tako iz poročil in dopisov Banke Slovenija kot tudi iz mednarodnih objav in raziskav ter podatkov o gibanju tečaja v preteklosti. Tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Kreditna pogodba je imela naravo vnaprej oblikovanih pogodbenih pogojev, ki jih je brez možnosti posebnih pogajanj enostransko oblikovala banka. Pojasnilni dolžnosti banke bi bilo zadoščeno le, če bi bili kreditojemalci seznanjeni z neomejenim tveganjem in verjetnostjo, da se tovrstna tveganja tudi realizirajo. Pri tem bi jim morali biti predloženi izračuni oziroma simulacije prihodnjega gibanja mesečnih obrokov glede na več možnih premikov deviznega tečaja. Šele tako bi kreditojemalci lahko razumeli, kakšne ekonomske posledice ima lahko sprememba tečaja v povezavi z drugimi pogoji kredita. Poročila Banke Slovenija kažejo, da so bila vodstva komercialnih bank pravočasno obveščena o možnosti apreciacije CHF ter visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente. Kljub temu je tožena stranka komitentom predočila le možnost manjših nihanj tečaja, stabilno višino mesečne anuitete pa je zagotavljala tudi v letaku. Ob tem je tožena stranka tudi neustrezno izračunala kreditno sposobnost strank, kar kaže na to, da je v valutnem tveganju kreditojemalcev videla svojo potencialno korist. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo ocene vsebine letaka „Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank“ in zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem prič tožnikoma odvzelo možnost dokazati, da je tožena stranka kredite v CHF reklamirala in razglašala za varne. Slednje bi dokazovalo, da je tako ravnala tudi priča M. Š., ne glede na to, ali sta tožnika pri sklenitvi pogodbe navedeni letak prejela ali ne. Sodišče ni upoštevalo, da so priče tožene stranke njeni zaposleni in so kot takšni zainteresirani za izid postopka, hkrati pa njihovih izpovedi ni ocenilo v povezavi z letakom, v katerem je toženka kredite reklamirala kot minimalno tvegane. Tudi dokazna ocena izpovedi tožnikov je pomanjkljiva in neprepričljiva. Nepravilna je odločitev o podrednem zahtevku. Drastičen porast tečaja CHF v letu 2015 ni posledica normalnega cikličnega gibanja v posledici gospodarske krize. Takšen porast je bil za tožnika nepredvidljiv, zato jima ni mogoče naložiti njegovih negativnih posledic.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo vsebini spisa. Nestrinjanje tožnikov s temi razlogi še ne pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem 42 prič, ki bi izpovedale o prevladujoči poslovni politiki in praksi tožene stranke. Morebitna napačnost njegovega stališča ne utemeljuje očitka o storjeni bistveni kršitvi postopka, temveč lahko predstavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika dne 25. 8. 2006 s toženo stranko sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. MS01 110939010 (v nadaljevanju kreditna pogodba), s katero sta pridobila namenski kredit za poplačilo kredita, nakup stanovanja in izplačilo gotovine v znesku 275.520,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenija. za CHF na dan črpanja kredita. Tožnika sta se zavezala vrniti kredit v 180 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenija na dan plačila. Prva anuiteta je zapadla v plačilo 31. 10. 2006, zapadlost zadnje pa je bila določena na datum 30. 9. 2021. V pogodbi je bila dogovorjena obrestna mera kot seštevek veljavnega 6 mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,80 %, kar je na dan 8. 8. 2006 znašalo skupaj 3,55 %.

8. Dne 25. 8. 2006 je bil sklenjen tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerega je bila v zavarovanje obveznosti tožnikov iz navedene kreditne pogodbe dogovorjena in ustanovljena hipoteka na njunih nepremičninah.

9. Tožnika osebne dohodke prejemata v EUR.

10. Iz v spis predloženih podatkov o gibanju tečaja EUR/CHF izhaja, da je ob sklenitvi pogodbe vrednost 1 EUR znašala 1,581 CHF. Do leta 2007 se je EUR v razmerju do CHF krepil in na dan 11. 10. 2007 dosegel najvišjo vrednost 1,6803 CHF za 1 EUR. Od konca leta 2007 do sredine leta 2011 je CHF apreciral, vrednost 1 EUR pa je padla na 1,050 CHF na dan 13. 8. 2011. V septembru 2011 je Švicarska centralna banka fiksirala tečaj CHF v razmerju do EUR pri okoli 1,2 CHF za 1 EUR. Ko je dne 15. 1. 2015 vzdrževanje fiksnega tečaja opustila, je vrednost CHF narasla, tako da je bil 1 EUR na ta dan vreden 1,028 CHF. Vrednost 1 EUR se je nato med letoma 2015 in 2017 gibala med 1,030 in 1,117 CHF. Od sredine leta 2017 je zopet zaznaven trend naraščanja vrednosti EUR proti CHF in njegovo približevanje vrednostim, ki so veljale v letih med 2011 in 2015. 11. Zaradi navedenih tečajnih sprememb se je vrednost kreditnega obroka v EUR bistveno zvišala. Ob sklenitvi pogodbe je bila ta vrednost približno 1.280,00 EUR, konec leta 2010 1.460,00 EUR, v letu 2011 okoli 1.500,00 EUR, v letu 2015 pa je najvišje plačilo znašalo 1.742,00 EUR. Sorazmerno z gibanjem tečaja se je spreminjala tudi vrednost neodplačanega dela kredita, izražena v EUR.

12. Tožnika s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Zatrjujeta več razlogov za ničnost: nasprotovanje pogodbe ustavi, prisilnim predpisom in morali (86. člen OZ), odsotnost oziroma nedopustnost pravne podlage (39. člen OZ), obstoj elementov oderuške pogodbe (119. člen OZ) in kršitev pojasnilne dolžnosti, ki ima za posledico nepošteno vsebino pogodbe.

13. S podrednim zahtevkom tožnika zahtevata razvezo kreditne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ).

14. Izpodbijana kreditna pogodba je potrošniška kreditna pogodba. Materialnopravno podlago spora tako poleg določb OZ predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) in Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13).

15. Izpodbijana pogodba je pogodba s spremenljivo obrestno mero in valutno klavzulo. Sklepanje takšnih pogodb s potrošniki v času sklenitve izpodbijane pogodbe ni bilo prepovedano. V skladu s 372. členom OZ je dogovor o valutni klavzuli dopusten, če ni v nasprotju z zakonom, ZPotK kot specialen zakon pa je v 9. točki prvega odstavka 7. člena sklenitev tovrstnih pogodb izrecno predvideval. 16. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ima izpodbijana pogodba dopustno podlago, to je pridobitev posojila (causa credendi). Tako po naslovu kot po vsebini gre za kreditno pogodbo.1 Zgolj zato, ker gre za dolgoročni kredit, vezan na tujo valuto in z anuitetnim načinom odplačila, pogodba ni dobila narave izvedenega finančnega instrumenta, ki bi bil podvržen Zakonu o trgu finančnih instrumentov (ZTFI). Ne gre za valutno zamenjavo (4. točka drugega odstavka 7. člena ZTFI), ki je zavezujoč dogovor med banko in stranko o hkratnem nakupu oziroma prodaji določenega zneska določene valute in hkratni terminski prodaji oziroma nakupu istega zneska iste valute. Ker cilj pogodbe ni bilo investiranje, temveč sta želela tožnika le pridobiti sredstva za nakup nepremičnine, je neutemeljeno njuno sklicevanje na Direktivo Sveta 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov. Prav tako ni pomembna (za slovenska sodišča nezavezujoča) praksa tujih sodišč, ki se nanaša na izvedene finančne instrumente, oziroma naravo hipotekarnih kreditov v tuji valuti razume drugače kot Sodišče Evropske unije (SEU).2

17. Sklenitev kreditne pogodbe, katere izpolnitev je vezana na vrednost valute, ki ni valuta, v kateri prejema dohodke, za kreditojemalca predstavlja tveganje. Prevzem takšnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero sam po sebi ni nedopusten, čeprav bi bilo tveganje za potrošnika precejšnje in neobvladljivo. Bistveno pa je, da je prevzem tveganja posledica informirane odločitve.

18. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sporna kreditna pogodba ni oderuška. Ob njeni sklenitvi med dajatvami pogodbenih strank ni bilo očitnega nesorazmerja, prav tako tožnika nista dokazala, da je toženka izkoristila njuno stisko, težko premoženjsko stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (119. člen OZ). Pritožbene navedbe, da bi morali imeti pri kreditu z valutno klavzulo vrednost kredita ob izplačilu in njegova vrednost ob vračilu enako kupno moč v domači valuti, nima podlage niti v zakonskih določbah niti v splošnih načelih obligacijskega prava. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožnikov na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-202/93-17 z dne 6. 10. 1994, saj dogovorjena obrestna mera ni presegla dopustne meje, temveč je bila celo ugodnejša kot bi bila obrestna mera za kredit v EUR.

19. Anuitetni način je standardni način odplačevanja kreditov, po katerem kreditojemalec dolg odplačuje v enotnem znesku, iz katerega se najprej odplačajo obresti za obdobje med dvema plačiloma, ostanek zneska pa se nameni za poplačilo glavnice. Ker so obresti določene v odstotku od neodplačane glavnice, ki je v začetnem obdobju večja, se v tem obdobju plačuje sorazmerno večji delež obresti. S postopnim odplačevanjem glavnice se znižuje osnova za obračun obresti, s tem pa tudi njihov delež v anuiteti. Ker je glavnica v izpodbijani kreditni pogodbi določena v CHF, se obresti obračunavajo od takšne glavnice. Neodplačana glavnica se z odplačili znižuje skladno z anuitetnim načrtom, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je glavnica kljub odplačilu večala ter da se je s tem povečevala osnova za obračun obresti. Drži pa, da se je v posledici za tožnika neugodnih tečajnih sprememb zvišala vrednost anuitete (ki se plačuje v EUR) ter hkrati tudi v EUR izražena višina neodplačane glavnice. Navedeni spremembi sta posledici prevzetega valutnega tveganja in sami po sebi nista nedopustni.

20. Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.

21. Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Kriteriji za presojo (ne)poštenosti pogodbenih pogojev so urejeni v 24. členu ZVPot. Navedeni določbi ZVPot predstavljata implementacijo Direktive 93/13 v domači pravni red, zato je treba pri njuni razlagi upoštevati tudi njene določbe. V skladu s 1. točko 3. člena Direktive 93/13 za nedovoljenega tako velja pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13).

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dogovor o valutni klavzuli glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja.3 Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. 23. Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke.4

24. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZPotK je določal, da mora pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba v enostavnem in razumljivem besedilu določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti (9. točka prvega odstavka 7. člena).

25. Pri ugotavljanju zahtevane vsebine pojasnilne dolžnosti je treba nadalje upoštevati stališča, ki jih je glede zahteve po jasnem in razumljivem jeziku izreklo SEU, čigar razlaga evropskega prava zavezuje sodišča držav članic EU. V zadevi Andriciuc je tako poudarilo, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko in je ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost. Finančne ustanove morajo (z oziroma na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je tudi sposoben oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ali je bil potrošnik pravilno obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru, ki vključujejo oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.

26. SEU je v zadevi Andriciuc, v kateri je šlo za posojilo v tuji valuti, sicer navedlo, da se kreditna pogodba, sklenjena v tuji valuti, razlikuje od kreditne pogodbe, indeksirane v tujih valutah (40. točka obrazložitve), kakršna je obravnavana, vendar je tudi v zadevi Kásler,5 v kateri je šlo za kredit, indeksiran v tuji valuti, zavzelo stališče, da je presoja nepoštenosti izključena le, če je pogodbena določba jasna in razumljiva (61. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta z vidika pogodbenega bremena, ki ga prevzame potrošnik z dohodki v domači valuti, pogodbi primerljivi, zato je povzeto stališče glede obsega pojasnilne dolžnosti v celoti uporabljivo tudi za pogodbe z valutno klavzulo.

27. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo ugotovilo naslednja dejstva: - izpodbijana kreditna pogodba vsebuje vse elemente, ki jih je predpisoval v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK; - tožnika sta v 20. členu pogodbe potrdila, da ju je banka predhodno in v celoti seznanila z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastala kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 6 (šest) mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), v času trajanja te pogodbe in izjavila, da ta riziko izrecno prevzemata; - tožnika sta prišla predhodno informirana in z namenom, da vzameta kredit, vezan na CHF, predmet pogajanja je bila le obrestna mera; - priča M. Š. je tožnikoma predstavil tako kredit v EUR kot kredit v CHF, tožena stranka ni favorizirala nobenega kredita, zaposleni niso bili finančno stimulirani za prodajo kreditov, vezanih na vrednost CHF; - priča M. Š. je tožnika pred sklenitvijo pogodbe opozoril, da lahko pride do spremembe tečaja, pri čemer ni trdil, da je kredit varen in da lahko pride le do 1, 2 oziroma 3 % gibanja tečaja; - spreminjanje valutnih razmerij je splošno znano dejstvo, vsaki osebi je znano, da je gibanje tečaja neznanka in da tega gibanja ne more napovedati nihče; - oba tožnika sta visoko izobražena in sta se že pred sklenitvijo obravnavane pogodbe srečala s spremembami vrednosti domače valute; - tožnika sta bila dolžna sama premisliti in se po potrebi pozanimati, kakšne obveznosti prevzemata s pogodbo; - o nevarnostih zadolžitve v CHF so jima bile na voljo javno dostopne informacije, in sicer tako časopisni članki kot poročilo Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006; - tožnika sta imela dovolj podatkov, da ocenita, kako lahko sprememba tečaja vpliva na njuno obveznost in da se lahko ta občutno spremeni, vendar sta se za kredit z valutno klavzulo odločila zaradi nižje obrestne mere; - pojasnilne dolžnosti ni razumeti kot dolžnosti pravilnega napovedovanja gibanj na kapitalskih in valutnih trgih ter gibanj v gospodarstvu, zlasti ne v obdobju 15 let; - tožnika nista dokazala, da bi tožena stranka navedena gibanja lahko predvidela; - v dopisih Banke Slovenija so le splošna opozorila, v njih ni nobenih konkretnih podatkov, ki bi jih morala tožena stranka izpostavljati; - tudi tožena stranka je prevzela tveganja, zato ni imela razloga, da bi ga prikrivala tožnikoma; - tožnika sta vseskozi aktivno spremljala gibanje tečaja in kljub njegovim spremembam nista sprejela ponudbe tožene stranke za konverzijo kredita v evrski kredit, iz česar izhaja, da sta se zavestno odločila za sprejem valutnega tveganja.

28. Pritožnika utemeljeno navajata, da navedena dejstva (še) ne omogočajo zaključka, da jima je tožena stranka ponudila ustrezne in zadostne informacije, da sta lahko na njihovi podlagi ocenila, kakšne ekonomske posledice ima lahko zanju sklenitev dolgoročne kreditne pogodbe z valutno klavzulo, vezano na CHF.

29. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se citirani 20. člen kreditne pogodbe sklicuje na predhodno seznanitev tožnikov s pogodbenimi tveganji, ne opredeljuje pa vsebine danih informacij. Vključitev navedenega besedila v pogodbo in seznanjenost tožnikov z njegovo vsebino zato še ne predstavlja zadostne podlage za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti.

30. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ocenilo dokaze, s katerimi sta dokazovala, da jima je tožena stranka kredit predstavila kot varen in jima zagotovila stabilno anuiteto. Tožnika sta poleg lastnega zaslišanja, s katerim sta dokazovala vsebino konkretnih pogovorov, predlagala tudi dokaze, s katerimi sta dokazovala poslovno politiko tožene stranke pri prodaji kreditov z valutno klavzulo. Tako sta predložila letak iz leta 2004, naslovljen „Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank“ in podnaslovljen „Oprite se na trdno valuto“, v katerem je tožena stranka stanovanjski kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih opredelila kot idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala.6 Hkrati sta predlagala zaslišanje prič, ki bi izpovedale, da je bila poslovna politika tožene stranke skladna z navedbami v letaku. Sodišče prve stopnje se do vsebine letaka ni opredelilo, češ da tožnika nista trdila, da bi jima bil ob sklenitvi pogodbe izročen kakršenkoli letak, hkrati pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, češ da je za odločitev pomembna le vsebina pogovorov med tožnikoma in M. Š. Pritožbena graja takšnega postopanja je utemeljena. Glede na to, da letak izkazuje, da je v letu 2004 tožena stranka tovrstne kredite izrecno reklamirala kot varne, CHF pa kot stabilno valuto, bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti vsaj, kdaj in iz katerih razlogov je tožena stranka takšno politiko spremenila; če je ni spremenila, pa, zakaj meni, da je priča M. Š. v pogovorih s tožnikoma odstopil od siceršnje tržne politike svoje delodajalke.

31. Tudi sicer za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje dejstvo, da tožena stranka ni posebej poudarjala prednosti kredita z valutno klavzulo in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Tožena stranka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.

32. Glede prvega sklopa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti. Zaradi napačnega stališča, da je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bistveno, da tožena stranka kreditni pogodbi z valutno klavzulo ni dajala prednosti, izpodbijana sodba o morebitnih tovrstnih informacijah nima razlogov.

33. Glede drugega sklopa pritožbeno sodišče za vsaj pomanjkljiv ocenjuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma. Tožnika sta tako trdila, da je Banka Slovenije poslovne banke na tveganje zadolževanja v CHF opozarjala že v Poročilu o finančni stabilnosti iz leta 2005, v katerem je bilo zapisano, da valutno tveganje za banke ne pomeni večjega tveganja, vendar pa je zaradi velike volatilnosti CHF mogoča realizacija tveganj pri komitentih; da je za komitente izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, posebej ker je CHF na relativno nizkih ravneh in je pričakovati apreciacijo. Nadalje sta navajala, da je Banka Slovenija poslovnim bankam v juliju 2006 poslala dopis, da morajo komitente popolno in jasno informirati o bančnih produktih, s poudarkom na tveganjih, katerim se kreditojemalci izpostavljajo z najemom posojil v tuji valuti, ter od bank zahtevala, da morajo najprej ponuditi produkt v evrih. Res je, da na podlagi teh pojasnil ni bilo mogoče napovedati točnega gibanja tečajev, vendar pa iz poročil izhaja realno (če ne pričakovano) tveganje, da pride do dviga vrednosti CHF v primerjavi z vrednostjo EUR in s tem vsaj verjetnost za potrošnika negativne spremembe tečaja. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, ali je bila ta verjetnost tožnikoma predočena ter jima hkrati pojasnjeno, kako bi uresničitev tega tveganja vplivala na obseg njune pogodbene obveznosti.

34. Sodišče prve stopnje je preveliko težo pripisalo okoliščini, da sta tožnika visoko izobražena. Tožnika namreč nimata strokovne izobrazbe s področja ekonomske ali finančne stroke, temveč sta mag. managementa kakovosti in mag. farmacije. Neutemeljeno jima šteje v breme dejstvo, da sta prišla predhodno informirana in z namenom, da skleneta kreditno pogodbo, vezano na CHF, prav tako se nepravilno sklicuje na javno dostopne podatke in dolžnost tožnikov, da si podatke priskrbita sama. Kot rečeno se banka svoje pojasnilne dolžnosti ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij, hkrati pa se ne more uspešno sklicevati na to, da bi si potrošnik potrebne informacije lahko pridobil drugje.

35. Nazadnje sodišče prve stopnje ugotovitev o informiranem in zavestnem sprejemu tveganja prenagljeno opira na dejstvo, da tožnika nista sprejela ponudbe tožene stranke za konverzijo kredita v evrskega. Takšno stališče bi bilo lahko pravilno kvečjemu v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da sta tožnika ponudbo tožene stranke zavrnila iz neutemeljenih razlogov. Za to pa bi moralo sodišče najprej ovrednotiti medsebojne ponudbe strank ter ugotoviti, zakaj niso dosegle dogovora o spremembi kredita.

36. Ker je torej zaradi napačnih materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje dejansko stanje glede pojasnilne dolžnosti nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo glede primarnega dela zahtevka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

37. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi dopolniti dokazni postopek in po oceni vseh že izvedenih in dodatno izvedenih dokazov ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč presoditi, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. 38. Če bo sodišče ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno7 ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe (primerjaj 54. točko obrazložitve v zadevi Andriciuc).

39. Nekatera izhodišča za to presojo so že razvidna iz zgornje obrazložitve. Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Opredeliti se bo moralo do navedb tožnikov, da je breme kreditojemalca večje, če do zanj negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe, in v primeru njihove resničnosti posebno pozornost nameniti predvidevanjem, ki so veljala za zgodnejše faze odplačilnega obdobja. Pri presoji predvidljivosti tečajnih sprememb se ne bo moglo izogniti ugotavljanju vzrokov za spremembo tečajev v času po sklenitvi pogodbe; natančno pa bo moralo oceniti tudi dopise Banke Slovenije in morebitne druge informacije, s katerimi je razpolagala tožena stranka.

40. Po presoji uravnoteženosti tveganj, ki so jih prevzele pogodbene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, kako so se oziroma so se lahko pred temi tveganji zaščitile. Pri tem pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da tožena stranka s sklenitvijo kreditnih pogodb ni prevzela nobenega tveganja, ker je bil kredit izplačan v domači valuti. Tveganje strank namreč ni vsebovano v dogovoru o valuti izplačila kredita, temveč se izrazi v dogovoru o valuti, na katero je vezana vrednost njegovega vračila. Ker je bila to tuja valuta, je bila tudi tožena stranka podvržena valutnemu tveganju. Kot pomembno pa se utegne izkazati dejstvo, da je bila tožena stranka dolžna ravnati skladno s 85. členom ZBan ter tveganje morebitnih izgub zaradi spremembe tečajev tuje valute izravnati, hkrati pa je bilo vračilo kredita zavarovano s hipoteko, zaradi česar tožena stranka ni bila izpostavljena kreditnemu tveganju oziroma je bilo to omejeno.

41. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13). V primeru nejasnosti pogodbenih pogojev ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Zgolj ugotovitev, da je tožena stranka kršila pojasnilno dolžnost, torej ne bo zadostovala za ugotovitev ničnosti celotne pogodbe. Ta bo mogoča šele ob ugotovitvi, da je valutna klavzula skladno z zgornjimi izhodišči nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč.

42. Razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku je sama po sebi terjala tudi razveljavitev odločitve o podrednem zahtevku, s katerim tožnika zahtevata razvezo kreditne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

43. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dela zahtevka utemeljilo z naslednjimi razlogi: 1) tožnika sta bila dolžna računati z možnostjo spremembe tečaja, zato ne gre za nepredvidljivo in nepričakovano okoliščino, 2) tožnika nista izkazala, da sta ekonomska kriza in zlom finančnih trgov vplivala na njuno sposobnost izpolnjevanja pogodbene obveznosti, saj nista trdila, da sta vplivala na njune dohodke in 3) tožnika sta imela možnost predčasnega odplačila kredita ali njegove konverzije v evrski kredit, kar pomeni, da bi se lahko spremenjenim okoliščinam izognila oziroma odklonila njihove posledice. Takšni razlogi so deloma pomanjkljivi, deloma pa materialnopravno nepravilni. Res je, da sta bila tožnika dolžna računati z določenimi tečajnimi gibanji, vendar to še ne pomeni, da so bile vse spremembe v vrednosti EUR v primerjavi z vrednostjo CHF pričakovane in predvidljive. Sodišče prve stopnje bo zato moralo pojasniti, ali sta tožnika ob skrbnosti dobrega gospodarja lahko predvidela tako velike tečajne spremembe, do kakršnih je prišlo v letu 2010, zlasti pa v letu 2015. Pri tem se bo moralo opredeliti do dejstva, da je tudi tožena stranka kot strokovnjakinja na področju bančnega poslovanja in finančnih trgov ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015 opredelila kot nepričakovan. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno presoditi tudi, kako so tečajne spremembe vplivale na finančni položaj tožnikov ter ali je zaradi povišanja obroka v EUR izpolnitev njune pogodbene obveznosti otežena. Pri tem ne bo pomembno le, ali so se jima v posledici gospodarske krize znižali osebni dohodki, temveč tudi, ali in kako je povečana obveznost iz naslova kreditne pogodbe ta dohodek obremenila. Neprepričljiv je tudi tretji razlog za zavrnitev zahtevka. Nobenega dvoma ni, da sta imela tožnika pravico predčasno poplačati kredit (delno sta to tudi storila), ter da jima je tožena stranka ponudila možnost njegove konverzije v evrski kredit, vendar to še ne zadostuje za ugotovitev, da sta se imela možnost izogniti tečajnim spremembam in odvrniti njihove negativne posledice. Pogodbena stranka namreč ni dolžna odvračati škodljivih posledic na način, da utrpi enake ali še hujše posledice. Če so škodljive posledice naraščajoče breme odplačevanja kredita, ni mogoče reči, da se da temu izogniti tako, da se ga poplača takoj in naenkrat.8 Enako velja za presojo, ali bi tožnika nevarnost lahko odvrnila s konverzijo kredita. Sodišče prve stopnje bo moralo zato ugotoviti in pojasniti, kdaj in kakšen način konverzije je bil s strani tožene stranke tožnikoma ponujen, in nato ponovno presoditi, ali je bila vsebina ponudbe takšna, da je njeno odklonitev mogoče šteti v breme tožnikov.

44. Ker je bila sodba v zadevi Andriciuc izdana po izdaji izpodbijane sodbe, bo moralo sodišče prve stopnje strankama omogočiti, da se izjavita glede v njej in v tem sklepu zavzetih materialnopravnih izhodišč, ter sodišču predložita morebitna dodatna dokazila.

45. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj 1065. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1061. členom OZ. 2 Primerjaj sodbo SEU C - 321/14 z dne 3. 12. 2015 (zadeva Banif Plus Bank Zrt. proti Márton Lantos in Mártonne Lantos) 3 Takšno stališče je zavzelo tudi SEU v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banka Româneascǎ SA, v nadaljevanju zadeva Andriciuc). 4 Prim. Rozman, Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo, št. 3-4/2016. 5 Sodba SEU C-26/13 z dne 30. 4. 2014 (Árpád Kásler in Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt) 6 Tožena stranka sicer navaja, da so se te navedbe nanašale na stabilnost obrestne mere, vendar je ta razlaga s stališča povprečnega potrošnika neprepričljiva. Letak namreč najprej zagotavlja, da se višina mesečne anuitete (ki se plačuje v domači valuti) zaradi trdnosti CHF ne bo bistveno večala, ugodno obrestno mero pa omeni šele kot oporo pri najemanju kredita. Če držijo navedbe tožene stranke, je bilo njeno oglaševanje vsaj zavajajoče. 7 Ali je pogodbo sklepala odprto, pošteno in z zadostnim upoštevanjem upravičenih interesov svojega sopogodbenika kot šibkejše in manj informirane stranke pogodbenega razmerja. 8 Primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018