Jedro

Izpodbijana odločba se nanaša na stavbo, ki je po dimenzijah, etažnosti in namembnosti bistveno različna od tiste, na katero se nanaša izdano gradbeno dovoljenje. Že zgolj te okoliščine zadostujejo za ugotovitev, da gre za novogradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku in A.A. naloženo, da morata takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1082 in 1083 k.o. ... ter do 31. 12. 2010 odstraniti nelegalno zgrajeno stanovanjsko hišo dimenzij 10,75 x 11,20 m, etažnosti P+1, ki je prekrita z dvokapno streho, ter pritličen nadstrešek dimenzij 4,0 m x 8,0 m, prekrit z enokapno streho, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka). Poleg tega sta bila inšpekcijska zavezanca opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve navedene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah, izrečene so bile prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ugotovljeno je bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški, ter navedeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2., 3., 4. in 5. točka izreka).

Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da sta inšpekcijska zavezanca obravnavani objekt zgradila brez vseh upravnih dovoljenj namesto tam prej obstoječega, manjšega objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tudi inšpekcijska zavezanca sta na zaslišanju povedala, da sta prejšnji gospodarsko stanovanjski objekt zaradi neustreznosti, zanemarjenosti in dotrajanosti porušila ter začela z novogradnjo, za katero nista pridobila gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo inšpekcijskih zavezancev zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da sta pritožnika prej obstoječi objekt porušila, na njegovem mestu pa gradita nov objekt, za katerega nimata gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicujeta, je bilo izdano za gradnjo oz. legalizacijo prejšnjega objekta in se ne nanaša na gradnjo novega, zato se pritožnika nanj ne moreta uspešno sklicevati. Razlogi, iz katerih sta prejšnji objekt porušila, niso pravno pomembni, saj je za pravilen in zakonit izrek inšpekcijskega ukrepa bistveno le, ali ima investitor za obravnavani objekt ustrezno gradbeno dovoljenje. Dodaja še, da je inšpekcijski ukrep za primer nelegalne gradnje predpisan v 152. členu ZGO-1, zakon pa ne omogoča izreka drugačnega ukrepa.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je dela izvedel na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 23. 1. 1996, ki je bilo izdano tedanjemu lastniku objekta. Izvedel je rekonstrukcijo tega objekta izven gabaritov v gradbenem dovoljenju, zato gre za neskladno gradnjo po 12.2. točki drugega člena ZGO-1. Glede na to tožnik meni, da je prvostopni organ zmotno uporabil materialno pravo, saj ZGO-1 v primeru neskladne gradnje inšpektorju omogoča, da odredi ustavitev gradnje, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. Teh določb upravni organi sploh niso uporabili, posledično pa je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, tožnik pa meni še, da mu je bila z izpodbijano odločbo kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in do enakega varstva pravic. S prepovedjo mu je bila namreč nezakonito onemogočena gradnja na njegovi nepremičnini, postavljen pa je bil v neenakopraven položaj glede tistih, ki jim je bila omogočena legalizacija neskladne gradnje. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta ali njegova rekonstrukcija začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po točki 7.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo edino gradbeno dovoljenje za objekt na predmetni lokaciji izdano za gospodarsko stanovanjski objekt tlorisnih dimenzij 5,50 m x 7,40 m, etažnosti K+P+M. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se ta odločba nanaša na stanovanjsko hišo zunanjih tlorisnih dimenzij 10,75 m x 11,20 m, etažnosti P+1, s pritličnim nadstreškom tlorisnih dimenzij 4,0 x 8,0 m. Izpodbijana odločba se torej nanaša na stavbo, ki je po dimenzijah, etažnosti in namembnosti bistveno različna od tiste, na katero se nanaša izdano gradbeno dovoljenje. Že zgolj te okoliščine po presoji sodišča zadostujejo za ugotovitev, da je toženka ravnala v skladu z uvodoma citiranimi zakonskimi določbami, ko je obravnavni objekt obravnavala kot novogradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

Poleg tega toženka svoje ugotovitve, da gre za novogradnjo v smislu zgoraj navedene določbe 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in ne za prejšnji objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, opira tudi na izjavo inšpekcijskih zavezancev, da sta prejšnji objekt porušila in zgradila obravnavanega ter na primerjavo zunanjega izgleda obravnavanega objekta s fotografijo in projektno dokumentacijo prejšnjega. Ta utemeljitev je po mnenju sodišča ustrezna in prepričljiva, zato v navedene toženkine ugotovitve ne dvomi.

Tožnik navedenih konkretnih ugotovitev toženke ne izpodbija. Navaja le, da je vsa dela izvedel na podlagi prej navedenega gradbenega dovoljenja z dne 23. 1. 1996 in da gre pri obravnavanem objektu za „rekonstrukcijo izven izmer, določenih v gradbenem dovoljenju“. Te trditve pa ostajajo povsem pavšalne, saj v zvezi z njimi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin. Sodišče zato tudi v tem pogledu nima razloga, da ne bi v celoti sprejelo toženkinih ugotovitev in njenih razlogov. Pripominja pa še, da poleg tega navedbe o rekonstrukciji obravnavanega objekta predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Stališče toženke, da gre za novogradnjo, za katero ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, zaradi česar jo je treba obravnavati kot nelegalno gradnjo, je torej pravilno in v skladu z zakonom (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje je v 152. členu ZGO-1 predpisan inšpekcijski ukrep odstranitve objekta. Ta ukrep ni predpisan alternativno, tako da je v primeru ugotovitve nelegalne gradnje edino zakonito ravnanje inšpektorja izrek tega ukrepa. Tudi tožbene navedbe v tem pogledu so zato neutemeljene.

Tudi tožnikove navedbe o kršitvah njegovih ustavnih pravic so povsem pavšalne. V njih se namreč sklicuje izključno na zatrjevano nezakonitost izpodbijane odločbe, do česar se je sodišče v tej obrazložitvi že opredelilo.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1).