Jedro

Tožnica po prevzemu k toženi stranki (ministrstvu) ni upravičena do dodatkov k plači iz naslova nezdružljivosti funkcij in zaradi posebnih odgovornosti po 1. odst. 10. čl. Uredbe o določitvi osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih, saj so ti dodatki vezani izključno na organ, v katerem je delo opravljala pred prevzemom (davčna uprava). Tožena stranka se namreč s prevzemom nalog odločanja v upravnem postopku na drugi stopnji ne šteje za davčno upravo (ampak le za davčni organ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki spremenjeno odločbo št. 143-1203/2002-3 odst. 31.b z dne 10.12.2002, v kateri so določeni dodatki in sicer dodatek v višini 15 % osnovne plače zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela, za delavce, ki ne smejo biti člani nadzornega sveta ali uprave gospodarskih družb ter ne smejo opravljati dejavnosti, ki je nezdružljiva z opravljanjem davčne službe (1. alinea 1. odstavka 10. člena Uredbe); dodatek v višini 30 % osnovne plače zaradi posebnih odgovornosti (2. alinea 1. odstavka 10. člena Uredbe); dodatek v višini 5 % osnovne plače zaradi posebne obremenitve in odgovornosti (2. odst. 10. člena Uredbe); dodatek za delo v upravi 0,20 količnika (16. člen Uredbe); dodatek 0,15 količnika v skladu z dogovorom o načinu usklajevanja plač v javnem sektorju v letu 2002 ter dodatek za delovno dobo v skladu s 3. točko 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, in sicer od 29.12.2002, sicer bo ta sodba nadomestila odločbo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati iz naslova dodatkov za delo v davčnem organu na drugi stopnji bruto zneske v vsakokratni višini 70.265,58 SIT za mesece januar 2003, februar 2003, marec 2003 in april 2003 ter za nadaljnje mesece od dneva zapadlosti v plačilo, skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec dalje do izplačila. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa jih je dolžna povrniti v višini 44.880,00 SIT, v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Po prenosu celotnega sektorja in ene od funkcij davčne uprave iz davčne uprave na Ministrstvo za x. tožeča stranka še naprej opravljala enako delo, enake zahtevnosti in odgovornosti, v istih prostorih, z istimi sredstvi, v funkciji davčnega organa. Ministrstvo je na podlagi 2. odstavka 76. člena ZDU-1 prevzelo odločanje na drugi stopnji, delavce ter ustrezne pravice proračunske uporabe, prostore, opremo, dokumentacijo. Od prevzema nalog se za davčni organ po zakonu o davčnem postopku šteje tudi pristojno ministrstvo. Nedvomno je utemeljeno, da po prevzemu delovna mesta davčnega organa obdržijo enak dodatek kot so ga imela do prevzema. Po prevzemu se je dodatek za delovno mesto tožeče stranke določal po Uredbi o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah vlade RS, ki pa je bila sprejeta časovno mnogo prej, preden so nastala pravna razmerja po ZDU-1 in zato le-teh ni mogla urediti. Dejstvo, da prehodne in končne določbe ZDU-1 ne posegajo v uredbo, lahko pomeni, da pripravljalec zakona ob naglici sprejemanja zakona na to ni bil pozoren. Poleg tega pa je komaj dobrih štirinajst dni po po uveljavitvi ZDU-1 pričel veljati Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, z njegovo uveljavitvijo pa so prenehale veljati določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače. Argument sodišča prve stopnje, da bi se uredba lahko spremenila do izdaje prvostopenjske sodbe, je zato nerealen in v nasprotju z zakonom. Z nezakonitim zmanjšanjem dodatkov pred sistemsko zakonsko spremembo celotnega plačnega sistema bo tožeča stranka tudi prikrajšana ob novih uvrstitvah v plačne razrede. Ustavno sodišče RS je s sklepom št. U-I-151/03-6 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo pobudo tožeče stranke za oceno ustavnosti in zakonitosti 10. člena in 3. alinee 3. odstavka 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah vlade RS. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da bo pobudnicam mogoče priznati neposredni pravni interes, če bo tudi sodišče zadnje stopnje Uredbo razlagalo na način, ki je po mnenju pobudnic v neskladju z zakonom oz. Ustavo in jim tudi na kakšni drugi podlagi ne bo priznalo spornih dodatkov (npr. kot prevzetim delavkam). Iz te navedbe Ustavnega sodišča jasno izhaja, da tožeči stranki vtoževani dodatki pripadajo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. V izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Ker pritožba zgolj pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje preizkusilo le, ali je v izpodbijani sodbi podana katera od tistih bistvenih kršitev postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar le-teh ni ugotovilo.

V 2. odstavku 76. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1 – Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadaljnji) je določeno, da na področjih, kjer je v zakonu določeno, da organ v sestavi odloča v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, najkasneje v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona prevzame odločanje na drugi stopnji pristojno ministrstvo. Ministrstvo prevzame tudi delavce ter ustrezne pravice proračunske uporabe, prostore, opremo in dokumentacijo. Od prevzema nalog se za davčni organ po zakonu o davčnem postopku šteje tudi pristojno ministrstvo. V skladu s citiranim zakonskim določilom je Ministrstvo za x. prevzelo odločanje v davčnem postopku na drugi stopnji ter od davčne uprave prevzelo tudi delavce (med drugim tudi tožečo stranko), ki so v davčnem postopku odločali na drugi stopnji. V obravnavani zadevi je jedro spora vprašanje, ali so bili tožeči stranki v odločbi št. 143-1203/2002-3. odst. 31.b z dne 10.12.2002, ki je bila izdana v posledici realizacije 2. odstavka 76. člena ZDU-1, dodatki pravilno priznani.

Pritožba zmotno meni, da je tožeča stranka tudi po prevzemu k Ministrstvu za x. še vedno upravičena do enakih dodatkov, kot so ji bili priznani pred tem. V 1. odstavku 10. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 in nadaljnji) je določeno, da za vrednotenje posebnih odgovornosti ter zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela, pripadajo delavcem davčne uprave dodatki v višini 15 % osnovne plače za delavce, ki ne smejo biti člani uprave ali nadzornega sveta gospodarskih družb ter ne smejo opravljati dejavnosti, ki je nezdružljiva z opravljanjem davčne službe, in pa v višini 30 % osnovne plače zaradi posebnih odgovornosti. V skladu z 2. odstavkom 10. člena uredbe delavcem davčne uprave, ki so imenovani v naziv višjega upravnega delavca in prejemajo dodatke po tem členu, ne pripada dodatek iz 1. odstavka 8. člena uredbe, dodatek iz 2. člena te uredbe pa jim pripada od 1.5.2002 v višini 5 %. Izpodbijana sodba materialnopravno pravilno zaključuje, da se pravica do dodatkov iz 10. člena uredbe veže izključno na organ (davčno upravo) in ne na delo, ki ga opravlja posameznik. Na podlagi 2. odstavka 76. člena ZDU-1 se pristojno ministrstvo od prevzema nalog odločanja na drugi stopnji res šteje za davčni organ po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP – Ur. l. RS, št. 18/96 in nadaljnji), vendar pa citiranega določila ni mogoče tolmačiti tako, da se v tem obsegu Ministrstvo za f. šteje za davčno upravo ter da zato delavcem, ki jih je to ministrstvo prevzelo od davčne uprave, pripadajo dodatki iz 10. člena uredbe, kakor to pritožba zmotno uveljavlja. Ti delavci namreč od prevzema dalje niso več delavci davčne uprave, ampak so delavci Ministrstva za x., ki pa niso upravičeni do dodatkov iz 10. člena uredbe.

Pritožba pa se pri dokazovanju utemeljenosti tožbenega zahtevka prav tako neuspešno sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-151/03-6. Kot izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, je bila s citiranim sklepom zavržena pobuda tožeče stranke in ostalih za presojo ustavnosti in zakonitosti 10. člena in 3. alinee 3. odstavka 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih, saj pobudnice niso izkazale neposrednega pravnega interesa za takšno presojo. Ustavno sodišče RS v citiranem sklepu ni zavzelo stališča, da je tožeča stranka upravičena do spornih dodatkov, kot to zmotno meni pritožba, pač pa, da bo tožeči stranki mogoče priznati neposredni pravni interes za vložitev ustavne pritožbe in pobude za presojo določb Uredbe šele potem, če bo tožeča stranka glede spornih dodatkov neuspešna tudi v postopku z uveljavljanjem pravnih sredstev pred Vrhovnim sodiščem RS.

Ker v skladu z vsem obrazloženim s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je moralo na podlagi 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS–1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavni zadevi je sodišče druge stopnje dopustilo revizijo, saj šteje, da je takšno pomembno vprašanje, o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo, tudi to, ali je delavce iz davčne uprave tudi po prevzemu na podlagi ZDU-1 potrebno glede upravičenja do dodatkov iz 10. člena uredbe obravnavati kot delavce davčne uprave.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).