Jedro

Dolžnik je navedel dejstvo, ki bi lahko, v kolikor bi se izkazalo za resnično, imelo za posledico delno zavrnitev zahtevka in sodišču predložil dokaz s katerim zatrjevano dejstvo dokazuje. Tak ugovor je moč šteti za obrazložen in je zato ugovor delno utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi za glavnico v znesku 88.140,00 SIT, vse izterjevane zakonite zamudne obresti ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 6.160,30 SIT in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika, dne 14.05.1999, izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da bi bilo potrebno izterjevani znesek zmanjšati za 88.140,00 SIT, ker je bila 15.04.1999 za ta znesek sprovedena kompenzacija. Istočasno je ugovarjal tudi zaplembi osnovnih sredstev, prodajnih artiklov, repro materiala in reklamnega materiala, zaradi katere ima pri poslovanju še večje probleme. Zaplenjeni material presega dolgovani znesek za cca 3x.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe v zvezi z zaplembo osnovnih sredstev, prodajnih artiklov, repro in reklamnega materiala so v tem izvršilnem postopku irelevantne, saj je bila z izpodbijanim sklepom o izvršbi, v skladu z upnikovim predlogom, za poplačilo upnikove terjatve dovoljena le izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu.

Sodišče druge stopnje pa je preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen (5. odst. 62. člena ZIZ). Dolžnik mora namreč glede na določilo 2. odst. 53. člena ZIZ v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je bila dne 15.04.1999 za znesek 88.140,00 SIT sprovedena kompenzacija. V dokaz svojim trditvam je ugovoru priložil predlog za kompenzacijo z dne 09.04.1999 (priloga B1). Glede na to, da je dolžnik navedel dejstvo, ki bi lahko, če bi se izkazalo za resnično, imelo za posledico delno zavrnitev zahtevka in je ugovoru priložil tudi listino s katero zatrjevano dejstvo dokazuje, je ugovor glede glavnice v znesku 88.140,00 SIT moč šteti za obrazložen v smislu določbe 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je ugovor v tem delu utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika delno ugodilo in izpodbijani sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo v obsegu, kot je razviden iz izreka tega sklepa, ter v skladu s 3. točko 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopati v skladu z 2. odstavkom 62. člena ZIZ in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Sklep o izvršbi je sodišče druge stopnje v 2. točki izreka razveljavilo glede vseh izterjevanih zakonitih zamudnih obresti, saj iz listin v spisu ni razvidno, na katerega izmed izterjevanih računov se kompenzacija nanaša. V nadaljevanju postopka bo tako potrebno ugotoviti vsebino morebitnega dogovora med strankama oz. uporabiti ustrezne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), o vračunavanju izpolnitve (312. in 313. člen ZOR), ob tem pa upoštevati tudi, da tečejo zamudne obresti od občasnih zapadlih denarnih dajatev (med katere sodijo tudi obroki nejemnine) šele od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (3. odst. 279. člena ZOR).

Glede na to, da je dolžnik s pritožbo delno uspel je bilo potrebno v sorazmernem delu razveljaviti tudi odločitev o povračilu stroškov izvršilnega postopka. Dolžnik je glede na znesek izterjevane glavnice z ugovorom uspel v višini 80.144,00 SIT kar je 16.60 %, zato je sodišče druge stopnje razveljavilo 2. točko izreka tudi glede naloženega plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 6.160,30 SIT. Odločitev o tem katera stranka bo dolžna nositi navedeni delež stroškov je namreč odvisna od odločitve o zahtevku.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).