Jedro

Neobjavljen sklep ne učinkuje navzven. Kot splošna ponudba po 33.čl. ZOR bi moral biti predstavljen nedoločenemu številu oseb, kot ponudba po 32. čl. pa bi veljal le, če bi jo organ tožene stranke, pooblaščen za njeno zastopanje, izrazil določeni osebi.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper sklep se zavrže. 3. Stranke trpijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na izročitev prednostnih in rednih ustanoviteljskih delnic proti plačilu njihove vrednosti in na plačilo zneska 123,534,30 Sit z zamudnimi obrestmi. Tožečim strankam je naložilo, da povrnejo toženi pravdne stroške v znesku 356.740,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da že prvi sklep tožene stranke o prodaji delnic z dne 27.11.1990, objavljen v časopisu Večer, ni predstavljal splošne ponudbe po 33. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Predmet prodaje količinsko ni bil določen, s tem pa tudi ne cena. Pogodbo je bilo mogoče skleniti šele na podlagi kupčeve ponudbe. Po takrat veljavnem zakonu o vrednostnih papirjih (Ur.l. SFRJ št. 64/89 in 29/90) je bilo treba izdajo delnic objaviti. Oba sklepa tožene stranke o podaljšanju rokov prodaje delnic pa nista bila objavljena. Sklep tožene stranke z dne 27.11.1990 je bil torej vabilo k ponudbam, sklep z dne 26.2.1993 pa je bil le odločitev, da bo delnice prodajala. Glede na to ni izkazana pravna podlaga, po kateri bi lahko tožeča stranka zahtevala prodajo in izročitev delnic od tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank proti sodbi prve stopnje, deloma pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopni izrek o stroških tako, da je priznalo toženi stranki nadaljnji znesek 44.320,00 SIT pravdnih stroškov. Ker se tožeče stranke sklicujejo na sklep tožene stranke o podaljšanju roka prodaje z dne 26.2.1993, je glede tega sklepa ugotovilo, da ne vsebuje vseh elementov po 20. členu zakona o vrednostnih papirjih. Nima določbe o objavi in tudi ne pogojev vpisa in načina plačila delnic. Pred vsem pa ta sklep ni bil artikuliran kot ponudba, zato ni ustvarjal pravnega razmerja proti interesentom za nakup delnic. Ponudbo lahko navzven izrazi tisti organ, ki toženo stranko zastopa in predstavlja. Tega pa ni bilo. Ugotovilo je še, da je tožeča stranka povsem prezrla določbo prvotne objave o vpisu delnic. Zato nakazilo denarja tožene stranke ne zavezuje k izročitvi delnic.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje vlagajo tožeče stranke revizijo. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, povsem podrejeno pa še, da spremeni sklep o stroških tako, da zavrne pritožbo tožene stranke. Navajajo, da je treba šteti vabilo za vpis in vplačilo ustanoviteljskih delnic tožene stranke, objavljeno v dnevniku Večer dne 4.12.1990, kot splošno ponudbo, Tožena stranka je dvakrat podaljšala rok za nakup delnic. Tožeče stranke so pred iztekom roka veljavno kupile delnice. Glede na stališče sodišča druge stopnje navajajo, da sklep o podaljšanju prodaje delnic pomeni dopolnitev prvotnega sklepa, pri čemer so ostale sestavine prvotnega vabila ostale v veljavi. Nobenega predpisa ni, ki bi zahteval objavo roka za podaljšanje prodaje. Dejstvo, da so opustile vpis delnic, štejejo tožeče stranke za nepomembno. Sklicujejo se na mnenje Pravne fakultete v Mariboru. Opozarjajo, da pri prodaji delnic ne sme biti nobene diskriminacije, kupci morajo imeti enake možnosti. Navajajo, da je treba ločiti vpis delnic od plačila, kajti kupci morajo najprej pridobiti status vpisnika. Trdijo, da je za toženo stranko obstajala obveznost prodaje delnic. V pravu delniških družb se prodaja delnic opravi na podlagi oglasa z vabilom k javnemu vpisu delnic, kar predstavlja širše obvestilo nedoločenemu krogu kupcev delnic. Opisujejo potek ustanovitve delniške družbe in poudarjajo primarnost vpisa delnic. Za obravnavani primer pa navajajo, da sta bili faza vpisa in plačila združeni. Iz tega izvajajo, da tožena stranka od prodaje ni mogla odstopiti, potem ko so bile delnice že vplačane. Navajajo, da objava prodaje ni vedno potrebna. Prodaja je veljavna tudi brez objave.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija proti sodbi ni utemeljena, revizija proti sklepu o stroških pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče pred vsem ugotavlja, da tožeče stranke pri utemeljevanju svoje pravice do nakupa delnic tožene stranke niso dosledne. Sklicujejo se na vabilo za vpis in vplačilo ustanoviteljskih delnic v delniško zavarovalno družbo Z.M. (tožena stranka), objavljeno v dnevniku Večer dne 4.12.1990 in na sklep tožene stranke z dne 26.2.1993, s katerim je bila prodaja delnic podaljšana. Tožeče stranke določno trdijo, da je bila s sklepom z dne 26.2.1993 podaljšana veljava prvotnega vabila. Toda tožeče stranke niso ravnale v skladu s pogoji vabila z dne 4.12.1990, saj so zanemarile postopek vpisa delnic na način, določen v vabilu. To sicer skušajo prikazati kot postransko okoliščino in nepomembno formalnost, pri tem pa ne upoštevajo lastnih revizijskih navedb, ko se sklicujejo na mnenje Pravne fakultete v Mariboru, ki izrečno navaja vpis delnic kot bistven element prodaje oziroma nakupa delnic in s tem utemeljuje specifiko tega posla ter v zvezi s tem obrazlaga omejeno veljavo splošnih določb zakona o obligacijskih razmerjih v primeru prodaje delnic. Vendar ne gre samo za nedoslednost tožečih strank. Bistveno je, da je vabilo za vpis in vplačilo delnic tožene stranke vsebovalo določbo o vpisu delnic na posebnem obrazcu. Ta določba pa ni bila samo v skladu s splošno sprejetimi pravili za prodajo delnic, o katerih govori pravno menje Pravne fakultete v Mariboru, ampak je toženo stranko k temu zavezoval tedaj veljavni zakon o vrednostnih papirjih (Ur.l. SFRJ št. 64/889 in 29/90), ki v 20. členu opredeljuje vsebino sklepa o izdaji delnic in med drugim predpisuje objavo sklepa ter posebej vpis in plačilo delnic. Gre za bistven element prodaje delnic, ki ga interesenti za nakup ne morejo zaobiti. Iz tega sledi, da tožeče stranke niso ravnale v skladu z objavljenim prvim sklepom tožene stranke in se zato ne bi mogle uspešno sklicevati nanj niti v primeru, če bi objava sklepa dne 4.12.1990 v Večeru res pomenila splošno ponudbo po 33.čl. ZOR. Sicer pa revizijsko sodišče pritrjuje stališču izpodbijanih sodb, da neobjavljen sklep ne učinkuje navzven. Kot splošna ponudba po 33.čl. ZOR bi moral biti predstavljen nedoločenemu številu oseb, kot ponudba po 32. čl. pa bi veljal le, če bi jo organ tožene stranke, pooblaščen za njeno zastopanje, izrazil določeni osebi. Oboje velja seveda, če bi sklep vsebinsko ustrezal ponudbi po 32.čl. ZOR tako, kot sta to izčrpno obrazložili izpodbijani sodbi. Po vsebini in načinu izražanja pa objava z dne 4.12.1990 pomeni le vabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji (1. odst. 35.čl. ZOR). Če bi sklep z dne 26.2.1993 pomenil le podajšanje vabila z dne 4.12.1990, bi zanj veljalo isto; kot samostojen sklep pa vsebinsko ni dovolj opredeljen niti kot ponudba, niti kot vabilo k ponudbi - je res samo sklep, namenjen toženi stranki sami z naročilom direktorju in upravnemu odboru, da določita nujne elemente prodaje in ga s tem napravita izvršljivega.

Iz navedenega sledi, da je vabilo k vpisu in vplačilu z dne 4.12.1990 formulirano v skladu s tedaj veljavnim zakonom o vrednostnih papirjih. Pravno je mogoče opredeliti to vabilo kot vabilo k ponudbam pod objavljenimi pogoji (1. odst. 35.čl. ZOR), sklep tožene stranke z dne 26.2.1993 pa kot interno odločitev, ki bi lahko navzven učinkovala šele po vsebinski dodelavi in objavi. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje to pravilno upoštevata, zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zato je revizijo zoper sodbo revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija zoper sklep o stroških pa ni dovoljena. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (4. odst. 129.čl. ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper tiste sklepe, s katerimi je postopek pravnomočno končan (1. odst. 400.čl. ZPP). S sklepom o stroških, kadar je o njih odločeno poleg glavne stvari, postopek ni končan. Zato odločitev o stroških ni sklep, zoper katerega bi bila dovoljena revizija. To revizijo je revizijsko sodišče zato zavrglo (392. čl. v zvezi s 4. odst. 400. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena pa z odgovorom na revizijo ni doprinesla k rešitvi zadeve. Stroški odgovora na revizijo zato niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.