Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, naj opredeli neveljavnost oporoke kot ničnost ali izpodbojnost. Tožečo stranko je namreč zastopala kvalificirana pooblaščenka - odvetnica, od trenutka, ko je bila v sodni praksi jasno artikulirana zahteva po uveljavitvi zahtevka za bodisi ničnost bodisi razveljavitev oporoke, pa je ob vložitvi obravnavane tožbe minilo že skoraj deset let, zato bi nadaljnje in bolj konkretno sugeriranje v smeri spremembe tožbenega zahtevka preseglo dolžnost materialnega procesnega vodstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo s tožbenim zahtevkom: „1. Ugotovi se, da je oporoka, ki jo je v notarskem zapisu s 14. 12. 2005 podpisal A. A. (SV 000/05), neveljavna, ker je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem. 2. Tožeča stranka je nečak in po zakonu tretji dedni red, po vstopni pravici pa dejansko drugi dedni red, saj deduje namesto svojega prednika.“ Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbo, da je duhovnik B. B. zapustniku obljubil, da bo dedič zanj skrbel, pa tega ni imel namen izvrševati, se v imenu dediča ni mogel zavezati, za zapustnika pa dedič tudi ni skrbel. Ob nespremenjenem tožbenem zahtevku je kasneje trdil še, da takšno razpolaganje ni oporoka, ampak pogodba o dosmrtnem preživljanju, kar bi moral notar zapustniku pojasniti.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožbo v 2. točki izreka zavrglo, tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke pa zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Pojasnilo je, da zakon v primeru zmote ali zvijače jasno določa, da lahko tisti, ki ima interes, zahteva razveljavitev oporoke (1. odstavek 61. člena Zakona o dedovanju; ZD). Sklicevalo se je tudi na ustaljeno sodno prakso, ki se je začela z odločbo II Ips 336/2009. 3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik. Meni, da dikcija tožbenega zahtevka ni prav nič takega, česar sodišče, če želi drugačno dikcijo, ne bi moglo samo spremeniti. Ponovi in nekoliko dopolni vse vsebinske tožbene argumente; se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 115/2019. Pripominja, da ni zahteval ničnosti, saj ne gre za ponarejeno oporoko, ampak oporoka sploh ni nastala.

Ker sodišče tožnika ni pozvalo, naj opredeli neveljavnost oporoke kot ničnost ali izpodbojnost, očita kršitev 23. člena Ustave RS. S sklicevanjem na 3. odstavek 60. člena ZD pa zaključi, da je zahtevek za ugotovitev neveljavnosti, ki vsebuje tako ničnost kot izpodbojnost, pravilen.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (1. odstavek 60. člena ZD). Razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star petnajst let, in razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil zaradi grožnje ali sile, zvijače ali zmote, lahko zahteva samo tisti, ki ima pravni interes, in sicer v roku enega leta od dneva, ko je zvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najdalj v desetih letih od razglasitve oporoke (1. odstavek 61. člena ZD). ZD torej jasno in izrecno določa, da se zaradi zmote zahteva razveljavitev oporoke.

7. Prav, izrecno in le, zmoto (v nagibu) s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka.

8. Sodišča so v preteklosti (zlasti ob odsotnosti izrecnega ugovora o nesklepčnosti) dopuščala zahtevke za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ne da bi bilo natančneje opredeljeno, za katero vrsto neveljavnosti gre. V odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/20091 pa je bilo zavzeto takšno stališče: Tožbeni zahtevek je zahtevek po pravnem varstvu določene vsebine, ki temelji na materialnopravnem upravičenju. V primeru oblikovalne tožbe je treba materialnopravno oblikovalno upravičenje uveljavljati z ustreznim zahtevkom po ustanovitvi, prenehanju ali preoblikovanju določenega pravnega razmerja.2 Sodišče mora namreč pri odločanju ostati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, čeprav je tožeča stranka po materialnem pravu upravičena do česa več (izjema je manj) ali česa drugega, in stranki ne sme predlagati spremembe (nesklepčnega) tožbenega zahtevka.3 Sodišče tožeči stranki lahko nekaj prisodi, če sta izpolnjena dva pogoja: 1.) stranka mora biti po materialnem pravu do tega upravičena in 2.) to mora zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom.4 V zvezi s tem sicer drži ..., da pojem neveljavnosti vključuje pojma ničnosti in izpodbojnosti, vendar navedeno ne vpliva na njeno zavezo, da za vsako izmed obeh oblik neveljavnosti izbere predpisan način njenega uveljavljanja5 oziroma da postavi zahtevek po pravnem varstvu določene (konkretne) vsebine.

9. Kasneje je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 276/2014 obrazložilo, da je treba v vmesnem času (to pomeni v času, ko so sodišča še obravnavala tožbe, vložene pred izdajo odločbe VS RS II Ips 336/2009, torej pred 11. 11. 2010) obravnavati tudi tožbe z napačnimi tožbenimi zahtevki, saj sicer v vmesnem obdobju tožnikom ne bi bila zagotovljena pravna varnost (2. člen Ustave) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave), zaradi poteka zastaralnega roka pa bi lahko prišlo tudi do posega v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do dedovanja (33. člen Ustave).6 V zadevi II Ips 62/2018 je dopustilo ugoditev ničnostnemu zahtevku, čeprav bi moral biti postavljen oblikovalni, z argumentacijo, da tožena stranka ni ugovarjala v tej smeri, sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva, zahtevek pa je vsebinsko obravnavalo in mu ugodilo, šele višje sodišče je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti.

10. Pritožnik nima prav, ko meni, da dikcija tožbenega zahtevka ni prav nič takega, česar sodišče ne bi moglo samo spremeniti. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je vselej tožnikova odgovornost. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 1213/2008 sprejelo stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik; a ne sme oblikovati tožbenega zahtevka namesto njega.

11. Sodišče prve stopnje je na naroku naznanilo: „ … da je po njegovem mnenju tožba nesklepčna in zato program vodenja postopka ne bo izdelan.“ Na to se je tožeča stranka odzvala z odgovorom, da: „… sodna praksa ni pravni vir in se spreminja skozi čas...“, kar nedvomno kaže na to, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko opozorilo tudi na sodno prakso, ta pa je pri postavljenem tožbenem zahtevku vztrajala. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, naj opredeli neveljavnost oporoke kot ničnost ali izpodbojnost. Tožečo stranko je namreč zastopala kvalificirana pooblaščenka - odvetnica; od trenutka, ko je bila v sodni praksi jasno artikulirana zahteva po uveljavitvi zahtevka za bodisi ničnost bodisi razveljavitev oporoke, pa je ob vložitvi obravnavane tožbe (30. 10. 2019) minilo že skoraj deset let.7 Pritožbeno sodišče zato sprejema stališče sodišča prve stopnje, da bi nadaljnje in bolj konkretno sugeriranje v smeri spremembe tožbenega zahtevka preseglo dolžnost materialnega procesnega vodstva.

12. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja in dopolnjuje svoje tožbene navedbe, a te odgovora zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne terjajo. Višje sodišče pa kratko odgovarja na navedbe o tem, da oporoka, ki jo je napravil zapustnik, ne pomeni izjave njegove poslednje volje, saj z oporoko nalaga v času svojega življenja določene obveznosti oporočnemu dediču, ki teh obveznosti ni nikoli izpolnjeval. Vsebina oporoke v pritožbi ni pravilno povzeta, v njej je namreč navedeno: „… Za dediča mojega nepremičnega premoženja, ki je navedeno v prejšnjem odstavku … določam C. To svojo odločitev pojasnjujem s tem, ker svojih potomcev nimam prav tako pa tudi ne bližnjih sorodnikov in ker pričakujem, da mi bo C. pomagala pri mojem vsakodnevnem življenju, kakor mi je to obljubil duhovnik B. B. dne 12. 10. 2005. Dediču nalagam, da po moji smrti v D. oskrbi in plača moj pogreb, ki mora biti s krsto in ne žaro. Dedič mora poskrbeti, da se za mene in mojo že prej pokojno ženo opravijo tako imenovane gregorijanske maše …“ Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom (kot je razvidno iz zahtevka, povzetega v 1. točki izreka obrazložitve) izrecno uveljavlja neveljavnost zaradi zmote, zahtevka v zvezi s pravkar povzetimi trditvami torej sploh ni postavila. Del oporoke predstavlja pojasnilo zapustnika o tem, zakaj se je odločil za oporočno razpolaganje (torej pojasnilo o nagibu), nadaljevanje pa nalog postavljenemu dediču. Ne glede na to višje sodišče pojasnjuje, da je listina, ki jo zapustnik poimenuje kot oporoka, v njej pa je dan nalog postavljenemu dediču, kaj storiti, že za zapustnikovega življenja, oporoka.8

13. Tožnik navaja, da se pritožuje zoper odločbo sodišča prve stopnje v celoti, a razlogov glede odločitve o zavrženju dela tožbe v pritožbi ni. Višje sodišče je zato v tem delu opravilu uradni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, določenem v 2. odstavku 350. člena ZPP, in ugotavlja, da uradoma upoštevni razlogi niso podani.

14. Skladno z vsem navedenim so po presoji višjega sodišča pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prva stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožnik zaradi pritožbenega neuspeha sam krije stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 V kateri je sicer šlo za vprašanje izpodbijanja oporoke zaradi oporočne nesposobnosti, a enaki razlogi veljajo za razloge za razveljavitev iz 61. člena ZD v celoti, z izjemo situacij, kakršni je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevah II Ips 4/2020 in II Ips 81/2021. Kasneje so sodišča tudi večkrat izrecno pojasnjevala, da zahteva po oblikovalnem tožbenem zahtevku velja tudi v primeru zatrjevane zmote: VSL sodbe I Cp 2911/2012, I Cp 6/2016, I Cp 2081/2017 in s slednjima povezani odločbi VS RS II Ips 227/2016 in II Ips 62/2018. 2 dr. Lojze Ude: Civilno Procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 207 in nasl. 3 Glej Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. in 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005 in 2006, komentar k 2., 12., 181 in 285. členu ZPP. 4 Delo, navedeno v prejšnji opombi. 5 Delo, navedeno v 2. opombi. 6 Višja sodišča so v kasnejšem (vmesnem) obdobju z nepravilno postavljenimi ugotovitvenimi zahtevki za neveljavnost oporoke ravnala različno: ali so jih presojala vsebinsko brez opredelitve glede sklepčnosti (VSL II Cp 1451/2012) ali pa so nesklepčnost uporabila le kot dodatni argument za zavrnitev zahtevka, hkrati pa razloge za takšno odločitev utemeljila tudi s sicer neizkazanimi razlogi za neveljavnost oporoke (VSL II Cp 307/2012, VSL II Cp 4333/2010, podobno tudi VSL II Cp 3465/2011). V posamičnih primerih so zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke štela kot nedoločen in stranko pozvala k popravi (VSL I Cp 37/2011) oziroma sodišče prve stopnje k opravi materialnega procesnega vodstva (VSL I Cp 1213/2016); v zadevi VSL II Cp 2746/2013 pa je sodišče zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke iz razloga oporočne nesposobnosti celo štelo kot pravilen. 7 Tako da vložitve tožbe z napačnim zahtevkom ni več mogoče pripisati neenotni sodni praksi, temveč nepoznavanju oziroma ignoriranja stališč Vrhovnega sodišča RS. 8 Tako: sodba VS RS II Ips 319/2003.