Jedro

Zahteva za izdajo začasne odredbe se ne more sklicevati na hujše škodljive posledice, izvirajoče iz bodočega (še ne izdanega) upravnega akta.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 15. 10. 2002 na Upravno sodišče RS vložila tožbo zaradi odprave odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 19. 9. 2002. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave A z dne 1. 4. 1998, s katerim je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek odmere davka iz dejavnosti za leto 1994. Tožeča stranka je obenem s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da mu želi davčni organ odmeriti davek v zvezi s celotnim poslovanjem AAA in to za dodatni znesek 4.706.008,00 SIT, čeprav je bil davek za to poslovanje že plačan. Davek želi odmeriti tudi od taks in predujmov, zato je očitno da bi tožniku nastala velika škoda in škodljiva posledica, zaradi česar je treba v sodnem postopku takšno ravnanje preprečiti, saj je le na tak način možno tožniku zagotoviti pravico do sodnega varstva. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo s katero se Ministrstvu za finance, Davčni upravi Republike Slovenije, Davčnemu uradu A prepoveduje izvajati kakršnekoli dejavnosti, ki merijo na dodatno odmero davka od dejavnosti in dohodnine v letu 1994 za tožnika, predvsem pa se ji prepoveduje izdati kakršnokoli odločbo iz dejavnosti za leto 1994 in kakršnokoli odločbo o odmeri dohodnine za leto 1994 do pravnomočnega zaključka tega upravnega postopka.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo zaradi naslednjih razlogov: Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Začasna odredba po citirani določbi ZUS se lahko izda le v situaciji, ko bi način upravnega ukrepanja oziroma opustitev dolžnega ukrepanja s strani pristojnih organov povzročila hujše škodljive posledice tožniku. Tožeča stranka mora verjetno izkazati vse pogoje za izdajo začasne odredbe že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da obstaja med tožnikom in toženo stranko sporno razmerje glede vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka odmere davka iz dejavnosti za leto1994, vendar bi moral tožnik že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe vsaj verjetno izkazati tudi nastanek hujših škodljivih posledic, česar pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni storil. Tožnik verjeten nastanek škodljivih posledic utemeljuje z izdajo nove odločbe v obnovljenem postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994, ta odločitev pa ni predmet tega upravnega spora, zato tožnik s svojim predlogom glede ureditve spornega pravnega razmerja presega okvir tega postopka, v katerem se presoja zgolj okoliščina ali obnovitveni razlog v tem primeru obstoja ali ne. S samo dovolitvijo obnove postopka namreč tožniku že po naravi stvari ne morejo nastati hujše škodljive posledice.

Ker v konkretnem primeru tožnik po presoji sodišča s svojimi navedbami ni verjetno izkazal izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe po navedeni zakonski določbi, ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.