Jedro

Samo prodaja embalaže kot reprodukcijskega materiala osebi iz 2. točke 6. člena ZPD se ne šteje za prodajo, namenjeno končni potrošnji.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka kupila vreče - embalažo, ne da bi bil obračunan prometni davek, jih uporabila za embaliranje sladkorja, embalirani sladkor pa skladiščila in prodajala. Vreče je torej uporabila za lastno končno potrošnjo. Ker pa se ne ukvarja s proizvodno dejavnostjo, ni bila upravičena nabaviti embalaže brez obračunanega prometnega davka. Zato ji je naložil, da mora plačati prometni davek od prometa proizvodov v znesku 300.000,00 SIT z zamudnimi obresti od neplačanega davka za čas od 6.9.1993 do 22.12.1994 v znesku 210.057,10 SIT ter obračunati in plačati zamudne obresti za čas od 22.12.1994 dalje do plačila davka. Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Meni, da je nezakonita in neobrazložena. Tožeča stranka ni registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti. Nima lastne potrošnje. Sladkor je prepakirala in nato prodajala končnemu porabniku. Vreče niso bile namenjene končni potrošnji, zato davka od prometa proizvodov ni dolžna plačati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Davek od prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo (4. člen Zakona o prometnem davku - Ur. list RS štev. 4/92...16/96; v nadaljevanju: ZPD). Za takšen promet proizvodov pa se šteje vsaka prodaja proizvodov, če ZPD ne določa drugače (1. odst. 5. člena ZPD). Edino zakon je torej tisti, ki lahko določi, katera prodaja se ne šteje za prodajo, namenjeno končni potrošnji.

Po 5. točki 1. odst. 12. člena ZPD se šteje embalaža in drug material za pakiranje - to pa so vsekakor vreče, v katere se pakira sladkor - za reprodukcijski material iz 2. točke 6. člena ZPD. Po 2. točki 6. člena ZPD pa se ne šteje za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, prodaja reprodukcijskega materiala pravni osebi ali zasebniku, ki sta registrirana za opravljanje proizvodne dejavnosti, ter kmetu za opravljanje kmetijske dejavnosti. Prodaja reprodukcijskega materiala komur koli drugemu je torej prodaja, namenjena končni potrošnji.

Tožeča stranka ne ustreza opisu nobenega od subjektov, navedenih v 2. točki 6. člena ZPD. V tožbi tudi sama navaja, da ni registrirana za opravljanje gospodarske (torej tudi ne proizvodne) dejavnosti. Prodaja embalaže (vreč) tožeči stranki je torej prodaja končnemu potrošniku. Glede na zgoraj navedene zakonske določbe na omenjeno ugotovitev ne vpliva okoliščina, da je tožeča stranka te vreče kot embalažo vanje zapakiranega sladkorja, prodajala naprej. Tožena stranka je zato prodajo vreč tožeči stranki pravilno opredelila kot prodajo končnemu potrošniku. Tožeča stranka jih je namreč uporabila za lastne potrebe - za pakiranje sladkorja. Zato ji je tudi pravilno naložila plačilo davka od prometa proizvodov.

Glede na zgoraj navedeno očitek nezakonitosti izpodbijane odločbe ni utemeljen. Utemeljena pa tudi ni tožbena trditev, da v izpodbijani odločbi ni navedeno konkretno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev. Tožena stranka je v njej navedla vse dejanske okoliščine, relevantne za odločitev.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila v skladu z zakonom, tožba ni utemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).