Jedro

Zavezanec po ZDen je pravna oseba, ki je bila ob uveljavitvi ZDen družbenopravna oseba, za premoženje, ki je med njenimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2001, s katero je odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 18.9.2000 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. S prvostopno odločbo je organ med drugim odločil, da se pri nepremičnini vl. št. 383 k.o. T., na kateri ima pravico uporabe G., farmacevtsko kemijska industrija B., zdaj G. a.d. B. - Z., v korist pokojne upravičenke F.J., vzpostavi lastninska pravica za podržavljeno nepremičnino, ki v naravi predstavlja parc. št. 207 s hišo K. v L., v izmeri 251 m2 (hiša v izmeri 122 m2 in dvorišče v izmeri 129 m2) in da je zavezanka za izročitev nepremičnine G. B. Tožena stranka je to odločbo odpravila in vrnila zadevo v nov postopek, ker je ugotovila, da je družba G. pridobila obravnavano nepremičnino od fizične osebe s kupoprodajno pogodbo z dne 28.12.1970. Na to se je družba G. 30.4.1991 statusno preoblikovala v delniško družbo ICN G. B. Z., pri čemer je iz izpiska iz sodnega registra Okrožnega sodišča v B. razvidno, da so njeni družbeniki SPI P. INC (korporacija iz ZDA) in H. P. G. B. Z., v razmerju vloženega kapitala 3:1. Glede na to obravnavane nepremičnine ni mogoče vrniti, saj se po 3. odstavku 16. člena ZDen premoženje, ki je v lasti fizičnih ali civilnopravnih oseb, v postopku denacionalizacije ne vrača, temveč so upravičenja le do odškodnine. Ovira za vračilo v denacionalizacijskem postopku je dejstvo, da gre za olastninjeno pravno osebo. Tožena stranka je naložila prvostopnemu organu, da v ponovljenem postopku opozori tožnico, da naj ustrezno spremeni svoj denacionalizacijski zahtevek.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila. Po 1. odstavku 51. člena ZDen je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - stvari (torej v naravi) pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. V 3. odstavku 16. člena ZDen je določeno, da se podržavljeno premoženje ne vrača v naravi, če je v lasti fizičnih ali civilnopravnih oseb. Iz navedenih določb je po presoji upravnega sodišča zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja lahko le pravna oseba, ki je bila ob uveljavitvi ZDen družbenopravna oseba in to za premoženje, ki je med njenimi sredstvi in je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini.

Zden je začel veljati 7.12.1991, po podatkih upravnih spisov pa je družba G. ob vpisu svojega lastninskega preoblikovanja v sodni register 23.4.1991, torej pred uveljavitvijo ZDen in tudi pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, torej še v času skupne države in skupnega pravnega reda, postala civilnopravna oseba z znanimi lastniki. Do osamosvojitve Republike Slovenije 25.6.1991 je bila torej G. domača civilnopravna oseba z znanimi lastniki, z osamosvojitvijo Republike Slovenije, to je pred uveljavitvijo ZDen pa je glede na svoj sedež, ki je v B. v Republiki Jugoslaviji, postala tuja civilnopravna oseba z znanimi lastniki. Ker je gospodarska družba Galenika civilnopravna oseba z znanimi lastniki, glede na 3. odstavek 16. člena ZDen ne more biti zavezanka za denacionalizacijo za nepremičnine, ki so sestavni del njenega premoženja in ležijo v Republiki Sloveniji. Na to ne vpliva niti dejstvo, da je v zemljiški knjigi pri nepremičnini vl. št. 383 k.o. T. vpisana pravica uporabe za G., farmacevtsko kemijska industrija B., ki je pravna prednica zdajšnje G. a.d. B. - Z., saj se je lastninsko preoblikovanje prejšnjega podjetja v družbeni lastnini v delniško družbo z znanimi lastniki, torej z zasebno lastnino, končalo z vpisom njenega lastninskega preoblikovanja v sodni register. Določba 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), po kateri so tujim pravnim in fizičnim osebam ob dejanski vzajemnosti do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin zajamčene lastninska in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih ob uveljavitvi ustavnega zakona uživajo, pa ne pomeni, da lahko premoženje tujih pravnih oseb država vzame v primeru, če ne obstoja dejanska vzajemnost med Republiko Slovenijo in med državo, v kateri ima sedež pravna oseba, ampak pomeni dejansko zamrznitev v razpolaganju s tem premoženjem. Ne glede na to, da v Republiki Sloveniji še ni sprejet zakon o lastninski pravici tujcev na nepremičninah, so tujcem ob vzajemnosti z navedenim ustavnim zakonom zajamčene lastninska in druge stvarne pravice na nepremičninah, ki jih imajo v Sloveniji. Vendar vse to nima nikakršnega vpliva na denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin, saj teh ni mogoče vrniti v naravi zaradi določbe 3. odstavka 16. člena ZDen, ker je na njih že od 23.4.1991 lastninska pravica civilnopravne osebe.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Meni, da ovir za vrnitev nepremičnine v naravi ni. Tožeča stranka meni, da je 16. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije razumeti tako, da gredo tujim pravnim osebam tiste stvarne pravice, ki so jih imele ob uveljavitvi tega zakona in ne ZDen, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo stališče sodišče. V zemljiško knjigo je bila takrat pri sporni nepremičnini vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe G., farmacevtsko kemijska industrija B. - Z. Tožena stranka ter G. a.d. B. - Z. kot prizadeta oseba sta zavzeli stališče, da je s privatizacijo G. (v družbeni lasti) družbena lastnina prenehala in je pravica uporabe samodejno prešla v lastninsko pravico (privatizirane G.), temu razlogovanju pa je sledilo tudi sodišče. Tožeča stranka se sicer strinja, da je bilo lastninsko preoblikovanje G. zaključeno z vpisom v sodni register (ki je prav tako javna knjiga in zato prav dejstvo vpisa šteje kot preoblikovanje). Za prenos stvarne pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, sam posel ali pa druga okoliščina, ki predstavlja pravni naslov, ne zadostuje. Potreben je še vpis v zemljiško knjigo. Dokler sprememba stvarne pravice ni vpisana, šteje, da je ni. V konkretnem primeru privatizacije G. bi bilo v zemljiško knjigo treba vpisati tako spremembo titularja, torej G., kot stvarne pravice pa lastninsko pravico namesto pravice uporabe na družbeni lastnini. Nobena od teh sprememb na dan uveljavitve ustavnega zakona ni bila izvedena. V tem trenutku je bila pri sporni nepremičnini vpisana pravica uporabe na družbeni lastnini in takšen je bil tudi stvarnopravni status predmetne nepremičnine. Tožeča stranka še pripominja, da je Uredba o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja ob dejanski vzajemnosti omogočala preoblikovanje in na ta način privatizacijo poslovnih enot v družbe z omejeno odgovornostjo. Pogoj za ustanovitev takšne d.o.o. je bila vzajemnost z državo, v kateri ima matična družba sedež, za registracijo pa je bilo potrebno dovoljenje slovenskih upravnih organov. Tožeči stranki ni znano, ali je G. poskušala ustanoviti kakšno takšno pravno osebo in ali so to kot ustanoviteljice poskušale kakšne druge osebe iz ZRJ, kakor ji tudi ni znano, če je pristojen upravni organ takšna soglasja dajal. Glede na to, da je bil pogoj za izdajo soglasja vzajemnost, tožeča stranka smatra, da bi bil dokaz poizvedba pri pristojnem ministrstvu ključnega pomena za ugotovitev vzajemnosti. Ugotovitev vzajemnosti pa bi bila ključna za odločitev v zadevi, saj je ob neobstoju te okoliščine pravni položaj G. drugačen. Ne glede na vse navedeno pa tožeča stranka meni, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da ovir za vrnitev v naravi ni tudi iz drugih razlogov. Tožeča stranka je namreč neformalno iz sredstev javnega obveščanja izvedela, da je bila privatizacija G. razveljavljena in je tako spet v družbeni lastnini. Teh okoliščin pa tožeča stranka ni mogla izvedeti pred koncem postopka s tožbo, saj gre za pravno osebo v drugi državi, uradnih informacij pa še do danes nima. Tožeča stranka je že začela s poizvedbami pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v ZRJ, vendar do danes še ni dobila odgovora.

Predlaga, da vrhovno sodišče samo opravi poizvedbe in na podlagi tako dobljenih informacij razsodi.

Stranka z interesom G. a.d. B. - Z. (denacionalizacijski zavezanec) v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba. Ob dejstvu, da je udeleženka glede na stanje v sodnem registru civilnopravna oseba, temu ni kaj dodati. Na tej podlagi naslov lastninjenja predstavlja pridobitni način in bo vpis v zemljiško knjigo kot poočitev spremembe firme deklaratorne narave, medtem ko se vpis iz družbene lastnine v zasebno lahko opravi na podlagi samega zakona. Seveda pa udeleženka ne pridobiva kot tuja pravna oseba lastništva na novo, saj je bila lastnica že v bivši SFRJ. Tako ne more biti dvoma, da sporna nepremičnina, katere denacionalizacijo predlaga tožeča stranka, predstavlja zasebno lastnino civilnopravne osebe in zato vračanje v naravi ni mogoče. Zasebna lastnina je postala že osem mesecev pred sprejetjem ZDen.

Vrhovno sodišče tudi ne ugotavlja dejanskega stanja, še manj pa sodi na podlagi govoric (neformalnih objav v sredstvih javnega obveščanja) in so tovrstne navedbe v pritožbi neupoštevne. Splošno znano dejstvo pa je, da slovenska podjetja, na primer M. d.d., vlagajo v ZRJ oziroma Republiko Srbijo in torej o vzajemnosti priznavanja lastninske pravice seveda ne more biti nobenega dvoma.

Pritožba ni utemeljena.

Z uporabo 51. člena ZDen in 3. odstavka 16. člena ZDen je ugotovitev sodišča prve stopnje o zavezancu pravilna. Zavezanec je lahko le pravna oseba, ki je bila ob uveljavitvi ZDen družbenopravna oseba, za premoženje, ki je med njenimi sredstvi. Družba G., ki je že pred uveljavitvijo ZDen postala civilnopravna oseba, po osamosvojitvi Slovenije pa tuja civilnopravna oseba z znanimi lastniki, tako ni zavezanec za denacionalizacijo nepremičnin, ki so del njenega premoženja, čeprav ležijo v Republiki Sloveniji in je na njih še vedno vpisana pravica uporabe za pravno prednico stranke z interesom. Zaradi obstoja zakonske ovire za vračanje v naravi (3. odstavek 16. člena ZDen) je pravilni napotek, da se tožnico opozori, da naj ustrezno spremeni svoj denacionalizacijski zahtevek.

Pritožbeni ugovor, da ni ovir za vrnitev v naravi, ker ni bil izveden vpis v zemljiško knjigo, ni utemeljen, saj ob ugotovljeni oviri za denacionalizacijo (olastninjenje pravne osebe) vpis v zemljiško knjigo ni pomembna okoliščina. Ne gre namreč za neenakopravno obravnavanje tujih in domačih civilnih pravnih oseb, saj tudi domača civilnopravna oseba, ki se je olastninila pred uveljavitvijo ZDen, ni zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, ne glede ali ima lastninsko pravico že vpisano v zemljiški knjigi ali ne. Sklicevanje na UZITUL pri tem ni pomembno, saj so bila njegova načela realizirana z uveljavitvijo ZDen.

Tudi drugi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Za svoje trditve mora stranka v denacionalizacijskem postopku kot v upravnem sporu predložiti dokaze, v tem primeru pritožnica za trditve, da je bila privatizacija G. razveljavljena, ni predložila nobenega dokaza.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.