Jedro

Nevarnost nastanka premoženjske škode ni zadostna za utemeljitev ureditvene začasne odredbe, ker je takšna škoda ob odsotnosti zatrjevanja posebnih okoliščin primera praviloma nadomestljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena (in po nasprotni tožbi tožeča) stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke (1) za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče tožniku in/ali morebitnemu bodočemu solastniku objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 180/3, k.o. X in ID oznako 000, k.o. X, prepovedalo uporabo vseh prostorov v nadstropju tega objekta za stanovanjske namene, dokler zanje na pristojnem upravnem organu, v postopku za spremembo namembnosti prostorov v nadstropju tega objekta, ne pridobi pravnomočnega uporabnega dovoljenja v smislu določb predpisov o graditvi objektov ter evidentiranju nepremičnin (1. točka izreka predloga za izdajo začasne odredbe); ter v primeru kršitve prepovedi iz 1. točke predloga plačati denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR v primeru ponovne kršitve pa denarno kazen v znesku 50.000,00 EUR (2. točka izreka predloga za izdajo začasne odredbe). Začasna odredba naj bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tej zadevi (3. točka izreka predloga za izdajo začasne odredbe), toženec pa bi bil dolžan tožniku plačati tudi stroške postopka s pripadki (4. točka izreka predloga za izdajo začasne odredbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožnik samovoljno, brez soglasja toženke, „namenil“ prostore v nadstropju za stanovanje, in to brez dovoljenj. Zaradi takšne spremenjene namembnosti pa želi izkoriščati prostore v pritličju, ki so v izključni posesti toženke. Uporaba prostora kot stanovanja je nujno povezano z nastankom smeti in odplak gospodinjskega in drugega izvora. Če stanovanjska enota ni predpisano „priklopljena“ na javno infrastrukturno omrežje, se utemeljeno postavlja vprašanje, kam z odplakami. Toženka izvaja v svojih prostorih gostinsko dejavnost in je zato vezana na zagotavljanje strogih predpisanih sanitarnio-tehničnih pogojev, kar pa ji bistveno ovira oziroma otežuje tožnikovo ravnanje s prostori v nadstropju. Že dvakrat je namreč prišlo do izliva kanalizacijskih odplak iz prostorov v nadstropju v pritlične prostore. Slednje nima blagodejnih vplivov na obiskovalce lokala. Ker ima opisan način uprave škodljive posledice za gostinsko dejavnost toženke v pritličnih prostorih istega objekta, zaradi potencialnega novega izlitja kanalizacijskih odplak pa ima takšna uporaba nrepredvidljive škodljive posledice za toženkino dejavnost, le.-ta meni, da je njen predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno materialnopravno obrazložilo pogoje za izdajo začasne odredbe v primerih, ko ta zasleduje začasno ureditev spornega razmerja, ne pa zavarovanje izvršljivosti terjatve. Upoštevajoč trditveno podlago toženke in v izpodbijanem sklepu pravilno opredeljen standard težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju: ZIZ), (2) ki ga mora izkazati predlagatelj, pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi pravilno ocenilo, da tega toženki ni uspelo.

5. Toženka je z začasno odredbo predlagala, da sodišče prve stopnje tožniku prepove uporabljati v stanovanjske namene zgornje nadstropje stavbe, ki jo imata v solastnini, a hkrati v naravi razdeljeno tako, da toženka uporablja zgolj pritličje, tožnik pa zgolj zgornje nadstropje (zahtevek po negatorni tožbi se s takšnim predlogom prekriva, saj toženka s tožbo zahteva prepoved uporabe nadstropnih prostorov stavbe v stanovanjske namene ter vzpostavitev prvotne uporabe tega prostora za hrambo premičnin). Trdila je, da se zgornje nadstropje nikdar ni uporabljalo v stanovanjske namene, niti ni za to usposobljeno (nima ustreznih priključkov na javna infrastrukturna omrežja). Tožnik naj bi nadstropne prostore preuredil v stanovanjske brez njenega soglasja kot solastnice stavbe in brez ustreznih upravnih dovoljenj. Takšna nedovoljena uporaba solastne nepremičnine - s katero naj bi bila potrditvah toženke vznemirjana njena (so)lastninska pravica - pa naj bi imela občutne (škodljive) posledice na tožničino gostinsko dejavnost, ki jo izvaja v pritličju. Že dvakrat naj bi namreč prišlo do izliva kanalizacijskih odplak, za toženkino gostinsko dejavnost pa naj bi obstajala možnost nastanka nepredvidljive škoda tudi zaradi potencialnega (ponovnega) izliva odplak.

6. Takšne navedbe tudi po oceni sodišča druge stopnje ne utemeljujejo zaključka o nastanku oziroma konkretni nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Toženka namreč ni konkretizirala, kakšna in kolikšna škoda ji grozi zaradi možnosti ponovnega izliva kanalizacijskih odplak, niti ni pojasnila, zakaj bi bilo takšno škodo težko nadomestiti. Sodišče prve stopnje je v točki 10 svoje obrazložitve tudi pravilno pojasnilo, da nevarnost nastanka premoženjske škode ni zadostna za utemeljitev ureditvene začasne odredbe, ker je takšna škoda ob odsotnosti zatrjevanja posebnih okoliščin primera praviloma nadomestljiva. Obenem pa toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da trenutno v nadstropju solastne stavbe nihče ne biva, zato s stopnjo verjetnosti ni mogoče zaključiti niti o obstoju konkretne (in ne zgolj abstraktne) nevarnosti nastanka škode, saj do nastanka kanalizacijskih odplak sploh ne prihaja.

7. Ker mora predlagatelj začasne odredbe kumulativno izkazati tako verjetnost obstoja terjatve kot pogoj, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pravilna. Toženki je namreč izkaz drugega pogoja spodletel. Toženka posledično ne more doseči drugačne odločitve v zadevi s pritožbenim vztrajanjem, da ima do tožnika nedenarno terjatev iz naslova vznemirjanja (so)lastninske pravice. Glede na to, da v pritožbi v v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje o neizkazanosti obstoja nevarnosti nastanka nenadomestljive škode zgolj ponavlja predhodno povzete nekonkretizirane trditve, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Glede na to, da toženka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sáma (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Takšen izraz bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju uporabljalo za imenovanje tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi. Tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi pa bo v nadaljevanju imenovalo „tožnik“.

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl..