Jedro

Tožnik (policist) je s svojim ravnanjem (ženi je grozil, da jo bo ubil, v otroški sobi je v pričo otrok zamahnil z nožem ipd.) izpolnil znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, znake kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 127. člena KZ-1 ter tudi znake kaznivega dejanja grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1, njegovo ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. … ter sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 4. 5. 2011, da se ugotovi, da je tožeča stranka v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, da jo je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu „policist-stalni dežurni“ oz. na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izračunati in izplačati razliko med dohodki, ki jih je prejel kot samostojni podjetnik A.A. s.p. in dohodki, ki bi jih prejemal, če mu tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne razlike med dohodki od 18. dne v mesecu za razliko med dohodki v preteklem mesecu do plačila v roku 15 dni (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in jo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zmotno prepričanje sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Dejstvo je, da mu tožena stranka zagovora skladno s 83. členom ZDR sploh ni omogočila. Tožnik je bil dne 3. 3. 2011 hospitaliziran na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice B. in tako očitno ni bil zmožen podati zagovora, tožena stranka pa zagovora razpisanega tega dne ob 11. uri ni preložila. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da od delodajalca v tej zadevi ne bi bilo utemeljeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, saj drugače tožena stranka tožnika na zagovor ne bi vabila. Tudi dejstvo, da se je zagovora udeležil tožnikov zagovornik, ne spremeni tega, da tožniku zagovor ni bil omogočen.

Napačna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja Nasilje v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, saj po izvedenem dokaznem postopku ni dokazano niti to, da bi tožnik očitano mu kaznivo dejanje storil, še manj pa, da bi imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Iz izpovedi tožnikove žene C.C., ki je bila zaslišana kot priča, nedvoumno izhaja, da ni bila prestrašena, saj je vedela, da ji tožnik, ki ni agresiven, ne bo ničesar storil in da je policijo poklicala zgolj iz maščevanja, ker sta se s tožnikom sprla zaradi neresnične zgodbe. Tožnik pa je izpovedal, da ni agresiven, da ženi ni grozil, da se je umaknil iz hiše ter da ni uporabil strelnega orožja. To je potrdil tudi D.D., ki je povedal, da na kraju dogodka niso našli dokazov o uporabi strelnega orožja. Priči D.D. in komandir Policijske postaje E. sta tudi skladno izpovedali, da je tožnik veljal za vestnega, delovnega, marljivega in nekonfliktnega delavca. Po stališču tožeče stranke domnevna kršitev tožeče stranke nima vseh znakov kaznivega dejanja, kar dokazuje tudi dejstvo, da je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom opr št. I K 7957/2011 z dne 14. 11. 2012 odločilo, da se kazenski postopek zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s 3. odstavkom 29. člena KZ-1 ustavi, ker je tožilstvo umaknilo obtožbo, oškodovanka pa ni prevzela pregona. S tem neutemeljeno očitanim kaznivim dejanjem, tožnik ni mogel na noben način kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj iz očitkov nedvoumno izhaja, da naj bi bilo dejanje storjeno izven delovnega časa, v tožnikovem stanovanju in ne pri izvrševanju policijskih pooblastil. Tožnik pa s tem dejanjem tudi ne bi mogel na kakršenkoli način škodovati toženi stranki v smislu določbe 35. člena ZDR, kaj šele da bi kršil 31. in 32. člen ZDR. Poleg tega pa pritožba opozarja na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena za primere hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ko tega ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V tej zadevi, ko tožniku očitana kršitev ni v nobeni zvezi z delovnim razmerjem, pa o takšni kršitvi ni mogoče govoriti. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Zagovor je v tožnikovem imenu podal pooblaščenec, tožnik pa je bil v vabilu opozorjen na možnost podaje pisnega zagovora. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo popolnoma napačno dokazno oceno, ker iz izpovedi tožnikove žene izhaja, da ob dogodku ni bila prestrašena in je policijo poklicala zgolj iz maščevanja. Iz zapisnika o ogledu kraja dogodka nedvoumno izhaja, da so v tožnikovi hiši našli dva noža in sicer enega v otroški sobi drugega pa na hodniku, da so našli koščke razbite steklenice, poškodovana vrata v otroško sobo, poškodbo otroške postelje pri vzglavju, prav tako pa sta bili poškodovani rjuha in vzmetnica. D.D. je izpovedal, da so bili tako otroci kot tudi tožnikova žena vidno prestrašeni, zato so policisti ostali na tožnikovem domu, dokler se tožnik ni javil na policijsko postajo in da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi družinskega nasilja. Nadalje navaja, da se v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotavlja le objektivne znake kaznivega dejanja in ne obstoja kaznivega dejanja, saj je to v pristojnosti kazenskega sodišča. Navaja še, da je sodišče skladno s 14. členom ZPP vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca in da je tožnik glede na sodno prakso (sodba VS RS opr št. VIII Ips 255/2010 z dne 7. 11. 2011) kršil določbe 35. člena ZDR in tožena stranka zaradi tožnikove grobe kršitve ni mogla z njim nadaljevati delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba te kršitve le pavšalno navaja in jih ne opredeli. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločilo in sicer je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 447/2011 z dne 1. 12. 2011, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, s sklepom opr. št. Pdp 169/2012 z dne 24. 5. 2012 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje sprejelo preuranjen zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in s tem ni podan odpovedni razlog po 1. odstavku 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ker pa je bilo dejanje strojeno izven delovnega časa, je tudi ugotovilo, da ni podan razlog po 2. alinei istega člena, prav tako pa tudi ni podan pogoj, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotke pritožbenega sodišča o dopolnitvi dokaznega postopka in odločilo z izpodbijano sodbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in o pravočasnosti izredne odpovedi, tako da je obravnavana izredna odpoved formalno in vsebinsko pravilna, pravočasna ter pravilno vročena tožniku; - da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, saj ga je v njegovem imenu podal njegov pooblaščenec, čeprav je bil tožnik z obvestilom in vabilom na zagovor obveščen tudi, da ga lahko poda pisno; - da je tožnik storil obe očitani kršitvi in sicer kršitev po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR saj je s svojim ravnanjem dne 11. 2. 2011 izpolnil znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, znake kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 127. člena KZ-1 ter tudi znake kaznivega dejanja grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1 kot tudi kršitev po 2. odstavku 111. člena ZDR ter tudi kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj njegovo ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja določene v 35. členu ZDR in 20. členu njegove pogodbe o zaposlitvi, zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR; - da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, glede na naravo dela policije, ki je državni represivni organ in glede na to, da je tožnik kot policist tisti, ki bi moral v skladu s Kodeksom policijske etike varovati in utrjevati ugled policije, tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru je tudi povsem nesprejemljivo, s tem pa je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo obvestilo in vabilo na zagovor z dne 24. 2. 2011 tožniku pravilno vročeno in sicer dne 25. 2. 2011 s strani paznika Zavoda za prestajanje kazni zapora F., kjer je bil tožnik v priporu. Tožnik se zagovora ni udeležil, njegov pooblaščenec pa je predlagal preložitev zagovora, ker je tožnik hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. ZDR je v 2. odstavku 83. člena določal le, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Tožena stranka je tožnika pravilno vabila na zagovor in ga hkrati tudi poučila, da lahko poda pisni zagovor, ki pa ga tožnik ni podal. Tožena stranka je tožniku skladno z navedeno zakonsko določbo zagovor omogočila, saj zakon ne določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti neposredni ustni zagovor, zato sta ustrezni tudi možnosti pisnega zagovora in zagovora po pooblaščencu. Tožnik ni predložil nobenega dokazila o tem, da ni bil zmožen podati pisnega zagovora oziroma da se ni mogel udeležiti naroka, iz zapisnika o zagovoru (A10) pa izhaja, da je tožnikov pooblaščenec podal zagovor v imenu tožnika. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik možnost zagovora imel, pravilna.

Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja Nasilje v družini po 1. odstavku 191. člena KZ -1, kar izhaja iz točk 14, 15 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi vseh izvedenih dokazov, pri čemer je vsem dalo enako težo. Prepričljivo je sodišče prve stopnje razložilo tudi razlog, zakaj ni sledilo izpovedi priče C.C., na katero pritožba posebej opozarja, z razlogi sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče poudarja, da niti delodajalec niti delovno sodišče po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ne ugotavljata ali je delavec oziroma tožnik storil kaznivo dejanje, saj je to le v pristojnosti kazenskega sodišča, ampak ugotavljata le, ali ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da po izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazano, da bi tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče ni vezano na sklep o ustavitvi postopka, ampak je skladno s 14. členom ZPP, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004 in naslednji) uporablja tudi v postopkih pred delovnim in socialnim sodiščem, vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni mogel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bilo dejanje storjeno izven delovnega časa in v tožnikovem stanovanju, ko ni izvrševal policijskih pooblastil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, skladno s stališčem pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 169/2012 z dne 24. 5. 2012 v isti zadevi, obširno pojasnilo, zakaj je takšno stališče napačno.

Tožnikovo ravnanje vsekakor pomeni hujšo kršitev kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kot je to ugotovila že tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi tega pa nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno niti do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke v zakonito ravnanje tožnika kot policista je izredno pomembna okoliščina, zato je od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bi z njim nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku zato utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih stranki nista priglasili.