Jedro

ZPIZ je na zahtevo tožnikov, da se za njihova delovna mesta prizna zavarovalna doba s povečanjem, odgovoril z vlogo, da njihovi zahtevi ne more ugoditi. Ker je sodno varstvo dopustno le zoper dokončne odločitve zavoda, kar pa pisni odgovor ZPIZ ni, niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Tožniki bi morali od ZPIZ glede priznanja zavarovalne dobe s povečanjem zahtevati izdajo odločbe. V primeru molka bi imeli pravico do pritožbe, kot da bi bil zahtevek zavrnjen. V tem primeru bi bile podane procesne prepostavke za sodno varstvo, saj bi tožniki najprej zahtevali priznanje pravic v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo dne 10.12.2002, s katero so tožeče stranke uveljavljale priznanje zavarovalne dobe s povečanjem v razmerju iz 12 na 16 mesecev za vse obdobje dela pri prvotoženi stranki na delih in nalogah strojnika izvoznih strojev. Ugotovilo je, da v sporu ni bila izkazana procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Tožniki so se pritožili zoper sklep iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih. Navajajo, da so se v dosedanjem postopku skupaj s prvotoženo stranko zavzemali za ureditev delovnopravnega statusa pri drugotoženi stranki, ki je komunicirala z njimi samo v obliki dopisov, zaradi česar niso imeli možnosti za vlaganje pravnih sredstev. Odločbe drugotožene stranke niso mogli izpodbijati, ker jo ni izdala. Zato so se za varstvo pravic obrnili na sodišče, saj druge možnosti rešitve spora niso imeli. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Poleg tega v svojem postopku v zvezi z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnikov še odgovarja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki se je uporabljal v času, ko so bili tožniki še v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, ureja vprašanje zavarovalne dobe s povečanjem v II. poglavju šestega dela. V določbi 211. čl. ZPIZ je predpisano, da določa delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem ter ustrezen postopek, poseben zakon o vštetju zavarovalne dobe s povečanjem. Ker poseben zakon ni bil sprejet, je glede tega potrebno izhajati iz določbe 317. čl. ZPIZ, po katerem se do sprejema posebnega zakona uporabljajo predpisi in splošni akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji o določitvi delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Podrobnejše določbe glede zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, je vseboval Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS (Ur. l. RS, št. 40/83 - 43/89) in sicer v členih od 163 do 174. Skladno z navedenimi določbami določa delovna mesta, na podlagi katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem in stopnjo povečanja zavarovalne dobe ter znižanja starostne meje, Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z zakonom. Vendar je odločitev, na katerih delih in nalogah se zavarovalna doba šteje s povečanjem, vezana na predpisan postopek, v katerem sodelujejo strokovne institucije, sindikati, gospodarska zbornica in drugi organi. Na podlagi splošnega sklepa posebna komisija skupnosti ugotovi, za katera konkretna delovna mesta v organizaciji velja štetje zavarovalne dobe s povečanjem in pripravi poimenski seznam delavcev, ki opravljajo dela in naloge, na katerih se šteje takšna zavarovalna doba. Zapisnik o ugotovitvah komisije je podlaga za vpis podatkov v evidenco o delih in nalogah, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem ter v evidence o delavcih, zaposlenih na takšnih delih in nalogah. Navedene evidence so osnova za ugotovitev zavarovalne dobe po predpisih o vodenju matične evidence.

V konkretnem primeru so tožniki in poleg njih tudi prvotožena stranka naslovili na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ Slovenije) pisno vlogo, za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem na delih in nalogah strojnika izvoznih strojev. ZPIZ Slovenije je tožnikom odgovoril z vlogo z dne 20.4.2000, da glede zatrjevanega delovnega mesta ni možno štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ker ta niso bila zapisniško ugotovljena. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v sporu za presojo odločilno, da tožniki od ZPIZ Slovenije o tem vprašanju niso zahtevali izdajo odločbe, kar bi bilo po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe) najbolj pravilno, saj bi moral v nadaljevanju ZPIZ Slovenije postopati v skladu z določbami od

210. do 222. čl. ZUP in glede tega izdati v predpisanem enomesečnem roku ustrezno pisno odločbo šele v primeru, če jim odločba v nadaljnem roku enega meseca ne bi bila vročena, bi imeli pravico do pritožbe, kot da bi bil zahtevek zavrnjen (4. odst. 222. čl. ZUP).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu, da pisen odgovor ZPIZ Slovenije tožnikom o tem, da predlaganemu zahtevku ne more ugoditi, ne predstavlja upravne odločbe v takšni vsebini in obliki, kot jo predpisuje ZUP. Če bi tožniki zahtevali, da mora ZPIZ Slovenije o njihovem zahtevku izdati odločbo, bi imeli v primeru molka organa pravico do vložitve pritožbe, to je do uveljavljanja notranje poti varstva pravic v upravnem postopku. Ker tako niso ravnali oz. na zadnji pisen odgovor ZPIZ Slovenije z dne 20.4.2000 niso podali pritožbe, da mora navedeni organ o njihovem zahtevku izdati odločbo, sedaj vložitev tožbe s takšnim zahtevkom ni dopustna.

Zato predstavlja takšna opustitev na strani tožnikov v skladu z določbo 63. čl. ZDSS-1 procesno predpostavko za uveljavljanje sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče je po navedenem preizkusu sklepa ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnikov ni odločilo, ker jih v pritožbi niso priglasili.