Jedro

Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo takrat, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagan dokazni predlog, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato se v pritožbi zagovornika smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega S.P. za obdolženega M.R. pa po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči: Obdolžena S.P. in M.R.(osebni podatki kot v prvostopni sodbi) se po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i t a o b t o ž b e da sta v sostorilstvu, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi v času od 31. 12. 2012 do 1. 1. 2013 na naslovu P.P.Š. 18, vzela tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastila, tatvino pa sta storila tako, da sta z vlomom prišla v zaprte prostore na ta način, da je eden od njiju z nogo na silo potisnil na steklo steklenih vrat terase stanovanjske hiše last B.K. in A.B. in tako na silo odprla vrata, nato pa stopila ter iz notranjosti hiše vzela: - televizor LG, v vrednosti 2.000,00 EUR, - televizor Philips, v vrednosti 2.400,00 EUR, - prenosni računalnik DELL, v vrednosti 700,00 EUR, - prenosni računalnik HP, v vrednosti 1.600,00 EUR, - fotoaparat SONNY, v vrednosti 200,00 EUR, - daljinec SIOL, v vrednosti 50,00 EUR, - DVD predvajalnik Philips, v vrednosti 150,00 EUR, - GSM aparat Nokia, tip S7, v vrednosti 100,00 EUR, - GSM aparat Nokia, tip 5800 Espress Music, v vrednosti 800,00 EUR, - GSM aparat LG, v vrednosti 100,00 EUR, - zračno puško z daljnogledom, v vrednosti 1.500,00 EUR, - moško ročno uro, znamke Rollex, v vrednosti 500,00 EUR, - ročno uro, znamke BOSS, črne barve, kovinsko z gravuro zlate barve, v številčnici NYV Avenue, v vrednosti najmanj 4.000,00 EUR, - gotovino v višini 2.300,00 EUR, v bankovcih po 100,00 EUR, - zlato žensko uro v vrednosti 3.500,00 EUR, potem pa sta stopila tudi v bližnjo garažo, ki sta jo odklenila s ključem, ki sta ga našla v hiši in iz nje vzela: - trobento znamke LECHNER, v vrednosti 7.000,00 EUR, - kovček z orodjem, znamke HTECH, v vrednosti 200,00 EUR, - kovček z orodjem za rezanje navojev, znamke Wolcher, v vrednosti 700,00 EUR, - manjši baterijski vrtalni stroj znamke MILWAUKEE, v vrednosti 100,00 EUR, - baterijski stroj DEWALT v PVC kovčku, v vrednosti 200,00 EUR, - elektro fen za valjenje, znamke Black & Decker, v vrednosti 100,00 EUR, - večje klešče za kovičenje, črne barve, vredne 150,00 EUR, poskušala pa sta vlomiti in odpeljati tudi kombi znamke Fiat Ducato reg. št. CE..., last družbe J. d.o.o., ki je bil parkiran pred garažo, vendar jima vozila ni uspelo spraviti v pogon ter sta si vse zgoraj navedene stvari last B.K. in A.B. v skupni vrednosti 28.350,00 EUR prilastila in odpeljala s kraja ter si jih razdelila.

S tem naj bi storila v sostorilstvu kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika.

Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanci B.K., A.B. in G.Z. d.d. Ljubljana s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca B.P. in M.R. spoznalo za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter vsakemu od obdolženih na podlagi prvega odstavka k 205. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovance B.K., A.B. in G.Z. d.d. Ljubljana, s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po tretjem odstavku 95. člena ZKP mora vsak od obdolženih plačati 1/2 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebni sklepom in vsak od obdolženih sodno takso v višini 200,00 EUR, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je obdolženi S.P. dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega S.P. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da sodišču prve stopnje očita, da v napadeni sodbi ni navedlo razlogov o tem na podlagi česar zaključuje, da so najdeni predmeti last oškodovancev, prav tako pa pogreša razloge o krivdi obdolženca in sicer o direktnem naklepu, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljena kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o lastništvu odtujenih predmetov, kakor tudi o krivdi obdolženca, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe v točkah 5 do 7, 13 in 16, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

5. Nadalje zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko trdi, da hišna preiskava ni bila opravljena ob stalni prisotnosti prič in je zato sodišču prve stopnje predlagal njihovo zaslišanje, da bi se lahko ugotovila zakonitost opravljene hišne preiskave. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do obrambe in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kar zadeva kršitve pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP je povedati, da ta kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da bi podvomilo v zakonitost opravljene hišne preiskave, saj iz zapisnika o hišni preiskavi izhaja, da sta pri hišni preiskavi bili navzoči dve priči in obdolženi S.P., katerim je na koncu zapisnik bil tudi prebran in so ga tudi podpisali, pri tem pa nihče od navzočih ni imel nobenih pripomb na vsebino zapisnika. Razen tega je pričam pred začetkom izvajanja hišne preiskave podan ustrezen pouk o njihovih pravicah in obveznostih in sicer, da morajo biti neposredno navzoče pri izvajanju hišne preiskave. Vse navedeno pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe pod točko 18, zato pritožba, ki zgolj pavšalno skuša prepričati, da je zapisnik nezakonit ne more biti uspešna, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je naveden dokazni predlog zavrnilo. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo takrat, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagan dokazni predlog, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato se v pritožbi zagovornika smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Povsem neobrazložena pa je pritožba zagovornika glede uveljavljanega pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Zato pritožbeno sodišče, ki kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni zasledilo, pritožbe zagovornika v tej smeri ni moglo preizkusiti.

7. Utemeljena pa je pritožba zagovornika, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni ugotovilo pravilno, saj obstajajo utemeljeni dvomi v prvostopni krivdni izrek, saj dokazi na katerih sodišče prve stopnje gradi obsodilno sodbo niso zadostni, kot to pravilno graja zagovornik.

8. Pritrditi je namreč zagovorniku, da tekom kazenskega postopka s strani tožilstva ni bil predlagan, niti predložen dokaz, ki bi potrjeval, da se je obdolženi P.S. v kritičnem času nahajal na kraju dejanja, ampak obdolženega sodišče prve stopnje enostavno obsodi zato, ker je razpolagal s predmeti, ki so bili odtujeni oškodovancem. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da na kraju storitve kaznivega dejanja niso bile najdene nobene biološke sledi, razen sledi obuval, ki pa se ne skladajo s sledmi obuval zaseženih obdolženemu S.P. Po mnenju zagovornika je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi S.P. storilec kaznivega dejanja zgolj zato, ker je odtujene stvari posedoval, premalo za obsodilno sodbo. S takšnimi pomisleki zagovornika soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj navedena okoliščina, nikakor ne potrjuje, da je prav obdolženi skupaj s soobdolženim M.R. storil kaznivo dejanje na način, kot mu to očita obtožba, še posebej zato, ker sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ne navede nobenih drugih okoliščin, ki bi to potrjevale, saj enostavno z njimi ne razpolaga. Samo dejstvo, da sta obdolžena razpolagala z nekaterimi odtujenimi predmeti in jih tudi prodajala, ne more biti zadosten dokaz, da sta tudi storilca očitanega kaznivega dejanja. Ugotovitve s kraja kaznivega dejanja ne dajejo podlage niti za indic niti za sum,da bi se obdolženca tam sploh nahajala, kar pravilno v pritožbi navaja zagovornik. Ker je sodišče prve stopnje glede ugotovitve krivde obdolženih izvedlo vse dokaze, tožilstvo pa tekom postopka ni predlagalo nobenega relevantnega dokaza, pri čemer pritožbeno sodišče ni prezrlo, da se je tožilstvo, očitno zaradi pomanjkanja dokazov o krivdi obdolžencev, že v obrazložitvi obtožnice sklicevalo na izjavo obdolženega dano policistom, ki pa ne more biti dokaz v kazenskem postopku, je pritožbenemu sodišču ostalo na razpolago le, da oba obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti obtožbe. Glede obdolženega M.R. je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti v skladu s členom 387 ZKP, kakor da bi se pritožil tudi ta, saj je ob pritožbi zagovornika obdolženega S.P. ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženega S.P., v korist tudi obdolženemu M.R., ki se ni pritožil. 9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče oba obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov skladno s 3. točko 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, oškodovance pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

10. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu členov 96/I v zvezi s členom 98/I ZKP in je posledica oprostilne sodbe.