Jedro

Za kršitev konkurenčne klavzule velja, da je delavec za to kršitev odškodninsko odgovoren, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki izhajajo iz določbe 131. člena OZ. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene štiri predpostavke in sicer: obstajati mora protipravno ravnanje, nastati mora škoda, obstajati mora vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati mora krivda na strani povzročitelja škode. Dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje se nanašajo le na protipravna ravnanja toženca in na ugotavljanje škode. Sodišče prve stopnje se do vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivde toženca ni opredelilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 112.276,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 7.923,28 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter stroške postopka naloži v plačilo tožeči stranki oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje pred drug senat. Poudarja, da sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo zahtevka po nasprotni tožbi, ki jo je vložil pred koncem glavne obravnave dne 12. 5. 2008, sodišče pa jo je prejelo dne 13. 5. 2008. Sodišče prve stopnje je naredilo napako pri vpisu nasprotne tožbe pod novo opravilno številko, čeprav je bilo v nasprotni tožbi vidno izpisana opr. št. in zapis „nasprotna tožba“. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odstavka 339.člena ZPP ter 8. točke in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je pooblastilo odvetnika za vložitev tožbe podpisal nekdo, ki po zakonu ni imel pravice tega storiti. To okoliščino je toženec ugotovil šele ob zadnjem vpogledu spisa, ko je preverjal vročitev nasprotne tožbe. Toženec je tudi od vsega začetka ugovarjal aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker je bila konkurenčna klavzula izrecno omejena na dve dejavnosti in v korist družbenika – ustanovitelja tožeče stranke A. d.d. B.. Do ugovorov toženca se sodišče ni izreklo. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje, tožencu ni nudena nobena materialna satisfakcija, saj mu sodišče ne priznava tako po zakonu kot tudi v pogodbi o zaposlitvi nadomestila za konkurenčno prepoved, čeprav je oškodovan. Sklicuje se na judikate Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Poudarja, da je za varstvo delavca nujno potrebno takojšnje in istočasno ustrezno denarno nadomestilo ter izplačevanje nadomestila takoj ob prenehanju delovnega razmerja. Tolmačenje sodišča prve stopnje, da za odločanje v predmetni zadevi ni potrebno presojati izplačila nadomestila dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, ki bi ga morala tožeča stranka ponuditi tožencu in tudi že izplačati ob prenehanju delovnega razmerja in dejstvo, da je toženec kršil konkurenčno prepoved, ne da bi mu sodišče priznalo nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, predstavlja tako bistveno razliko med obveznostmi strank, ki ni v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki določilo izgubljeni dobiček za pet let in s tem, spregledalo jasno zakonsko določilo, da se lahko konkurenčno klavzulo dogovori najdlje za dobo dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi bil aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz konkurenčne klavzule družbenik, v čigar korist je določena prepoved dejavnosti vrtanja in razstreljevanja. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že med trajanjem delovnega razmerja brez pisnega soglasja tožeče stranke za svoj račun opravljal posle, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke. Navaja, da je bil le eden od družbenikov z majhnim ustanovnim deležem. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpovedbe prič, ki so izpovedale, da so svoj poslovni odnos vezale izključno na osebo toženca. Navaja, da je bil prisiljen odpovedati delovno razmerje, zaradi šikaniranja direktorja C.. d.d.. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo izvedencu, ki na konkretne ugovore toženca sploh ni odgovoril. Pritožuje se tudi zoper odločitev glede prisojenih obresti. Višino škode je sodišče ugotovilo šele ob izdaji sodbe ob pomoči izvedenca, pretežni del škode pa sploh še ni nastala. Za bodočo nastalo terjatev, ki sploh še ni nastala, ni mogoče terjati zamudnih obresti. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot prepozno zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prereka vse novote, pritožbene navedbe in dokaze kot nedopustne. Pooblastili za tožeči stranki sta pravilni in popolni, pooblaščenec tožečih strank pa je upravičen za zastopanje. Tožeči stranki nesporno odobravata vsa opravljena pravdna dejanja. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, popolno in pravilno ocenilo dokaze in napravilo pravilen zaključek, da je toženec konkurenčno dejavnost opravljal že v času, ko je bil pri tožeči stranki v delovnem razmerju. Zgolj iz previdnosti ponovno vlaga pooblastilo za zastopanje, v katerem je navedeno, da se priznavajo tudi vsa njegova dosedanja pravna dejanja. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe in odločitev o stroških postopka v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni obravnavalo zahtevka po nasprotni tožbi. Nasprotna tožba je procesno gledano samostojna tožba, zato je potrebno o zahtevku iz nasprotne tožbe odločati samostojno, zato sodišče prve stopnje ni postopalo v nasprotju z zakonskimi določili, ko nasprotne tožbe ni obravnavalo v tem postopku.

7. Glede pooblastila tožeče stranke za zastopanje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožeče stranke pozneje odobrile pravna dejanja pooblaščenca, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tem sporu. Vprašanje aktivne legitimacije je povezano z materialnopravnim razmerjem, na katerega se določen spor nanaša. Stranka je aktivno legitimirana, če je nosilec pravic iz materialnega razmerja in pasivno legitimirana, če je nosilec obveznosti iz tega razmerja. Tožeča stranka je kot delodajalec toženca, nosilec pravic, zato je ugovor neutemeljen.

9. V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka vtoževala povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik že v času trajanja delovnega razmerja kršil prepoved konkurence in nadaljeval s kršitvijo po prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožeči stranki nastala zaradi toženčevega protipravnega ravnanja škoda v obliki izgubljenega dobička za čas petih let. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo višino škode, ki jo je tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe prisodilo.

11. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je 9. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2001, po katerem toženec med trajanjem delovnega razmerja in v primeru prenehanja delovnega razmerja ne sme opravljati pridobitne dejavnosti (vrtanje, razstreljevanje), ki bi bila škodljiva za interese družbenika. Toženec ne sme sodelovati pri ustanovitvi pravnih oseb s podobno dejavnostjo, razen če s tem soglaša družbenik. V primeru kršenja določil konkurenčne klavzule ima družba pravico zahtevati povračilo povzročene škode. Toženec je dolžan v primeru povzročitve škode družbi nastalo škodo povrniti. Če ob prekinitvi delovnega razmerja po tej pogodbi družba uveljavlja kršitev konkurenčne klavzule, pripada tožencu odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobitve dohodkov v višini zadnje mesečne bruto plače brez izredne delitve sredstev in drugih dodatkov oziroma rezervacij za vsak mesec prepovedi dela, ki bi ga uveljavljala družba iz naslova konkurenčne klavzule. Pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, je bila sklenjena še v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990, zato je glede na načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ključna vsebina dogovora strank v pogodbi o zaposlitvi.

12. V primeru, da delavec s svojimi ravnanji po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu ravna v nasprotju z dogovorjeno konkurenčno klavzulo in se ne drži dogovorjenih omejitev, ni upravičen do nadomestila. V takem slučaju ima delodajalec možnost, da nepravilno ravnanje delavca sankcionira tako, da zahteva od njega odškodnino za škodo, nastalo v zvezi s takšnim ravnanjem delavca. Dokazno breme za to, da delavec zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule ni upravičen do dogovorjenega nadomestila oziroma da je zaradi kršitve konkurenčne klavzule odgovoren za škodo, nastalo delodajalcu, je na delodajalcu.

13. Za kršitev konkurenčne klavzule velja, da je delavec za to kršitev odškodninsko odgovoren, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki izhajajo iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene štiri predpostavke in sicer: obstajati mora protipravno ravnanje, nastati mora škoda, obstajati mora vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati mora krivda na strani povzročitelja škode.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec že v času delovnega razmerja ter po prenehanju delovnega razmerja ni upošteval konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi ter da ima zato delodajalec pravico zahtevati povračilo škode. Ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, še ni veljal Zakon o delovnih razmerjih iz leta 2003, določbe zakona, ki se nanašajo na „prepoved konkurence“, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne morejo biti upoštevane. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke kumulativno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje se nanašajo le na protipravna ravnanja toženca in na ugotavljanje škode. To pa sta le dva izmed štirih elementov odškodninskega delikta. Druga dva sta vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo in krivda. Sodišče prve stopnje se do teh dveh elementov ni opredelilo. Do sedaj izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da je prišlo do prekinitve sodelovanja izključno zaradi ravnanja toženca, poleg tega pa po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka lahko zahteva le povračilo tiste škode, ki je nastala do vložitve tožbe (tudi v obliki izgubljenega dobička).

15. Sodišče prve stopnje torej vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo, kar pomeni, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

16. Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

18. Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odloči o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Namen te določbe je, da se pospeši postopek, ne pa da bi se odločilna dejstva prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da izpodbijani del sodbe razveljavi.