Jedro

Izkazan je obstoj subjektivnega in objektivnega elementa za opredelitev gospodarskega spora v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Pravno razmerje med pravdnima strankama izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti, saj je v zvezi z nakupom prikolice za opravljanje prevozov, toženec pa se je ukvarjal z avtoprevozništvom. Oba pogodbenika sta bila v času sklenitve cesijske in tako imenovane kreditne pogodbe samostojna podjetnika posameznika. Okoliščina, da toženec v času vložitve tožbe ni bil več samostojni podjetnik posameznik, kot zatrjuje tožnik v tožbi, narave njunega spora ne spreminja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora na podlagi pogodbe o odstopu terjatve in z njo povezane kreditne pogodbe tožniku plačati celotno zahtevano glavnico 5.633,45 EUR (prej 1,350.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sedemindvajsetih mesečnih obrokov po 208,65 EUR (prej 50.000 SIT) od v sodbenem izreku opredeljenih datumov, presežni obrestni zahtevek za čas od nekoliko zgodnejših datumov zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pol leta po izteku revizijskega roka je revizijo še dopolnil. 4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za spor iz 2. točke prvega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih iz 32. poglavja ZPP. Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe se v tej zadevi ne uporablja novela ZPP-D. Besedilo 490. člena ZPP pred uveljavitvijo novele je kot prag za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih določalo, da mora vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 20.864,63 EUR (prej 5,000.000 SIT).

6. Po že omenjeni 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP velja za gospodarski spor med drugim tudi spor iz medsebojnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti. Iz delno skladnih trditev pravdnih strank in dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da njun spor izvira iz pogodbe o odstopu terjatve in kreditne pogodbe. Obe pogodbi sta bili sklenjeni 1. 4. 1999, obe pravdni stranki pa sta bili takrat samostojna podjetnika posameznika. Odstopljena terjatev je bila terjatev T. d. o. o. proti P. d. o. o., ki jo je pred tem tožnik pridobil prav tako s cesijsko in kreditno pogodbo od T. d. o. o. Toženec je za P. d. o. o. opravljal prevoze, ki niso bili vsi plačani, zato mu je P. d. o. o. pri T. d. o. o. kupil prikolico. Razliko do polne vrednosti naj bi toženec odslužil z novimi prevozi, vendar je po lastni izjavi (list. št. 31 spisa) iz tega naslova ostal dolžan 1,350.000 SIT. Toženec je s cesijsko pogodbo prevzel od tožnika terjatev proti P. d. o. o. v enaki višini in podal izjavo o pobotu.

7. Povzeta trditvena in ugotovljena podlaga izkazuje tako obstoj subjektivnega elementa kot tudi objektivnega elementa za opredelitev gospodarskega spora v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Pravno razmerje med pravdnima strankama izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti, saj je v zvezi z nakupom prikolice za opravljanje prevozov, toženec pa se je ukvarjal z avtoprevozništvom. Oba pogodbenika sta bila v času sklenitve cesijske in tako imenovane kreditne pogodbe samostojna podjetnika posameznika. Okoliščina, da toženec v času vložitve tožbe ni bil več samostojni podjetnik posameznik, kot zatrjuje tožnik v tožbi, narave njunega spora ne spreminja (enako tudi II Ips 208/2004, II Ips 965/2006). To pa pomeni, da obravnavani spor ne izpolnjuje zahteve iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije, saj znaša vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe le 5.363,45 EUR (1,350.000 SIT).

8. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo toženčevo nedovoljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.