Jedro

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. Z sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene Uredbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi odločitev o stroških postopka o zavrnitvi zahteve tožene stranke za povračilo višjih priglašenih stroškov.

Pravdni stranki sami nosita stroške postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke.

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev oz. odpravo sklepa Ministrstva za ... z dne 23. 9. 2010 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 10. 11. 2010 ter sklepa Ministrstva za ... z dne 6. 8. 2010 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 1. 9. 2010. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači za mesec julij 2010 med plačo, ki jo je tožnik prejel, in plačo, ki bi jo moral prejeti, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2010 dalje do plačila ter razliko v plači za mesec avgust 2010 med plačo, ki jo je prejel, in plačo, ki bi jo moral prejeti kot veleposlanik RS v A. v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.267,50 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v vtoževanem obdobju od 15. 7. 2010 do 23. 8. 2010 plače tožnika ne bi smela obračunati po določbi tretjega odstavka 5. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, ker je ta za odmero plač relevantna le, če je javni uslužbenec delal v Sloveniji. Sodišče se do tega v sodbi ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Namen poročanja in posvetovanja na Ministrstvu za ..., ki ga je tožena stranka odredila dne 31. 5. 2010, je bila vročitev vabila na razgovor pri kriminalistih na PZ B. kot enkratno dejanje in ne kontinuirano poročanje in posvetovanje do pisnega preklica odredbe. Tožena stranka tožnika ni vabila na nadaljnje konzultacije z namenom posvetovanja oziroma poročanja, česar pa tožena stranka tudi ni zatrjevala. Tudi ni sporno, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo veleposlanika v A.. Vročitev vabila kriminalistov zato ne more predstavljati službenega razloga po 1. alineji 3. odstavka 5. člena Uredbe, na podlagi katerega je tožena stranka v celotnem spornem obdobju obračunala plačo tožniku. Takšna ugotovitev sodišča ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Po vročitvi vabila in zaslišanju pri kriminalistih se je tožnik 20. 6. 2010 vrnil v A., kjer je do odpoklica opravljal delo veleposlanika. Tožena stranka temu ni nasprotovala, zato vrnitve tožnika v A. ni mogoče šteti za samovoljno ravnanje. Odredba ni bila namenjena prisotnosti tožnika v Republiki Sloveniji, razen za vročitev vabila kriminalistov. Tožena stranka je odredbo zlorabila in jo uporabila kot disciplinski ukrep, na podlagi katerega je tožniku v spornem obdobju znižala plačo. Tožnik je v spornem obdobju svoje delo veleposlanika v A. opravil, tožena stranka pa na opravljeno delo v spornem obdobju ni imela vsebinskih pripomb, zato bi tožnik moral dobiti ustrezno plačilo po 4. členu Uredbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških v zavrnilnem delu iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo pravdnih stroškov za povračilo stroškov priči A.A., ker priča ni zahtevala povračila takoj po zaslišanju. Te stroške je tožena stranka pravočasno priglasila v stroškovniku, in sicer stroške dnevnic v višini 32,00 EUR in nadomestilo plače v višini 622,14 EUR. Priča A.A. je v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki mu je izdala potni nalog in na podlagi tega plačala vse stroške službene poti. Stroške za dnevnice in nadomestilo plače je nosila tožena stranka in ne priča. Skladno s 170. členom Zakona o delovnih razmerjih in 22. členom Uredbe o delovnem času v organih državne uprave mora delodajalec v primeru opravljanja nalog na sodišču, ki niso nastale po krivdi delavca, delavcu zagotoviti nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Priči ti stroški niso nastali, saj jih je krila tožena stranka kot njen delodajalec. Tožena stranka pa je nastale pravdne stroške pravočasno priglasila in zahtevala povračilo od tožnika, priložila pa je tudi pisna dokazila za te stroške. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in toženi stranki prizna tudi stroške dnevnic v višini 32,00 EUR in nadomestilo plače za pričo v višini 622,14 EUR.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke poudaril, da so dnevnice, nadomestilo plače in strošek za letalsko karto stroški, ki nastanejo priči. Priča bi morala zahtevati povračilo stroškov takoj po zaslišanju, zato jih ne more uveljavljati tožena stranka kot delodajalec priče v svojem stroškovniku. Sodišče prve stopnje je sicer izdalo tudi sklep, s katerim je povrnitev stroškov letalske karte priči A.A. naložilo toženi stranki (ne pa tudi stroškov dnevnic in nadomestila za plačo), a se zoper sklep ni nihče pritožil. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da je v konkretnem primeru tožena stranka tožnika poklicala na poročanje in posvetovanje z odredbo, ki predstavlja navodilo delodajalca in delovno obveznost tožnika. Tožnik se je v Kraljevini A. nahajal brez soglasja tožene stranke oziroma v nasprotju s pisnimi navodili delodajalca. Poročanje in posvetovanje, na katerega je bil tožnik poklican z odredbo z dne 31. 5. 2010, je trajalo do pisnega preklica. Navedena odredba je bila preklicana 24. 8. 2012 z odredbo z dne 23. 8. 2012. Veljavna je bila do 24. 8. 2010, tožnik pa jo je samovoljno kršil. Kršitev odredbe ne more povzročiti njene neveljavnosti, toženi stranki pa ni bil potrebno navodil potrjevati. Tožena stranka ne more nositi stroškov, ki jih je tožnik povzročil s svojim samovoljnim ravnanjem in kršitvijo navodil. Tožnik je bil dolžan spoštovati navodila tožene stranke kot njen zaposleni, še posebej pa je obveznost za veleposlanike določena v 18. členu Zakona o zunanjih zadevah. Uslužbenec izjemoma ni dolžan upoštevati navodil delodajalca, ko bi izvršitev navodila pomenila kaznivo dejanje ali kadar zaposleni na navodila delodajalca na podlagi zakona ni vezan, a v konkretnem primeru ni šlo za tako izjemo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je jasno obrazložena, razlogi sodbe pa niso v nasprotju sami s seboj. O odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je za obdobje od 15. 7. 2010 do 23. 8. 2010 tožena stranka tožniku upravičeno izplačala plačo, kot da bi delal v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik skladno z odredbo z dne 31. 5. 2010 do preklica le-te dolžan ostati v Sloveniji, zato mu je tožena stranka pravilno izplačevala plačo za delo v Sloveniji. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in spremembe; v nadaljevanju: Uredba) v 3. odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v Republiki Sloveniji, če se je moral začasno vrniti v Republiko Slovenijo zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, oziroma v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Z odredbo z dne 31. 5. 2010 je bil tožnik do pisnega preklica poklican v Ministrstvo za ... RS na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil Ministrstva za ... RS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ta poziv na posvetovanje in poročanje predstavljal podlago za začasno vrnitev v Republiko Slovenijo iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alinee 3. odstavka 5. člena Uredbe. Poročanje, kot ga predvideva 107. člen Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji v ministrstvu za zunanje zadeve, na katerega se sklicuje tožena stranka, namreč že po sami naravi ne more trajati daljše obdobje (v konkretnem primeru več kot dva meseca). Iz obrazložitve odredbe izhaja, da je bil opravljen nadzor nad finančno-materialnim poslovanjem, v okviru katerega je bilo ugotovljenih več nepravilnosti in sumov nenamenske porabe javnih sredstev, in da obstaja sum, da tožnik ravna v nasprotju z notranjimi akti in navodili M.. Priča A.A. je izpovedala, da je bil namen konzultacij v celoti dosežen na uvodnem sestanku, da je konzultacijam kmalu sledil ukaz predsednika republike o odpoklicu in da je v primerih, ko se ugotovijo nepravilnosti, običajna praksa, da veleposlanik z delom ne nadaljuje, dokler se zadeve ne razčistijo. Iz izpovedi prič B.B. in C.C. pa izhaja, da tema konzultacij niso bili odnosi s A. in politična vprašanja, temveč zgolj nepravilnosti pri delovanju veleposlaništva.

Delovnopravni položaj diplomatov ureja Zakon o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 45/2001 in spremembe; v nadaljevanju: ZZZ-1), ki v 45. členu določa posebne obveznosti in prepovedi diplomatov. Skladno s 1. odstavkom 46. člena se za kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona izrečejo ukrepi v skladu z zakonom. Ob uvedbi disciplinskega postopka zaradi kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona ali postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper diplomata v zunanji službi lahko minister ne glede na določbo tretjega odstavka 37. člena tega zakona (ki določa trajanje razporeditve v zunanjo službo) nemudoma razporedi diplomata v notranjo službo za čas trajanja postopka (2. odstavek 46. člena ZZZ-1). Skladno s 17. členom ZZZ-1 pa je veleposlanik zaradi kršitev obveznosti in prepovedi iz 45. člena ZZZ-1 lahko tudi odpoklican. V spornem času veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) je za primer odpovedi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja iz 88. člena ZDR, in za nekatere primere izredne odpovedi iz 111. člena ZDR, predvideval tudi prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je s sporno odredbo tožena stranka očitno želela sprožiti podrobnejšo preiskavo o nepravilnostih, ki so bile ugotovljene v okviru dotedanjega nadzora, in imela namen tožnika takoj razporediti v notranjo službo. Vendar pa to iz same odredbe ne izhaja, saj ni bila izdana v smislu citirane določbe 2. odstavka 46. člena ZZZ-1. Tožena stranka sicer ni zanikala, da je tožnik po sestanku na Ministrstvu za ... RS dne 14. 6. 2010 odšel nazaj v C. in tam opravljal delo na delovnem mestu veleposlanika. Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 1. 2007 (v nadaljevanju: Aneks), s katerim je bil tožnik razporejen na diplomatsko delovno mesto veleposlanik v Veleposlaništvu Republike Slovenije v C. za obdobje štirih let, je v 2. členu določal, da tožnik delo opravlja na sedežu predstavništva v uradnih prostorih na naslovu ... C., A. oz. v drugih uradnih prostorih, kjer predstavništvo opravlja svoje naloge. Tožnik se je torej po sestanku dne 14. 6. 2010 vrnil na svoje delovno mesto, kjer je nadaljeval s svojim delom. V skladu s 1. odstavkom 4. člena Uredbe javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini, ki se v skladu z 2. odstavkom 6. člena Uredbe začne obračunavati z dnem razporeditve oziroma z dnem začetka opravljanja dela v tujini in preneha z dnem prenehanja razporeditve oziroma z dnem zaključka opravljanja dela v tujini. V 2. členu Aneksa je še navedeno, da se kot datum nastopa šteje dan dejanskega začetka dela, ki ga potrdi predstavništvo, čas razporeditve pa se lahko skrajša ali podaljša iz upravičenih razlogov v zakonu o zunanjih zadevah ali drugih predpisih. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v A., zato bi za ta čas moral prejeti plačo za delo v tujini, skladno z Uredbo. S sporno odredbo z dne 31. 5. 2010 tožnik ni bil niti odpoklican niti začasno razporejen v notranjo službo niti mu ni bilo prepovedano delo veleposlanika v A. oz. ni bil začasno odstranjen z dela, zato ta odredba ne predstavlja zakonite podlage za izplačilo plače po 1. ali 3. odstavku 5. člena Uredbe.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo skupaj z odločitvijo o stroških postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, saj pred sodiščem prve stopnje dokazni postopek glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ni bil izveden. Zato so podani pogoji za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek, predvsem v zvezi z višino plače, ki jo je tožnik prejemal v spornem obdobju oziroma ki bi jo moral prejemati za delo v tujini, in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških ni utemeljena. Skladno s 1. in 2. odstavkom 242. člena ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče ter do povračila izgubljenega zaslužka. Priča mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. 13. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in spremembe) določa, da zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni in drug državni organ, samostojni podjetnik posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem iz prejšnjega odstavka v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP. Priča A.A. je po koncu zaslišanja priglasila le stroške letalske karte, medtem ko drugih stroškov ni priglasila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo višjih priglašenih stroškov, to je stroškov dnevnice in nadomestila plače priče, saj jih priča ni priglasila pravočasno. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi v tem delu niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev o stroških postopka v delu, v katerem je bila zahteva tožene stranke za povračilo stroškov priče zavrnjena (353. člen, 2. odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa sam nosi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo tožeče stranke temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.