Jedro

Samo na podlagi teže očitanega kaznivega dejanja ni mogoče sprejeti sklepa o ponovitveni nevarnosti. To je mogoče storiti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 26.08.2002 zoper obdolženega I.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi pritožbi. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so v napadeni pravnomočni odločbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sprejelo sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obdolženega I.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obdolženega I.M. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da so razlogi, ki jih sodišče navaja, ko utemeljuje sklep o obdolženčevi vztrajnosti pri storitvi kaznivega dejanja, v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da je zato, ker je sklicevanje na način storitve dejanja neobrazloženo, s tem pa pravnomočna odločba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Strinjati se je treba z vložnikom zahteve, da samo na podlagi teže očitanega kaznivega dejanja še ni mogoče sprejeti sklepa o ponovitveni nevarnosti, temveč je to mogoče storiti šele takrat, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti kot pogoj za pripor, mora sodišče ugotoviti najmanj eno okoliščino, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj eno okoliščino na strani storilca, ki morata v medsebojni povezavi utemeljevati sklep o obstoju pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

O okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, je sodišče v pravnomočnem sklepu navedlo, da naj bi obdolženec istemu kupcu v marcu ali aprilu letos prodal najprej 100 gramov, nato pa v mesecu maju še 206,8 grama heroina. Obrazložilo je tudi, da gre za razmeroma veliki količini in da heroin spada med nevarnejše droge. Sodišče se tako ni sklicevalo zgolj na način storitve kaznivega dejanja, ki ga v izpodbijanem sklepu resda ni konkretiziralo, pač pa je sklepanje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo tudi na težo kaznivega dejanja, kar pa je, kakor je razvidno iz naštetih okoliščin, v napadeni pravnomočni odločbi obrazložilo.

Glede subjektivnih okoliščin, to je tistih na strani storilca, ki utemeljujejo obstoj tega pripornega razloga, pa je sodišče v razlogih zapisalo, da storitev dveh izvršitvenih dejanj v razdobju dveh mesecev, kaže na obtoženčevo vztrajnost, na podlagi količine mamila pa sklepalo, da naj bi bile obtožencu znane poti in načini, kako priti do večjih količin mamila. Dasi bi bilo glede na obdolžencu očitani dve izvršitveni dejanji, ustrezneje govoriti o njegovi odločenosti, namesto o vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, ta okoliščina ne pomeni, da je o tem odločilnem dejstvu podano precejšnje nasprotje v razlogih izpodbijane pravnomočne odločbe.

Sklepanju v napadeni pravnomočni odločbi, da v pravnomočni odločbi navedene okoliščine, ki se nanašajo na obdolženca in kaznivo dejanje, v medsebojni povezavi kažejo, da je pri obdolženem I.M. podana ponovitvena nevarnost, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. Zato v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Obdolženčev zagovornik s poudarjanjem sodišču znanih okoliščin, da je obdolženi I.M. redno zaposlen, da ima urejeno družinsko življenje in štiriletnega otroka, da doslej še ni bil obsojen ter da ni v drugem kazenskem postopku, ki da kažejo, da pri njem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, ponuja lastno dokazno oceno in dejanski sklep, ki pa se razlikuje od ocene in ugotovitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega I.M., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.